GOV.SI

Sprejemanje predpisov v Republiki Sloveniji

Sprejemanje predpisov je vsebinsko, organizacijsko in postopkovno zahteven proces, ki ga je treba razumeti kot izzivov poln in nikoli končan krogotok od načrtovanja in priprave predpisov do uporabe in vrednotenja učinkov predpisov.

Skrb za jasen in pregleden pravni red

Osnovna skrb in odgovornost pripravljavcev in soustvarjalcev predpisov sta, da so predpisi ustavni in zakoniti, notranje skladni, pripravljeni v skladu z nomotehničnimi pravili, ljudem razumljivi in v praksi učinkoviti.

Družbena razmerja, ki jih pravo ureja, in interesi so spremenljivi in se v kontekstu časa in prostora izmikajo še tako dobremu normiranju. Zato tudi s pravili skladen in dosledno izpeljan postopek sprejemanja določenega predpisa ne vodi nujno do njegove odličnosti, ne zagotavlja pa niti, da bi bili njegovi naslovljenci z njim v praksi zadovoljni oziroma da bodo cilji, ki jih zasleduje, tudi doseženi. A vendarle se dober normodajalec temu spoznanju ne sme prepustiti in svojih ravnanj opravičevati na ta račun. Prav nasprotno, dober normodajalec mora to spoznanje upoštevati in si v vsakem trenutku prizadevati, da uporabi vsa orodja za doseganje kakovostnih predpisov, ki so mu v danem trenutku na voljo.

V Sloveniji so pravila dobrega normiranja zapisana predvsem v Resoluciji o normativni dejavnosti in v Nomotehničnih smernicah, ki jih je treba postaviti v kontekst pravil, ki jih določajo Poslovnik Vlade Republike Slovenije in navodila za njegovo izvajanje ter Poslovnik Državnega zbora, pa tudi v kontekst informacijske podpore zakonodajnim postopkom, predvsem v povezavi z ustreznim načrtovanjem normativne dejavnosti, kakovostnim določanjem ciljev, ki jih zasledujemo z uveljavitvijo predpisov, z ocenjevanjem vplivov predpisov na različna področja družbenega življenja, odpravljanjem administrativnih ovir, sodelovanjem z javnostmi, pa tudi s preverjanjem, ali so bili cilji, ki smo jih zasledovali, doseženi.

Resolucija o normativni dejavnosti

Resolucija o normativni dejavnosti, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 19. 11. 2009, vsebuje oceno stanja na področju priprave predpisov in določa temeljne usmeritve, ki jih je treba na tem področju upoštevati v prihodnje. Še posebej sta v njej izpostavljena načelo potrebnosti pravnega urejanja, ki od normodajalca terja poglobljeno analizo področja (morebitnega) urejanja in restriktivnost pri odločanju za urejanje, ter načelo samoomejevanja, v skladu s katerim naj se v družbena razmerja posega le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego zastavljenih ciljev. V resoluciji je opredeljen tudi namen izdelave in uporabe presoje posledic predpisov na posamezna področja, podana pa so tudi minimalna priporočila za sodelovanje s strokovno in z drugimi javnostmi pri pripravi in izvajanju predpisov.

Dosledno spoštovanje resolucije in konstantno uvajanje sistematičnih ukrepov za izboljšanje stanja na mestih, kjer se ugotovi, da proces načrtovanja, priprave, sprejemanja in evalviranja zakonodaje ne teče v skladu z resolucijo, naj bi torej izboljšala delovanje državnih organov pri pripravi, sprejemu ter izvajanju predpisov, vse to pa z namenom nadaljnjega razvoja splošne pravne in politične kulture, zagotavljanja pravne varnosti in s tem pravne države. 

Nomotehnične smernice

Nomotehnično strokovno pravilno pripravljeni predpisi so pomemben sestavni del in element pravne varnosti v pravni državi. Pravna varnost namreč na eni strani temelji na jasnih, nedvoumnih, razumljivih in tudi nomotehnično brezhibnih predpisih, ki vnaprej določajo položaj, pravice in dolžnosti posameznih subjektov ter vseh organov, ki predpise izvršujejo. Druga bistvena sestavina pravne varnosti pa je zakonito in dosledno izvrševanje predpisov, kar je spet v veliki meri odvisno tudi od prvega pogoja, torej od kakovosti predpisov samih.

Leta 2018 je bila izdana tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja Nomotehničnih smernic, ki glede na razvoj prava in priprave predpisov vključuje izboljšane pristope in nekatera nova pravila, ki so rezultat dela Službe Vlade RS za zakonodajo in sodelovanja s številnimi pomembnimi sogovorniki v postopku priprave predpisov.