Gospa Karolina Cvikl, imate status vojne veteranke in ste članica Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Kako je prišlo do tega, da ste v teh združenjih in imate status vojne veteranke? Kje ste bili pred tridesetimi leti, kakšna je vaša zgodba?

Pred tridesetimi leti sem bila še aktivna. Zaposlena sem bila v jugoslovanski vojski, v Rimskih Toplicah v zdravilišču, do leta 1991. Tega leta sem prestopila v TO. Tistega dne, tiste nedelje, ko je pri nas vse kazalo na letalski napad, v ponedeljek nisem šla več v službo. Šla sem na štab TO v Laškem, takrat smo bili še v Laškem, in prestopila v TO.

Kako so to sprejeli v vaši prejšnji službi, v JLA?

Zelo težko. Ni jim bilo jasno, zakaj sem to naredila, ampak jaz sem se tako odločila, ker sem zavedna Slovenka. Poleg tega so bili takrat v JLA za mene že sovražniki. Bilo je hudo, dva meseca mi niso izdali delovne knjižice. Po dveh mesecih, bil je zadnji dan, ko bi morala do enih na občino v Laško prinesti delovno knjižico, da bi jo odposlali v Ljubljano. Ker je ni bilo, sem se odločila, da jo grem sama iskat, čeprav mi je mož nasprotoval in rekel, veš doli je hudo, ne smeš tja. Kljub temu sem šla, nisem se bala. Teritorialna služba je bila tam, bili so obkoljeni (JLA) in takrat me je uslužbenec TO ustavil in rekel, kam grem, pa sem mu rekla, da po delovno knjižico. In on je vprašal, kako? Sem rekla, tako, grem. Niso mi je poslali po navodilih iz občine, jaz grem danes po njo, ker je zadnji dan.

Gospa Karolina Cvikl, ali je bilo takrat več prestopov v vaših krajih v TO? Ste bili morda edini, koliko je bilo prestopov iz jugoslovanske vojske?

Ne bi vedela ravno številke, bilo nas je kar nekaj, bila pa sem med prvimi. Ko sem prišla na štab, mi je gospod Vimer, s katerim sva bila skupaj (on je prestopil že prej), rekel: »Si se odločila?« Sem rekla:« Ja.« Tako da ne bi vedela, koliko nas je bilo, vem pa, da nas je kar nekaj šlo, kar dosti pa jih je tudi ostalo do konca.

Vas je bilo v tem času kaj strah? Vseeno je bilo treba kar nekaj državljanskega poguma?

Ne, ni me bilo strah. Če bi me bilo strah, se za to pot ne bi odločila, absolutno ne. Ampak potem, mogoče teden dni po tistem, ko sem to že dala skozi, je prišlo za mano, živci, ampak nič hudega. Tisti dan, ko sem šla po delovno knjižico, je bilo kar kruto. Ko sem prišla do recepcije, je tam sedel sosed, ki je bil moj šef na medicinskem oddelku in smo bili zelo dobri prijatelji. Pozdravila sem ga: »Božo, dober dan, jaz grem v pisarno po delovno knjižico.« Najprej je rekel, da ne bom šla nikamor, da bom končala v kleti in da sem teritorialna gnida ...

Zraven sta bila dva vojaka, s puškama, uperjenima vame. Strah me je bilo, ampak sem si rekla, ne dam se, in šla naprej po stopnicah. Prišla sem do pisarne, tam so bili upravnik in trije oficirji, eden za socialne zadeve, eden za stanovanja in tako. Prišla sem tja in mi je upravnik rekel v srbohrvaščini: »Glej, glej, Karla je pa prišla.« Mene so Karla klicali, še vedno me na kratko kličejo Karla. Sem rekla: »Prišla sem po delovno knjižico.« Upravnik pa je odgovoril: »Ne bo šlo to kar tako, se bomo najprej majčkeno pogovorili.« Jaz pa sem odvrnila: »Nimam se kaj pogovarjati z vami.« Potem je bilo spet isto, kako govorim, ker nisem več govorila srbohrvaščine. Govorila sem slovensko, in to jih je najbolj prizadelo.

V službi smo morali govorili srbohrvaščino. Rekel je, naj govorim srbohrvaščino, da me bodo razumeli. Sem rekla: »Vi še predobro razumete, po kaj sem prišla. Prosim, če mi daste delovno knjižico, z današnjim dnem zaključite in jaz grem.« Potem je upravnik rekel oficirju: »Daj, pelji jo v sobo, se bomo še malo pogovarjali.« Nato so me peljali v neko sobo. Sem mislila, da se bomo do kraja pogovorili in sploh, kaj se še imamo pogovarjati? Potem je bilo najprej prigovarjanje, da moram izprazniti stanovanje, ker je stanovanje »armijsko.« In sem mu lepo odgovorila: »Gospod upravnik,« potem me je spet popravil, samo nisem hotela ponoviti za njim, ampak sem rekla: »Gospod upravnik, stanovanja ne bom izpraznila, stanovanje je od danes naprej od Teritorialne obrambe, ni več vaše. Če bi bilo vaše, bi ga na hrbet naložili in v Srbijo peljali?« In dodala sem še: »Ne da se, kajne?« Seveda, to so bile »martrarije« in očitki, da sem se dobro imela pri njih, in vse. Sem odvrnila: »Jaz se nisem prav nič dobro imela. Morala sem krepko delati in biti vsa leta tiho, če mi je ugajalo ali ne.«

Mi smo morali samo kimati. Primer: dva meseca, preden je prišlo do vojne, smo bili v službi in smo pol delovnega časa delali, pol delovnega časa pa smo v kinodvorani sedeli in poslušali »politične nastave«, ker so nas na vsak način hoteli »prepričati«. Nekatere ljudi se je dalo prepričati, jaz se nisem pustila. Tako je nastala ta zgodba, ki ni zgodba, to je resničnost, kar kruta. Potem so mi po treh urah psihičnega maltretiranja le izdali delovno knjižico, tako da sem odšla.

Kako se je potem vojna za osamosvojitev Slovenije na vašem koncu končala?

Na našem koncu se je končalo dokaj mirno. To je bila laška regija, nismo imeli kakšnih hujših spopadov. Ampak, glejte, ljudje so bili prestrašeni, zagotovo. Tudi meni ni bilo vseeno, za mojo družino, zame ..., na splošno, za naš slovenski narod.

Vojno smo končali, se osamosvojili. Kako kot veteranka vojne vidite Slovenijo po tridesetih letih od tistih dogodkov?

Jaz vidim Slovenijo – našo lepo Slovenijo, moram poudariti – razgibano. Veliko stvari je v redu, so pa tudi stvari, ki niso.

Pravite torej, iskanje skupnih poti za boljšo Slovenijo?

Tako, to je nujno potrebno: da smo skupaj, da si pomagamo, da poslušamo drug drugega. Da ne gremo s svojimi mislimi v nekaj, kar nas lahko v zelo kritično smer pripelje. Zato pravim: biti moramo složni, razumni in drug drugemu pomagati.

Gospa Karolina Cvikl, hvala za pogovor. Tudi vam prav lepa hvala in srečno.

Avtor: Franci Donko