Skrb za jasen in pregleden pravni red

Osnovna skrb in odgovornost pripravljavcev in soustvarjalcev predpisov sta, da so predpisi ustavni in zakoniti, notranje skladni, pripravljeni v skladu z nomotehničnimi pravili, ljudem razumljivi in v praksi učinkoviti.

Družbena razmerja, ki jih pravo ureja, in interesi so spremenljivi in se v kontekstu časa in prostora izmikajo še tako dobremu normiranju. Zato tudi s pravili skladen in dosledno izpeljan postopek sprejemanja določenega predpisa ne vodi nujno do njegove odličnosti, ne zagotavlja pa niti, da bi bili njegovi naslovljenci z njim v praksi zadovoljni oziroma da bodo cilji, ki jih zasleduje, tudi doseženi. A vendarle se dober normodajalec temu spoznanju ne sme prepustiti in svojih ravnanj opravičevati na ta račun. Prav nasprotno, dober normodajalec mora to spoznanje upoštevati in si v vsakem trenutku prizadevati, da uporabi vsa orodja za doseganje kakovostnih predpisov, ki so mu v danem trenutku na voljo.

V Sloveniji so pravila dobrega normiranja zapisana predvsem v Resoluciji o normativni dejavnosti in v Nomotehničnih smernicah, ki jih je treba postaviti v kontekst pravil, ki jih določajo Poslovnik Vlade Republike Slovenije in navodila za njegovo izvajanje ter Poslovnik Državnega zbora, pa tudi v kontekst informacijske podpore zakonodajnim postopkom, predvsem v povezavi z ustreznim načrtovanjem normativne dejavnosti, kakovostnim določanjem ciljev, ki jih zasledujemo z uveljavitvijo predpisov, z ocenjevanjem vplivov predpisov na različna področja družbenega življenja, odpravljanjem administrativnih ovir, sodelovanjem z javnostmi, pa tudi s preverjanjem, ali so bili cilji, ki smo jih zasledovali, doseženi.

Resolucija o normativni dejavnosti

Resolucija o normativni dejavnosti, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 19. 11. 2009, vsebuje oceno stanja na področju priprave predpisov in določa temeljne usmeritve, ki jih je treba na tem področju upoštevati v prihodnje. Še posebej sta v njej izpostavljena načelo potrebnosti pravnega urejanja, ki od normodajalca terja poglobljeno analizo področja (morebitnega) urejanja in restriktivnost pri odločanju za urejanje, ter načelo samoomejevanja, v skladu s katerim naj se v družbena razmerja posega le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego zastavljenih ciljev. V resoluciji je opredeljen tudi namen izdelave in uporabe presoje posledic predpisov na posamezna področja, podana pa so tudi minimalna priporočila za sodelovanje s strokovno in z drugimi javnostmi pri pripravi in izvajanju predpisov.

Dosledno spoštovanje resolucije in konstantno uvajanje sistematičnih ukrepov za izboljšanje stanja na mestih, kjer se ugotovi, da proces načrtovanja, priprave, sprejemanja in evalviranja zakonodaje ne teče v skladu z resolucijo, naj bi torej izboljšala delovanje državnih organov pri pripravi, sprejemu ter izvajanju predpisov, vse to pa z namenom nadaljnjega razvoja splošne pravne in politične kulture, zagotavljanja pravne varnosti in s tem pravne države. 

Nomotehnične smernice

Nomotehnično strokovno pravilno pripravljeni predpisi so pomemben sestavni del in element pravne varnosti v pravni državi. Pravna varnost namreč na eni strani temelji na jasnih, nedvoumnih, razumljivih in tudi nomotehnično brezhibnih predpisih, ki vnaprej določajo položaj, pravice in dolžnosti posameznih subjektov ter vseh organov, ki predpise izvršujejo. Druga bistvena sestavina pravne varnosti pa je zakonito in dosledno izvrševanje predpisov, kar je spet v veliki meri odvisno tudi od prvega pogoja, torej od kakovosti predpisov samih.

Leta 2018 je bila izdana tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja Nomotehničnih smernic, ki glede na razvoj prava in priprave predpisov vključuje izboljšane pristope in nekatera nova pravila, ki so rezultat dela Službe Vlade RS za zakonodajo in sodelovanja s številnimi pomembnimi sogovorniki v postopku priprave predpisov.

Postopek sprejemanja predpisov

Državni zbor je kot nosilec zakonodajne oblasti v Republiki Sloveniji edini organ v državi, ki lahko sprejema zakone. Zakone lahko predlagajo vlada, vsak poslanec, državni svet in najmanj pet tisoč volivcev.

Poleg zakonov poznamo tudi druge predpise. Podzakonske predpise, ki jih izdaja izvršilna veja oblasti, imenujemo tudi izvršilni predpisi, saj se z njimi uresničuje izvajanje temeljnih usmeritev in politik države, ki so določene v ustavi, zakonih in pravnem redu Evropske unije. Te predpise izdajajo vlada in ministri.

Vlada lahko z uredbo podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Uredbo za uresničevanje pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko izda le na podlagi izrecnega pooblastila v zakonu. Za izvrševanje predpisov Evropske unije vlada prav tako izdaja uredbe in druge akte iz svoje pristojnosti. Z odlokom ureja vlada posamezna vprašanja ali sprejema posamezne ukrepe, ki imajo splošen pomen, ter sprejema druge odločitve, za katere je z zakonom ali z uredbo določeno, da jih ureja vlada z odlokom.

Ministri izdajajo pravilnike, odredbe in navodila. Pravilnik, odredba ali navodilo se izda, če tako določa zakon ali uredba izdana za izvrševanje zakona ali če minister oceni, da je to potrebno za izvrševanje zakona ali predpisa Evropske unije. S pravilnikom se podrobneje razčlenijo posamezne določbe zakona ali drugega predpisa. Če vsebina pravilnika spada v delovno področje več ministrov, pristojni ministri skupaj izdajo pravilnik. Z odredbo se določijo ukrepi, ki imajo splošen pomen. Z navodilom se predpiše način ravnanja.

Zakon lahko tudi določi izvajanje javnih pooblastil, pri čemer imajo nosilci javnih pooblastil pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. V teh primerih lahko nosilci javnih pooblastil izdajajo splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil. 

Postopek sprejemanja zakonov in izvršilnih predpisov je določen v poslovniku državnega zbora in poslovniku vlade, posamezne obveznosti predlagateljev, z izpolnjevanjem katerih se zagotavljajo transparentnost, vključevanje zainteresirane javnosti, dostop do informacij javnega značaja in objavljanje predpisov, preden začnejo veljati, pa tudi v zakonih in drugih predpisih.