Skoči do osrednje vsebine

25. 6. 1991: Pozdravljena država Slovenija! Iz vsega srca tisočkrat pozdravljena!

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država! Prelomni dogodki, ki so s tvorci slovenske politične pomladi pred tremi leti začeli tlakovati pot v samostojnost, so ta dan dobili konkretno ime v državi Sloveniji!

France Bučar za govornico v skupščini

France Bučar med razglasitvijo temeljne ustavne listine | Avtor fotografije: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Lojze Peterle: »Prebivali bomo naprej na tem izrednem kosu Evrope, zvesti svoji resnici, vrednotam in izkušnjam.«

Zvečer 25. junija 1991 je slovenski parlament z veliko večino sprejel in razglasil temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavni zakon za uresničitev te listine. Sprejeli so tudi Deklaracijo ob neodvisnosti. S tem v Sloveniji ni več veljala zvezna ustava in je Republika Slovenija prevzela vse pravice ter dolžnosti nekdanje federacije z zagotovilom, da bo dosledno spoštovala mednarodne pogodbe in da ne bo spreminjala zunanjih in notranjih meja. Dan pred tem so z amandmajem določili tudi novo slovensko zastavo in grb.

Na skupni seji vseh treh zborov, ki se je začela ob 18. uri, je bilo pričakovati slovesno in praznično razglasitev, toda ni šlo vse gladko in enostavno. K temu so prispevali poslanci opozicije (predvsem Peter Bekeš, Jože Smole in Milan Aksentijević ter poslanci Liberalno demokratske stranke), ki so imeli več pripomb na predloge ustavne komisije in so s proceduralnimi predlogi in dopolnili zavlačevali težko pričakovan trenutek. In to kljub temu, da so imeli več kot dovolj časa ter priložnosti, da bi svoje pomisleke izrazili na predhodnih sestankih delovnih teles. S pripombami o postopnem prevzemanju oblasti in pripravljenosti o nadaljnjih sporazumih s preostankom Jugoslavije sta stranki SDP (Stranka demokratične prenove) in LDS (Liberalno demokratska stranka) zastopali stališče, da razglasitve samostojne slovenske države ne gre razumeti kot dokončnega dejanja. Kot je oportuniste pozneje označil takratni obrambni minister Janez Janša, so ustvarjali položaj »preklanega jezika«, kar je pomenilo, da bi si v primeru ugodnega izida osamosvojitve prilepili zasluge za strpni nastop in brzdanje avanturističnih ambicij Demosa ter preprečitev oborožene akcije; v primeru, da bi prišlo do oboroženega spopada, pa bi zanj krivili vladajočo koalicijo. Tine Debeljak in Katica Cukjati iz Argentine pa sta o poteku glasovanja zapisala: »Pri vseh volitvah so bivši komunisti in prenovitelji glasovali za, med debato pa so se vedli zelo prostaško in neokusno. Jasno je bilo videti, da so bili pač v to prisiljeni po ljudstvu in da je njih srce v Jugoslaviji.«

Na začetku seje, ki je bila nadaljevanje seje iz prejšnjega dne, je najprej govoril predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, ki je predstavil zgodovinsko odločitev, s katero bo postala ta postala samostojna in neodvisna država. Zagotovil je, da bo država Slovenija dosledno spoštovala človekove pravice in temeljne svoboščine, da bo priznavala vse meje v Evropi kot nedotakljive, kar velja tudi za njene lastne meje, in da bo oborožene sile uporabljala le za svojo obrambo.

Predsednik vlade RS Lojze Peterle je predstavil operativne načrte za prihodnost, govoril o bančni in denarni zakonodaji, prehodu v postopno denarno samostojnost in o osamosvojitvenih zakonih. Za uresničitev dejanske oblasti na ozemlju države Slovenije se je povečala pripravljenost določenih oboroženih sil.

Ob koncu glasovanja je v parlamentu govoril predsednik parlamenta dr. France Bučar, ki je povedal, da so poslanci izpolnili mandat, ki jim je bil naložen s plebiscitom, in tako potrdil ustanovitev samostojne države Republike Slovenije. Ta dan je označil za enega najpomembnejših dogodkov v slovenski zgodovini.

Razglasitev samostojne slovenske države je v avli parlamenta pozdravil tudi predsednik Demosa Jože Pučnik z besedami: »Mi moramo ostati ponosni in pogumni. Osnovne odločitve ne bomo preklicali.«

Dan D – dan prej

Informacija, da bo datum dejanske osamosvojitve 25. junij in ne dan zatem, je bila največja državna skrivnost in so zanj vedeli le peščica najvišjega slovenskega političnega vrha in ključni operativci, odgovorni za vojaške operativne zadeve. Skrbno načrtovana taktika je namreč predvidevala, da je treba stvari izpeljati tako, da bo mednarodna javnost videla, da je Slovenija v svojih izvajanjih suverena, miroljubna, da uresničuje osamosvojitvene zakone in da, kljub predhodno večkrat jasno in nedvoumno izraženim agresivnim akcijam jugoslovanske armade (JA) ne bo videti, da je slovenska teritorialna obramba prva uporabila silo. Državna skrivnost je bila kljub temu izdana in so zanjo izvedeli tudi v Beogradu, a so bili za spreminjanje načrtovanih ukrepov že prepozni. Armada namreč ni bila več sposobna svojih enot aktivirati in organizirati en dan prej.

Penina v parlamentu – aktivnosti na terenu

Takoj po razglasitvi samostojnosti so se začeli izvajati skrbno načrtovani ukrepi in akcije za prevzem oblasti. V nekaj naslednjih urah so slovenski republiški organi, brez uporabe sile in brez prekinitve delovanja omenjenih služb, hitro in konspirativno v svoje roke prevzeli carinske objekte, mejne prehode in nadzor nad letenjem. To je bil akcijsko, strateško in politično odločilen trenutek, ki je prehitel načrte jugoslovanskih oblasti in armade. Ti so bili do zadnjega prepričani, da bo razglasitev samostojnosti 26. junija, naslednji dan pa bo slovenska država začela prevzem dejanske oblasti. Če bi Slovenija prvi korak prepustila armadi, bi bila v podrejenem položaju in bi ji ostali le dve možnosti: da teritorialna obramba v boju za samostojno Slovenijo uporabi silo ali pa se umakne in odneha. Prav takojšnja akcija je zagotovila, da nobeden od teh korakov ni bil potreben, pri čemer pa je šlo za ure in minute.

Isti dan kot Slovenija je samostojno in neodvisno Hrvaško razglasil tudi hrvaški sabor, vendar v svoje roke ni prevzel meja in carinske službe. Obe državi sta priznali druga drugo, njune neodvisnosti pa ni priznala nobena druga država.

Nastanek države Slovenije so toplo in navdušeno pozdravili številni Slovenci v zamejstvu in po svetu. V Svobodni Sloveniji (Buenos Aires, 27. junij 1991) so ob tem zapisali: »Ne bo konca sodelovanja pri gradnji slovenske narodne skupnosti, ne bo konca odgovornosti za pričevanje o tem, kar ste preživeli vi in vaši predniki, pa tudi ne za nadaljevanje prisotnosti v svetu. Ohranjajte in predajajte zavest, da ste s svojimi potomci del slovenskega naroda ter da imate pravico in dolžnost uveljavljati se v slovenski narodni skupnosti kot njen enakovreden del. Sloveniji, domovini vseh Slovencev, želimo vse dobro! Odslej je naša skupna naloga, da jo gradimo in branimo ne glede na kraj našega bivanja. Slovenski demokratični vladi, ki je legitimna oblast na Slovenskem, izrekamo svoje priznanje in vdanost kot svobodni in svobodoljubni državljani

Avtorica: Marta Keršič

Viri in literatura:

  • Janez Janša, Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Mladinska knjiga 1992.
  • Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije, Nova revija, Ljubljana 2007.
  • Rosvita Pesek, Osamosvojitvena vlada Kako so gradili državo, Mohorjeva Celovec, 2012.
  • Bela knjiga slovenske osamosvojitve, Nova obzorja, Ljubljana, 2013.
  • Delo, sreda, 26. junij 1991
  • Slovenska država, junij–julij 1991, Kanada
  • Svobodna Slovenija, 27. junij 1991, Argentina

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30