Skoči do osrednje vsebine

Varstvo pred sevanji

Ionizirajoča sevanja škodijo našemu zdravju. Varstvo pred ionizirajočimi sevanji je sistem ukrepov, s katerimi se kar najbolj zmanjša škoda za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti sevanjem, hkrati pa se omogočita uporaba virov sevanj in izvajanje sevalnih dejavnosti. Obveznosti izvajalcev sevalnih dejavnosti in uporabnikov virov sevanj ter vrste ukrepov in način, kako jih je treba izvajati, podrobno določa zakonodaja s področja varstva pred sevanji. Pri tem Slovenija že desetletja upošteva mednarodna priporočila, od vstopa v Evropsko unijo pa tudi evropske direktive s področja varstva pred sevanji.

V zadnjih desetletjih smo čedalje bolj izpostavljeni tudi neionizirajočim sevanjem, kar je posledica hitrega razvoja telekomunikacijskih in drugih tehnologij. Zaradi vse hitrejšega tehnološkega razvoja in vedno novih načinov uporabe neionizirajočih sevanj se na tem področju v zadnjem času na mednarodni ravni uveljavlja načelo previdnosti.

Škoda za zdravje zaradi ionizirajočih sevanj

Ionizirajočih sevanj s čutili ne zaznavamo. Učinke sevanj v snovi in tkivu lahko merimo in s tem ocenimo škodo za zdravje, ki jo sevanja povzročijo. Najbolj splošno merilo za to je efektivna doza, ki jo na letni ravni običajno podajamo v enotah mSv (milisivert). Vsak prebivalec Slovenije prejeme v povprečju letno efektivno dozo od 2,5 do 2,8 mSv zaradi naravnega ozadja.  

Osnovna načela varstva pred ionizirajočimi sevanji

Varstvo pred sevanji temelji na osnovnih načelih upravičenosti, omejevanja izpostavljenosti in optimizacije. Dejavnost, ki povzroča, da so ljudje izpostavljeni ionizirajočim sevanjem oziroma sevalni dejavnosti, je upravičena, če je korist za posameznika ali družbo zaradi te dejavnosti večja kot škoda za zdravje izpostavljenih ljudi. Podobno je tudi v primeru jedrske nesreče ali drugega izrednega dogodka dopustno izvesti samo tiste ukrepe, ki bodo prinesli več koristi kot škode (načelo upravičenosti). Če se sevalna dejavnost šteje za upravičeno, izpostavljenost ljudi ionizirajočim sevanjem ne sme biti poljubno visoka. Zato pri izvajanju sevalnih dejavnosti ne smejo biti presežene mejne doze. Najbolj splošni omejitvi sta 20 mSv efektivne letne doze za poklicno izpostavljene delavce in 1 mSv efektivne letne doze za druge prebivalce. Pri tem se ne upošteva doza zaradi naravnega ozadja ali zaradi morebitne izpostavljenosti posameznika v zdravstvene namene (načelo omejevanja izpostavljenosti). Izvajalec dejavnosti se mora ves čas truditi, da so doze sevanja, ki jih prejmejo ljudje, tako nizke, kot je to razumno mogoče doseči (angl. ALARA – As Low As Reasonably Achievable (načelo optimizacije)).

Varstvo pred neionizirajočimi sevanji

Področje varstva pred neionizirajočimi sevanji je urejeno na podlagi mednarodnih priporočil, ki jih sprejme Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirajočimi sevanji. V Sloveniji to urejata Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju in Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire elektromagnetnega sevanja ter o pogojih za njegovo izvajanje. Za nadzor nad uresničevanjem obeh predpisov je pristojen Inšpektorat za okolje in prostor. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji opravlja splošne naloge, kot je denimo ozaveščanje javnosti o vplivih neionizirajočih sevanj, zato neprestano spremlja nova znanstvena dognanja in sodeluje v delovni skupini Evropske unije.

Iskalnik