Skoči do osrednje vsebine

23. 6. 1991: Slovenija pripravljena na samostojno pot: osamosvojitveni akti so usklajeni

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.

V Sloveniji so se sešli predstavniki parlamentarnih strank, da dokončno uskladijo besedila osamosvojitvenih dokumentov. Na posvetu v Vinici so se dogovarjali predstavniki Slovenije in Hrvaške o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. V Luksemburgu je potekalo zasedanje evropske dvanajsterice, na katerem so sprejeli odločitev, da ne bodo podprli Slovenije in Hrvaške, če se ti dve republiki enostransko odločita zapustiti jugoslovansko federacijo.

Za govorniškim pultom sedi France Bučar, zraven član skupščine. Eden od članov je pristopil h govorniškemu pultu in se pogovarja z Bučarjem.

Slovenija je pripravljena na samostojno pot: osamosvojitveni akti so usklajeni. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Sestanek predsednikov parlamentarnih strank

Sešla se je koordinacija predsednikov slovenskih parlamentarnih strank. Uskladiti je bilo treba dokončna besedila osamosvojitvenih aktov, ker je bila v nadaljnjih dveh dnevih odločilna seja parlamenta. Predstavniki strank so bili seznanjeni z zadnjimi pripravami na prevzem dejanske oblasti. Soglasje v ključnih stvareh je bilo doseženo, samo Liberalna demokratska stranka je še naprej vsemu nasprotovala. Na sestanku so se dogovorili, da morajo biti v osamosvojitvenih dokumentih postavljene mednarodnopravne podlage za popolno suverenost, kar je pomenilo, da jugoslovanska ustava preneha veljati in da nadzor nad mejami prevzameta teritorialna obramba in policija.

Meja med Slovenijo in Hrvaško po osamosvojitvi obeh republik

Na posvetu v Vinici so se sešli predstavniki z obeh bregov Kolpe (iz Metlike, Črnomlja, Kočevja, Ozlja, Duge Rese, Vrbovskega, Delnic in Čabra), da bi se dogovorili o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. Sodelovala sta tudi podpredsednika obeh vlad. Dr. Andrej Ocvirk je menil, da če se bo oblikovala suverena država, bo treba označiti meje. Za prebivalce ob reki Kolpi meja ne bi veljala. Slovenija bi na meji vzpostavila osem nadzornih točk za nadzor nad pretokom blaga, zato je bilo predvideno, da bi se tranzit usmeril nanje. Na njih naj bi bil potekal tudi nadzor nad gibanjem tujcev, vendar za domačine ne bi veljal. Ocvirk je omenil, da naj bi se s 26. junijem začeli dogovarjati o obliki meje. Podpredsednik hrvaške vlade dr. Franjo Grgurič pa je pojasnil, da na hrvaški meji sprememb ne bo čez noč, ter dejal, da v prvi fazi pretoka blaga in ljudi ne bi ovirali, uvedli pa naj bi policijski nadzor na meji s Srbijo. Predstavniki občin na obeh straneh Kolpe so na posvetu sprejeli izjavo za javnost, v kateri so poudarili, da so prebivalci z obeh bregov že stoletja živeli v sožitju, ter opozorili na njihove sorodstvene vezi in sodelovanje na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja. Vladi Slovenije in Hrvaške ter poslance obeh parlamentov so pozvali, da pri ureditvi odnosov med republikama upoštevajo zahtevo, naj na Kolpi ne bo ovir za normalen pretok ljudi in blaga med obmejnimi občinami.

Andrej Ocvirk

Minister Andrej Ocvirk je menil, da če se bo oblikovala suverena država, bo treba označiti meje. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Politično-ekonomski forum v Crans-Montani

Dr. Janez Drnovšek, slovenski član predsedstva Jugoslavije, je sodeloval na tridnevnem politično-ekonomskem forumu v Crans-Montani. Tam je poudaril voljo jugoslovanskih republik po neodvisnosti in suverenosti ter opozoril, da je proces demokratizacije v vzhodnoevropskih državah, ki so ga na Zahodu podprli in celo zahtevali, vodil tudi v uveljavitev nacionalnih programov ter okrepil težnjo manjših narodov po suverenosti in neodvisnosti.

Evropa proti enostranski odločitvi Slovenije

Predsedujoči na zasedanju v Luksemburgu, luksemburški zunanji minister Jacques Poos, je sporočil, da se je dvanajst članic Evropske skupnosti na zasedanju zedinilo, da ne bodo priznale neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi republiki zapustili Jugoslavijo na podlagi enostranske odločitve. Ministri držav članic pa so dejali, da bodo v tem primeru odklonili vsak stik na visoki ravni z obema republikama. Evropa je sporočila, da je neodvisnost jugoslovanskih republik pripravljena sprejeti, če bo rezultat pogajanj in notranjih dogovorov. Po mnenju dvanajsterice namreč taki enostranski akti ne bi bili primerni, ker proces notranjih pogovorov v Jugoslaviji še ni bil izčrpan. Po besedah luksemburškega ministra Poosa takšne enostranske odločitve nimajo nikakršne povezave s pravicami narodov, da odločajo o svoji usodi. Države dvanajsterice so se dogovorile, da ponudijo Jugoslaviji pomoč pri izdelavi nove demokratične ustave in podporo pri gospodarskem preoblikovanju jugoslovanske države.

Na evropsko stališče se je odzvalo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve in v izjavi za javnost zapisalo, da jih preseneča, saj Slovenija za priznanje ni zaprosila še nobene države: »Preseneča nas tudi predpostavka o »enostranski odločitvi«. Kar zadeva Slovenijo, svojega procesa razdruževanja ne pojmuje kot enostransko odločitev, ampak kot odločilen dogodek v procesu sporazumevanja, pogajanja in sodelovanja pri oblikovanju novih razmer, ki so nujne za mirno sožitje med narodi Jugoslavije.« Poudarilo je še, da slovenska zunanja politika ne more in noče ignorirati mednarodne javnosti in razmer v Evropi, vendar ob tem ni pripravljena pozabiti plebiscitarne odločitve Slovencev. Pojasnilo je, da je slovensko osamosvajanje »posledica nedemokratične prakse dosedanje Jugoslavije; je ugovor zoper nespoštovanje enakopravnosti in dostojanstva narodov na njenih tleh«. Opozorilo je, da take izjave, »ki pozivajo k enotnosti Jugoslavije in na ultimativen način svarijo pred osamosvojitvenimi dejanji Slovenije, lahko prinesejo učinke, ki ne bodo v skladu z nameni takšnih izjav: lahko jih bodo razlagali kot oporo centralističnim in celo represivnim silam, ki želijo ohraniti Jugoslavijo nedemokratično, neučinkovito in zaprto za moderno Evropo«.

Dr. France Bučar, ki je bil v času osamosvajanja predsednik republiškega državnega zbora, je pozneje na enem od simpozijev podal oceno, da so zahodne države s politično podporo jugoslovanskemu vodstvu pravzaprav branile svoj red, kot so ga vzpostavile v Evropi. Bale so se namreč, da bi se zaradi zahtev različnih narodov in narodnosti, ki so bili v procesu združevanja stoletja zatirani v svoji identiteti, jeziku in kulturi, tudi znotraj njihovih meja sprožil val razkroja.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič

Viri in literatura:

  • Delo, 24. 6. 1991.
  • Dnevnik, 24. 6. 1991.
  • Svobodna Slovenija, 27. 6. 1991.
  • Večer, 24. 6. 1991.
  • Bučar, France. »Ustavnopravni vidiki slovenskega osamosvajanja«. V: Slovenska osamosvojitev 1991: pričevanja in analize, Simpozij, Brežice, 21. in 22. junij 2001, ur. Jurij Perovšek et al., 117–127. Ljubljana: Državni zbor RS, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002.
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
  • Pesek, Rosvita. Bučar. Celovec: Mohorjeva družba v Celovcu, 2016.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30