Skoči do osrednje vsebine

24. 6. 1991: Slovenska skupščina tik pred koncem sprejemanja osamosvojitvenih aktov, vsi niso za

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. Medtem je še tekla razprava o ustavnem aktu in ustavnem zakonu za izvedbo akta o samostojnosti, ki bi morali biti sprejeti 25. junija pred osamosvojitveno slovesnostjo.

France Bučar govori za govorniškim pultom.

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Seja vseh treh skupščinskih zborov bi morala potekati za zaprtimi vrati, a so zaradi zahteve poslancev Leva Krefta in Jožeta Smoleta morali razpravljati javno, zaradi česar so bili razkriti tudi nekateri dotlej tajni dokumenti za slovensko osamosvajanje. Deklaracijo o neodvisnosti so spisali Ivan Bizjak, Tone Peršak in Miran Potrč. Predvidevala je med drugim sprejetje ustavnega akta, s katerim bi opredelili, da z dnem samostojnosti Republike Slovenije na njenem ozemlju preneha veljati ustava SFRJ, prevzem vseh nalog, ki jih je opravljala federacija, v slovenske roke, priznavanje mednarodno določenih meja in pogodb. Predlagani ustavni zakon pa je v 23 členih konkretiziral ta določila.

Evropska skupnost bi svojo nemoč reševala z denarjem

Luksemburški gospodarski minister iz vrst Socialistične delavske stranke Robert Goebbels in evropski komisar, pristojen za Sredozemlje, Abel Matutes sta v imenu sveta Evropske skupnosti (ES) medtem z jugoslovanskim zunanjim ministrom Budimirjem Lonćarjem podpisala pogodbo o finančni pomoči Jugoslaviji v obliki ugodnega v vrednosti 1 mrd. $, večinoma za cestno infrastrukturo. S tem so želeli v zadnjem trenutku prepričati Slovence in Hrvate, da se osamosvojitev ne izplača. Goebbels pa je svoje prepričevanje podkrepil še z grožnjo, da se nihče iz ES ne bo pogovarjal s predstavniki »secesionističnih republik«.

Pravici jugoslovanskih republik do lastne prihodnosti pritrjuje Evropski parlament

Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je domačim in tujim novinarjem povedal, da je Slovenija odločena vztrajati na osamosvojitveni poti in je v ta namen že sprejela 13 osamosvojitvenih zakonov. Poudaril je, da si Slovenija še naprej želi postopnega in sporazumnega razhoda ter pogovorov o prihodnjem sodelovanju z ostalimi jugoslovanskimi republikami, a žal to ni bilo sprejeto. Za Slovenijo je bolj od dnevnih stališč predstavnikov ES pomembna resolucija Evropskega parlamenta, »v kateri je zapisano, da morajo imeti jugoslovanske republike in pokrajine pravico do lastne politične prihodnosti.«

Lojze Peterle

Lojze Peterle je domačim in tujim novinarjem povedal, da je Slovenija odločena vztrajati na osamosvojitveni poti. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Drugi najmočnejši avstrijski politik stavi svojo politično usodo na slovensko osamosvojitev

Avstrijski kancler Franz Vranitzky je 24. junija pojasnil, da ga ne bo na osamosvojitveno slovesnost v Ljubljano, saj želi tako kot preostala zahodna Evropa počakati na razplet dogodkov. Medtem so svojo prisotnost potrdili avstrijski minister za znanost (28. junija 1991 je bil z majhno prednostjo izvoljen za predsednika Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) in posledično za avstrijske podkanclerja) deželna glavarja Štajerske in Koroške, Christof Zernatto in Josef Krainer ter dunajski župan Helmut Zilk.

Zlobec še kar ne ve, zakaj bi praznoval

Medtem je član republiškega predsedstva Ciril Zlobec tega dne predstavniku italijanske države poročal, da namerava Slovenija na dan »D« prevzeti nadzor nad carinami in letalskim prometom. Menil je, da predsednik zvezne vlade Ante Marković taktično v prvi vrsti ne računa na poseg armade, temveč da bo slovensko osamosvajanje poskušal zatreti s pritiski na področju ekonomije, transporta, diplomacije, itd., s katerimi bi naj Slovenijo lahko realno blokiral. Če bi prišlo do kakšnega incidenta, ko bi zvezni cariniki poskušali nazaj prevzeti nadzor nad mejo, pa bi jugoslovanska vojska lahko nastopila kot mirovni posrednik. Zlobec je bil še mnenja, da načrtovano »slavje tako kot je, že ne more biti več slavje, ker se navadno praznuje vedno z nekom. Torej Slovenija, s kom naj praznuje? Tujina nas ne priznava, ostali del Jugoslavije tudi ne, torej praznovati sami s seboj …«

Jugoslovanska armada se pripravlja, slovenska Teritorialna obramba je pripravljena

Jugoslovanska armada (JA) se je medtem pripravljala na nič kaj mirno posredovanje. Slovenski obveščevalci so 24. junija prestregli navodilo starešinam 31. (mariborskega) korpusa z jasno zastavljenimi cilji, kako prevzeti nadzor nad mejo. Okrepljene so bile patrulje JA ob avstrijski meji. Vojaški helikopterji so še zgostili prelete nad slovenskimi položaji za ocenjevanje slovenske obrambne pripravljenosti. V Srbiji pa je bilo v vojsko vpoklicanih 5.000 dodatnih rezervistov.

V noči med 24. in 25. junijem so bile mobilizirane čete slovenske Teritorialne obrambe v bližini mejnih prehodov, ki so ob napadu JA v naslednjih dneh obranile slovenske prehode proti svobodni Evropi.

Avtor: Boštjan Furlan

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana, Mladinska knjiga, 2013
  • Večer, 25. 6. 1991.
  • Delo, 25. 6. 1991.
  • Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika!, Ljubljana 2016.
  • Wissensteiner, Friedrich. Der intellektuelle Feuergeist Erhard Busek. Dunaj 2004.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30