Na pogovore v Ljubljano je prišel zvezni premier Ante Marković, ki se je s predsednikom slovenske vlade Lojzetom Peterletom pogovarjal o nerešenih vprašanjih glede izvajanja Brionske deklaracije, vendar se nista mogla sporazumeti skoraj o ničemer. Jugoslavija je bila kljub brionskemu poskusu odložitve razpada države de facto mrtva. Tega so se začeli zavedati tudi številni slovenski funkcionarji, ki so prej zasedali pomembna mesta v zveznih organih in bili lojalni beograjskim centrom moči, zdaj pa so se vračali v Ljubljano in se potegovali za primerljive položaje predvsem v državni upravi. Ta je bila že prej preveč razbohotena, zato je vlada načrtovala njeno krčenje.

Z velikim navdušenjem je blizu dva tisoč Korošcev ob lepi avgustovski nedelji pozdravilo veliko število slovenskih državnikov, ki so se srečali pri najstarejši slovenski lipi nad Črno na Koroškem. Obiski visokih politikov v teh krajih so bili redki, zato so bili organizatorji počaščeni, ko so jih pozdravili predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, član predsedstva Republike Slovenije (RS) dr. Dušan Plut ter vrsta ministrov in drugih funkcionarjev.

Na dan svetega Lovrenca leta 1991 so se slovenski turistični delavci veselili vsaj delnega obliža na rano izgubljene sezone. V Zagrebu sta sestankovala Ante Marković in hrvaški premier Franjo Gregurić, vojna pri slovenskih sosedih pa se je nemoteno nadaljevala. Slovence je na klinično mrtvo Jugoslavijo še najbolj vezalo športno področje, kar se je med drugim pokazalo v tem, da se Olimpija ni mogla odločiti, ali sodelovati v slovenski ali jugoslovanski nogometni ligi.

Predstavniki jugoslovanske vojske so napovedali, da bodo do konca septembra 1991 umaknili iz Slovenije vse svoje enote. V severnoprimorski regiji je vojska brez zapletov že izpraznila 17 izmed 21 stražarnic ob meji z Italijo. Delegacija avstrijskih parlamentarcev je v Ljubljani odkrito povedala, da bi se s samostojnim priznanjem Slovenije zamerila Evropski skupnosti, v katero si trdno želi vstopiti.

Svet Demosa je razpravljal o spremembah v strukturi vlade. Koroški glavar Christof Zernatto je v intervjuju za avstrijski časopis Standard zahteval, da Slovenija prizna južno mejo Avstrije, če hoče, da se začno v Avstriji resno pogovarjati o priznanju njene neodvisnosti. V Beogradu se je sešla delovna skupina komisije predsedstva SFRJ za nadzor prekinitve ognja na Hrvaškem, kjer so soglasno sprejeli osem točk. V Pragi je zasedal krizni odbor Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) o Jugoslaviji.

Obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar sta sklicala tiskovno konferenco, na kateri sta predstavila tri najbolj pereča vprašanja: umik jugoslovanske vojske, tveganje za nov napad na Slovenijo in problem terorističnih napadov jugoslovanske vojske.

Medtem ko so v vzhodni Slavoniji in Dalmaciji na Hrvaškem divjali spopadi, ki so terjali tudi številne civilne žrtve, je Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) na nočni seji 6. avgusta 1991 soglasno sprejelo sklep o prekinitvi ognja na območju Republike Hrvaške in vojskujočima stranema naročilo, da se morata umakniti z bojnih položajev. Umik obeh strani z bojnih pozicij naj bi nadzirali zvezni predstavniki. A sklep ni pomenil nič drugega kot še en dokaz več, da nekdanja skupna država dejansko ni več obstajala, njene ustanove, tudi najvišja, pa so ostale le še črka na papirju.

V rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si ta teden predstavljamo Zedinjeno Slovenijo, krovno organizacijo slovenske politične emigracije v Argentini, ki je znala v ključnih trenutkih naše zgodovine, ko je bil ogrožen obstoj Slovenije, združiti in povezati Slovence večih generacij in različnih nazorov po vsej Argentini ter aktivno in organizirano prevzela nalogo, da argentinskemu prebivalstvu in oblastem približa resnično slovensko stvarnost ter v čim krajšem času doseže mednarodno priznanje ter pripravi ugodne pogoje za sodelovanje na različnih področjih obeh držav v prihodnosti.

Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher je v izjavi za javnost pripisal krivdo za neuspeh diplomatske misije trojke zunanjih ministrov Evropske skupnosti v Beogradu kar Srbiji. Namreč dan pred tem je potekala tiskovna konferenca zunanjih ministrov Hansa van den Broeka, Jacquesa Poosa in Jesusa de Deus Pinheira, kjer je nizozemski zunanji minister izjavil: »Ni nam uspelo, ker v Jugoslaviji ni pripravljenosti za sklenitev miru.« Odgovornost pa so nekateri želeli naprtiti kar van den Broeku samemu, saj mu je med drugimi tudi nemška diplomacija očitala številne napake.

Na Svetih Višarjah pri Trbižu v Kanalski dolini, na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je v nedeljo, 4. avgusta 1991, potekalo tretje srečanje Slovencev treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Rojaki, ki so se zbrali z vseh koncev sveta, predvsem pa iz Evrope, so prišli z namenom, da se med seboj spoznajo in povežejo. Srečanje je bilo še posebej slovesno, saj je Slovenija v enem letu dosegla zgodovinski uspeh: lastno državo. V pogovorih med rojaki je bilo čutiti hvaležnost, kresala so se mnenja in oblikovale ideje, usmerjene v dobrobit Slovenije. Iz teh pristnih druženj, odličnih predavanj in bogoslužja se je rodila tradicija višarskih srečanj na prvo nedeljo v avgustu, ki traja še danes.

Prvi avgustovski konec tedna je Slovenijo obiskala trojka Evropske skupnosti, potekala pa je tudi brezplodna seja groteskno delujočega jugoslovanskega predsedstva. Na Hrvaškem so dobili vlado narodne enotnosti.

Odbor za svetovno dediščino Unesca je na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Slovenija je nominacijo izbranih Plečnikovih del v postopek vložila januarja lani. Izbranim delom Jožeta Plečnika v Ljubljani so z vpisom priznali t. i. izjemno univerzalno vrednost. Med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo, se odslej uvrščajo dela, ki sestavljajo spomeniško območje, nastalo v strnjenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat arhitektovih intervencij v mestno tkivo Ljubljane.

Časopis Slovenec je objavil intervju z dr. Francetom Bučarjem, ki je spregovoril o notranji in zunanji politiki Slovenije. V Krškem sta se srečala koroški deželni glavar Christof Zernatta in predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Ta je poudaril, da si slovenska vlada še naprej prizadeva, da bi do leta 1995 dokončno zaprli jedrsko elektrarno Krško, če bi do takrat bila zgrajena veriga petih savskih elektrarn. Predsedstvo RS je na seji sprejelo izjavo v zvezi z dogodki na Hrvaškem ter v njej obsodilo nasilje in pozvalo k miru. Prav tako so na seji zveznega predsedstva SFRJ obravnavali predlog sklepa o takojšnji, absolutni in brezpogojni prekinitvi sovražnosti na Hrvaškem.

Poslanci so obravnavali razmere v slovenskem gospodarstvu. Opozicija je bila ponovno zelo kritična do vlade. Predsednik zveznega izvršnega sveta Markovič pa je prejel opozorilo Lojzeta Peterleta glede težav pri izvajanju nadzora zračnega prostora nad Slovenijo. V javnosti je odmevala izjava ljubljanskega Demosa.

Poslanci so se sešli na skupni seji skupščine, da bi sprejeli predlog pogajalskih izhodišč za pogovore v jugoslovanskem merilu. Predsednik vlade Lojze Peterle je najprej opisal dotedanje stanje. Noben slovenski predlog o ureditvi odnosov v Jugoslaviji do takrat ni bil sprejet: ne ponudba o konfederaciji ne poznejša ponudba o sporazumni razdružitvi. Dejal je, da je Slovenija naredila in ponudila vse, da bi se jugoslovanska kriza mirno razpletla. Kljub tem prizadevanjem pa se je začela vojaška agresija, ki jo je odobril predsednik zvezne vlade Ante Marković.

Litva je kot druga članica mednarodne skupnosti priznala Slovenijo, na Hrvaškem so se širili spopadi, v koaliciji »pomladnih strank« Demos, ki je Slovenijo popeljala v neodvisnost, pa so se začela poglabljati nasprotja.

V rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si tokrat predstavljamo časopis Ameriška domovina. Neprecenljivo vlogo pri obveščanju slovenske izseljenske javnosti o dogajanju v domovini in hkrati mobilizacije rojakov so v odločilnih mesecih in letih slovenskega osamosvajanja odigrali tudi slovenski izseljenski mediji; med njimi tudi med najbolj razširjenimi Ameriška domovina.

Devetindvajsetega julija se je nadaljevala seja sveta Demosa, ki je po mnenju njenih protagonistov verjetno ključno vplivala na prihodnjo sliko slovenskega političnega prostora. Po razglašeni samostojnosti in dobljeni vojni je namreč šibko vezivo, ki je povezovalo stranke Demosa, začelo popuščati, seja pa je to dejstvo popolnoma razkrila. Dr. France Bučar, tedanji predsednik parlamenta, je v knjigi Čas velikih sprememb korake na poti do razpustitve Demosa orisal kot »nadaljevanje stare politične delitve na temelju svetovnega nazora, ki je bila v osvobodilnem dogajanju prehodno potisnjena v ozadje«, in se spraševal, ali je bilo nadaljnje sodelovanje zaradi idejnih razlik med udeleženci res nemogoče.

Zadnjo julijsko nedeljo je tudi v Sloveniji precej zaznamovalo preštevanje mrtvih na Hrvaškem, zlasti v Baniji, ki je pokazalo vso krvoločnost srbske agresije. Slovenci so ob tem vlekli vzporednice med republikama.

Na zasedanju članic držav Heksagonale v Dubrovniku so se izognili resnemu soočenju z jugoslovansko krizo, več voditeljev diplomacij pa je izražalo svojo naklonjenost Sloveniji, ki se je po zmagoviti vojni najuspešneje ločevala od balkanskega soda smodnika. Obrambni minister Janez Janša je tega dne v Slovencu pojasnil razloge za politični razhod med Slovenijo in Hrvaško pred natanko enim mesecem, ob tem pa zagotovil, da bo Slovenija napadeni Hrvaški še naprej nudila »zaščito hrbta«.