Milan Mikl, v času osamosvajanja ste bili zaposleni kot strojevodja na železnici. Kaj je bilo v tistem nevarnem času vaše glavno delo?

Glavno delo strojevodij je bilo – tudi v teh ključnih primerih –, da se ne ustrašimo in da peljemo vlak ne glede na to, ali je varnost zagotovljena ali ne. Takrat sem bil operativni strojevodja na postaji v Mariboru, kjer sem neposredno komuniciral s prometniki in vsem drugim osebjem. Želel bi izpostaviti vlogo strojevodij in njihovih pomočnikov v času vojne za Slovenijo. To so bile izredne razmere – če se konkretno omejim na napad na železniško postajo Ormož, kjer so bili v smrtni nevarnosti tudi naši strojevodje in njihovi pomočniki.

Toda želja po boljšem življenju je bila tako velika, da se takrat nihče izmed železničarjev ni vprašal, ali se bo vrnil z vožnje ali ne, pomembno je bilo le to, da se čim prej premaga agresorja in da gremo naprej v boljšo prihodnost.

Železnica je ključna infrastruktura, omenili ste Ormož. Ali je med osamosvojitveno vojno po železnici potekal transport orožja in opreme? Kakšna je bila v tem času vloga in kakšen je bil pomen železnice?

Železnica je imela pomembno vlogo, saj je šlo po njej veliko transporta. Naj navedem, kaj je po moje najpomembneje.

V času vračanja jugoslovanske vojske je na železniški postaji v Studencih stala cela kompozicija, naložena s tanki in kompletno agresorsko opremo. Vojaki Jugoslovanske armade so nam ves čas grozili, da bodo vlak spustili v zrak, če ga bomo skušali premakniti.

Železničarji, s strojevodji in pomočniki na čelu, se nismo ustrašili, ampak smo vlak kljub temu odpeljali. Hvala bogu se je vse srečno izteklo.

To želim poudariti, ker smo pri nas imeli strojevodjo, ki je sodeloval tudi v specialni enoti Teritorialne obrambe. Bil je v Šentilju, pogosto je bil tudi na vožnji, kot strojevodja. On je bil tisti, ki je takrat, ko so prek izvidnikov JLA spremljali učni center v Pekrah, sam in brez orožja razorožil dva izvidnika, kar je zapisano tudi v knjigi Neuklonljivi Maribor. Zasluži si pohvalo, čeprav noče biti izpostavljen.

Vedno je rekel, da mu ni do izpostavljenosti, saj je čutil, kaj je treba narediti.

Ste morda sodelovali tudi pri spremljanju odhoda agresorske JLA po porazu v Sloveniji?

Tudi takrat je železnica imela ključno vlogo. Sodelovali smo, tudi sam sem peljal enega izmed teh vlakov. To so trenutki, ki jih človek nikoli ne pozabi. Je pa res, da smo si takrat zamislili drugačno Slovenijo. Po naravi sem optimist in verjamem, da bomo z voljo in domoljubjem še marsikaj naredili. Najprej za tiste, ki so bili takrat v prvih vrstah, pa tudi naši zanamci si zaslužijo, da bomo enkrat naredili konec vsemu slabemu.

Dotaknili ste se sodobne Slovenije. Letos praznujemo tudi 30. obletnico obstoja lastne države. Vaša pričakovanja, želje, kaj bi bilo dobro še narediti, da bi se opisane razmere izboljšale?

Tudi sam delujem v politiki in vem, kaj pomenijo kompromisi, dogovori in medsebojno zaupanje. Dokler ne bo tega tudi pri nas, dokler se bomo tako delil na ene in druge, tega še ne bo hitro konec.  Mislim, da smo na pravi poti, le vzdržati je treba in imeti v sebi zavest o tem, da želimo za Slovenijo narediti nekaj dobrega.

To je zame najpomembneje. Če bi imel vsak Slovenec to v sebi, ni mogoče, da se ne kaj spremenilo. Naj navedem še en dogodek, ki sem ga želel izpostaviti.

Bilo je leta 1990, ko so želeli v Ljubljani organizirati »Miting miru« in iz Srbije pripeljati množico ljudi. Strojevodje s sindikatom na čelu smo takrat odločno rekli: »Ne, mi teh vlakov ne bomo vozili.« In to je bilo ključno, tako smo takrat preprečili, da ni prišlo do tega prevoza.

Srečo smo imeli, ker je bil predsednik sindikata Slavko Kmetič, znan borec in domoljub. Sledili smo mu, in to pot je treba nadaljevati. Ne smemo obupati.

To je tudi sporočilo mladim, ki želijo dobro: ne obupati, ampak iti naprej, tako kot tisti, ki so stali v prvih vrstah proti agresorju, tako bomo tudi zdaj in naprej.

Če pogledava v prihodnost: železnica je močno odvisna od ljudi in od primerne infrastrukture. Slovenske železnice pred 30 leti in danes? Kakšen je napredek?

Velik. Nekaj časa je vse skupaj stagniralo, zdaj je bolje, v veliko pomoč so tudi evropska sredstva, s čimer smo posodobili velik del proge. Naj se pohvalim, da sem bil prvi strojevodja, ki je peljal vlak iz Ljubljane po novi progi Murska Sobota–Hodoš. To je bila takrat velika investicija. Zdaj investiramo v progo Maribor–Pesnica–Šentilj, kjer se na relaciji Maribor–Pesnica gradi dvotirna proga, nivojski prehodi se umikajo nadvozom, posodabljamo tudi lokomotive, trenutno se kupujejo nove. Vozni park se je bistveno popravil. Nekaj je še starejših lokomotiv, toda napredek je velik.

Tudi pogoji dela so bistveno boljši, kot so bili. Čeprav sem že nekaj časa upokojen, zadeve spremljam, in tudi sami lahko vidite, da je počasnih voženj vse manj, kdaj pa kdaj zaradi dela na progah. Verjamem, da se bo zdaj premaknilo tudi pri projektu drugega tira na odseku proge Divača–Koper, kar je nujno potrebno, in verjamem, da bodo dela tudi pravočasno zaključena.

Ste član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Kako gledate na prehojeno pot in razvoj Slovenije v zadnjih 30 letih?

Ko se je ustanavljalo združenje VSO, sem z velikim veseljem pristopil, da izkažem spoštovanje tako pomembni instituciji, kot je VSO, ki ohranja vrednote boja za samostojnost, hkrati pa nas spodbuja in nas uči, kako ohraniti voljo in domoljubje. To vidim kot veliko vrednoto in upam, da bo VSO še naprej trdna organizacija, ki bo napredovala in imela še več članov. Kajti tukaj se ne izpostavlja politična opredelitev, temveč pomen domoljubja in krepitev slovenstva, z željo in zavedanjem, da moramo nekaj narediti tudi za zanamce.

Hvala za pogovor. Hvala za povabilo.

Avtor: Franci Donko