Primarna zakonodaja

Na vrhu hierarhije aktov Evropske unije so ustanovne in pristopne pogodbe, ki vsebujejo temeljna načela, glavne cilje, organizacijsko strukturo in načine delovanja Evropske unije. Običajno jih prepoznamo pod imenom primarna zakonodaja. V sklop primarne zakonodaje spadajo tudi dopolnitve in spremembe pogodb, s katerimi se zagotavlja učinkovitejše in preglednejše delovanje EU, omogoča pristop novih držav članic in urejajo nova področja sodelovanja.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

V skladu z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati 1. decembra 2009, je enak položaj kot pogodbam priznan tudi Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Čeprav listina temelji na Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih evropskih in mednarodnih instrumentih, je za EU izjemnega pomena in z različnih vidikov tudi inovativna, saj med drugim vključuje invalidnost, starost in spolno usmerjenost kot prepovedane podlage za diskriminacijo, poleg tega pa med temeljnimi pravicami, ki jih določa, vključuje dostop do dokumentov, varstvo podatkov in dobro upravljanje. Večina pravic, ki jih listina priznava, se priznava vsem, ne glede na narodnost ali status, njena uporaba pa je omejena na institucije in organe EU ter na države članice, kadar izvajajo zakonodajo EU.

Sekundarna zakonodaja

S sekundarno zakonodajo poimenujemo pravne akte, ki jih sprejemajo institucije EU za izvajanje pristojnosti EU. Mednje štejemo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja. Edina izjema je skupna zunanja, varnostna in obrambna politika, o kateri se še naprej odloča v medvladnih postopkih. Na tem področju se sprejemajo splošne smernice in sklepi. Obstaja pa tudi vrsta drugih aktov, kot so priporočila, sporočila in akti v zvezi z organizacijo in delovanjem institucij in držav članic v okviru mednarodnih sporazumov, ki jih EU sklene z državami nečlanicami ali z mednarodnimi organizacijami na različnih področjih ali ki jih države članice in EU skupaj sklenejo na področjih deljene odgovornosti. Njihovo poimenovanje, struktura in pravni učinki izhajajo iz posameznih določb pogodb ali pravnih aktov EU, ki so izdani v skladu s pogodbami.

Uporaba in izvajanje prava EU

Nadzor nad tem, ali Slovenija in druge države članice pravilno izvajajo pravo EU na nacionalni ravni, opravlja Evropska komisija. To je vloga, ki jo kot varuhinja pogodb opravja predvsem v postopku ugotavljanja kršitev pravnega reda EU. Gre za postopek, ki hkrati učinkovito pospešuje sodelovanje med državami članicami in Evropsko komisijo ter zmanjšuje pripad zadev na Sodišču Evropske unije.

V Sloveniji pripravo odgovorov na pisanja Evropske komisije v teh postopkih koordinira Služba vlade za zakonodajo, ki tudi skrbi, da so odgovori, ki jih sprejme vlada, Evropski komisiji poslani pravočasno. Predlog odgovora pripravi ministrstvo, na katerega področje spada sporna zadeva, do njega pa se morata opredeliti tudi Ministrstvo za zunanje zadeve in Služba vlade za zakonodajo. Če Slovenija med trajanjem predsodnega postopka še vedno ne sprejme ustreznih ukrepov za odpravo očitanih kršitev, lahko Evropska komisija zadevo predloži Sodišču Evropske unije, ki v zvezi s tem izda ugotovitveno sodbo, v določenih primerih pa lahko v tej isti sodbi naloži še plačilo denarne kazni oziroma pavšalnega zneska.

Ključni dokumenti, iz katerih je razvidna politika Evropske komisije za izboljšanje spremljanja izvajanja prava EU, krepitev partnerstev in reševanje težav, boljše upravljanje primerov ugotavljanja kršitev in večjo preglednost, so naslednji: