Lizbonska konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij

Lizbonska konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji je bila usklajena in sprejeta aprila 1997 v Lizboni ter je eden najpomembnejših mednarodnih dokumentov v visokem šolstvu, ki je z ratifikacijami, ki so sprejemu sledile, postal del nacionalne zakonodaje v številnih evropskih, pa tudi neevropskih državah (do danes 55 državah).

Pripravo in sprejem konvencije sta usklajevala UNESCO (v angleščini) in Svet Evrope (v angleščini), Slovenija pa jo je ratificirala med prvimi in sicer leta 1999.

Konvencija opredeljuje:

• temeljne pojme v visokem šolstvu (dostop, sprejem, ocenjevanje, študijski program, kvalifikacija, priznavanje),
• opredeljuje pristojnosti organov za priznavanje,
• določa temeljna načela pri ocenjevanju kvalifikacij ter samo priznavanje kvalifikacij, tako tistih, ki omogočajo dostop do visokega šolstva (na primer matura) kot priznavanje krajših študijskih obdobij (na primer en semester) ter celotnih kvalifikacij (na primer diploma).

Eno izmed temeljnih načel konvencije je, da morajo podpisnice kvalifikacije medsebojno priznavati, če med njimi ni »bistvenih razlik« (substantial differences). Ker teh razlik pravni dokument ne more natančno definirati, se njihovemu ugotavljanju posvečajo ENIC-NARIC centri (v angleščini), ki večinoma delujejo pri nacionalnih ministrstvih, pristojnih za visoko šolstvo.

Konvencija ureja tudi priznavanje kvalifikacij beguncem in razseljenim osebam, poudarja pomen zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu ter zagotavlja informacijske sisteme. Lizbonska konvencija je doživela popolno potrditev tudi v okviru bolonjskega procesa in je znotraj njega za zdaj edini instrument mednarodnega prava.