Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (TGP)

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov je osrednji del blaženja podnebnih sprememb. Poteka sočasno z zmanjševanjem rabe energije ter povečevanjem deleža obnovljivih virov energije. Razogljičenje zato ni omejeno zgolj na izpuste TGP, temveč pomeni celovito preobrazbo energetskega, prometnega in industrijskega sistema ter rabe energije v stavbah in kmetijstvu.

Slovenija je v zadnjih letih dosegla pomemben napredek: zmanjšala je izpuste toplogrednih plinov, znižala rabo končne in primarne energije ter povečala delež obnovljivih virov energije v končni rabi. Kljub temu ostajajo ključni izzivi, zlasti v prometu, pri energetski prenovi stavb ter pri doseganju ciljev do leta 2030.

Slovenija si je s Podnebnim zakonom zastavila cilj doseči podnebno nevtralnost najpozneje do leta 2045, kar je pet let pred skupnim ciljem Evropske unije. Vmesni cilji do leta 2030 so določeni v okviru evropske zakonodaje in Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN).

Evropski in nacionalni cilji do leta 2030

Evropska unija si je z Evropskim podnebnim zakonom (Uredba (EU) 2021/1119) zadala cilj zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za najmanj 55 odstotkov do leta 2030 glede na leto 1990 ter dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Za doseganje ciljev do leta 2030 je vzpostavljen evropski zakonodajni okvir, ki emisije obravnava po posameznih skupinah sektorjev:

• sistem trgovanja z emisijami EU (EU ETS), ki zajema proizvodnjo električne energije, večje industrijske obrate in letalstvo;
• sektorji zunaj sistema trgovanja z emisijami (neETS), kot so cestni promet, stavbe, kmetijstvo, ravnanje z odpadki ter manjši industrijski in energetski obrati;
• raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, ki zajemajo ponore ogljikovega dioksida, predvsem v gozdovih in tleh.

Za Slovenijo je v sektorjih zunaj sistema trgovanja z emisijami določen zavezujoč cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 27 odstotkov do leta 2030 glede na leto 2005. Ta cilj zahteva dodatne napore predvsem v prometu, stavbah in kmetijstvu.

Izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji

Skupni izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji (brez sektorja rabe zemljišč, sprememb rabe zemljišč in gozdarstva – LULUCF) so leta 2023 znašali 14,8 milijona ton ekvivalenta CO₂, kar je:

• 21 odstotkov manj kot leta 1990,
• skoraj 5 odstotkov manj kot leta 2022.

V obdobju od leta 2005 do 2023 so se emisije v sektorjih, ki so vključeni v sistem trgovanja z emisijami, močno zmanjšale, predvsem zaradi sprememb v energetiki in industriji. V sektorjih zunaj tega sistema se emisije zmanjšujejo počasneje, pri čemer promet ostaja edini sektor, kjer so se emisije dolgoročno celo povečevale.

Ključni izzivi razogljičenja

Največji izzivi pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov so naslednji:

• promet, zaradi visoke odvisnosti od osebnih vozil in tranzitnega tovornega prometa,
• stavbe, kjer energetske prenove potekajo prepočasi glede na cilje,
• kmetijstvo, kjer so možnosti za hitro zmanjševanje emisij omejene,
• sektor LULUCF, kjer se ponori ogljikovega dioksida dolgoročno zmanjšujejo (–41 odstotkov glede na leto 2005).

Ukrepi za doseganje ciljev do leta 2030

Doseganje ciljev do leta 2030 zahteva pospešeno in usklajeno izvajanje ukrepov v vseh sektorjih, zlasti pa:

• razvoj trajnostne mobilnosti, vključno z javnim potniškim prometom, železnicami, aktivnimi oblikami mobilnosti in postopnim prehodom na vozila z nizkimi emisijami,
• celovite energetske prenove stavb ter prehod na obnovljive in nizkoogljične vire ogrevanja,
• povečanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov ob hkratni krepitvi energetskih omrežij,
• zmanjševanje emisij v kmetijstvu z boljšim upravljanjem gnojil in živinoreje,
• preprečevanje nastajanja odpadkov in krepitev krožnega ravnanja z viri.

Pomembno vlogo bo imel tudi nov evropski sistem za obračunavanje emisij iz stavb in cestnega prometa (ETS2), ki bo postopno spodbujal zmanjševanje rabe fosilnih goriv in učinkovitejšo rabo energije.

Vloga financiranja in upravljanja

Uspešen prehod v podnebno nevtralnost zahteva poleg finančnih virov tudi:

• dolgoročno in predvidljivo načrtovanje,
• učinkovito upravljanje podnebnih politik,
• sodelovanje med državo, lokalnimi skupnostmi, gospodarstvom in prebivalci.

Le s povezanim in sistemskim pristopom bo mogoče zagotoviti pravičen, učinkovit in dolgoročno vzdržen prehod v podnebno nevtralno družbo.