Skoči do osrednje vsebine

20. 6. 1991: Slovenija postavlja svoje meje in simbole

Roka na glasovnici za volitve.

Nekaj dni pred osamosvojitvijo je prišlo do krhkega premirja med zvezno in slovensko vlado glede plačevanja carin, Slovenija je na južni meji gradila mejne prehode, Avstrijci pa so se vojaško pripravljali na morebitne težave na meji. Tudi usoda slovenskih državnih simbolov je bila zaradi nasprotovanja opozicije še vedno nejasna.

Milan Aksentijević sedi z dvignjeno roko.

Milan Aksentijević je vseskozi aktivno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije. | Avtor Tone Stojko. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Osamosvojitev brez državnih simbolov?

Na ta dan je v medijih še vedno odmevala nedavna skupščinska razprava o novih državnih simbolih, ki niso dobili zadostne podpore poslank in poslancev, zato je kazalo, da nova država ob svojem nastanku sploh ne bo imela lastnega grba in zastave. Velik del opozicije se je namreč nerad ločeval od stare zastave z rdečo zvezdo. Poslanec Drago Plešivčnik (SDP) je dan pred tem izjavil: »Takrat, ko je trpela duša slovenskega naroda, takrat ko je hrepenela po svobodi, ko je hrepenela po boljšem življenju, takrat smo se borili pod to zastavo.« Še bolj patetični so bili pozivi Jožeta Smoleta in Milana Aksentijevića, ki sta pozivala k ohranitvi starih simbolov in govorila o napadu na NOB in odmiku od moderne države, ki je bila zgrajena pod peterokrako zvezdo. Velik del opozicije je tudi napovedal, da se bo glasovanja vzdržal, zato je bila seja prekinjena, saj je postalo jasno, da 100. amandma k slovenski ustavi ne bo dobil potrebne dvotretjinske podpore.

Opozicija si je torej na ta dan »po pilatovsko« umivala roke in v medijih zavračala svojo odgovornost za neuspeh predloga ter s prstom kazala na vladno stran, ki ji je očitala zamujanje in nestrokovnost pri izbiri novih simbolov, ki so bili izbrani na javnem natečaju. Favorit med predlagatelji novega grba je bil sicer Marko Pogačnik (predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek je pozneje opozoril, da je bil prvouvrščeni predlog zelo podoben grbu Slovenske zaveze iz časa 2. svetovne vojne), ampak tudi njegovemu predlogu je samo nekaj dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti nasprotoval velik del politike in stroke, zato se je zdelo zelo verjetno, da bo največ, kar nam bo uspelo narediti do 26. junija, odstranitev rdeče zvezde.

Grb protifašistične in protikomunistične Slovenske zaveze je precej podoben današnjemu slovenskemu, vendar je avtor grba Marko Pogačnik povedal, da ga ni poznal, tedanja opozicija pa očitno tudi ne, saj bi drugače novemu slovenskemu grbu zagotovo nasprotovala.

Časopis Slovenske zaveze iz leta 1942, črnobeli tisk.

Naslovnica publikacije Slovenske zaveze 7. maja 1942. | Avtor Naslovnica publikacije Slovenske zaveze iz leta 1942.

Premirje v carinski vojni

Podpredsednik slovenske vlade dr. Andrej Ocvirk je v Beogradu podpisal sporazum s predstavniki zvezne vlade in carinske uprave o načinu carinjenja na naših mejnih prehodih ter o nakazilu denarja, ki so ga slovenske carinarnice nekaj dni zadrževale na začasnih računih, v zvezni proračun. Dogovor naj bi prinesel končanje spora med slovensko in zvezno vlado, ki je Sloveniji očitala, da carinimo tudi za druge jugoslovanske republike in tega denarja ne odvajamo. Dimitrij Rupel je pozneje to vladno potezo označil kot izredno nevarno, saj je slovenska vlada pred tem sklenila, da se pogodbe ne bo držala. Poleg tega je slovenska država zaposlila številne zvezne carinike, ki »niso bili ,Slovenci in ki niso bili navdušeni nad poslovenjenjem carine. Odločbe so imeli naši v računalniku, na dan »D« pa bi jih carinikom izročili v podpis.« (Rupel, 132).

Ampak tudi nasprotna stran se je zavedala pomena nadzora na meji, zato je tega dne prispela beograjska depeša operativnemu centru 31. korpusa: »Takoj pripraviti prostore za bivanje večje skupine zveznih carinikov (v okviru stražnic Radgona, Kagerjev dom, Bukovje-Dravograd, Celje).« (Janša, 309)

Pri vzpostavljanju slovenskega nadzora nad mejo je imel ključno vlogo notranji minister Igor Bavčar, ki je poudarjal predvsem pomen nadzora nad slovensko-hrvaško mejo, kjer se je prav tedaj izvajala gradnja mejnih prehodov na 8 regionalnih in magistralnih cestah, čeprav mejna črta še ni bila opredeljena. Prav na tem obmejnem območju je JA tega dne zelo povečala svoje aktivnosti, pa tudi drugod po državi je bilo opaziti gibanje vojaških oseb v civilu, izvajali so se premiki vojaških transporterjev, tankov, terenskih vozil, vlomili so v skladišče civilne zaščite …

Slovaki nam zavidajo

Slovaška opozicija se je tega dne pridružila številnim podpornikom slovenske osamosvojitve in že vnaprej obsodila morebitno uporabo sile, ki bi onemogočila »uresničevanje pravice narodov do svobodnega določanja političnega statusa«. V svoji izjavi so še zapisali, da nam »zavidajo in čestitajo hkrati« ter izrazili upanje, da bomo Slovenci ravnali enako ter podprli Slovaško, ko bo prišel čas za razglasitev njene neodvisnosti.

Avstrijske priprave na vojaško grožnjo »modrih«

Avstrijska vojaška akademija je na Koroškem organizirala vojaške vaje, ki so bile zasnovane na predpostavki, da pri »modrih« izbruhne kriza, ki povzroči prehajanje civilnega prebivalstva, med katero se pomešajo tudi vojaške enote, čez slovensko-avstrijsko mejo. Avstrijci so zagotavljali, da vaja ni imela nobene povezave z realno politično situacijo.  

Nedotakljivi kos

Na Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin so se zaradi »vznemirjanja družin« obrnili varnostni organi VP 3553, ki niso mogli sprejeti dejstva, da v Sloveniji ni več »svetih krav« in so bili jezni zaradi objave seznama aktivnih članov in sodelavcev KOS-a v Sobotni prilogi tri tedne prej (v isti Sobotni prilogi je Vinko Vasle pisal o pristojnostih in metodah dela armadnih varnostnoobveščevalnih organov, predvsem na področju onemogočanja sovražne emigracije in notranjega sovražnika).

Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič

Viri in literatura:

  • Večer, 6. 1991
  • Delo, 6. 1991
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989-
  • Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana, 1992.
  • Hribovšek, Aleksander. Triglav, Plečnik in razvoj slovenskega grba. Dostopno na grboslovje.si (19. 11. 2018) 

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30