Praznik Marije Pomočnice je leta 1991 minil v znamenju epiloga dogodkov v Pekrah dan prej. Zvečer je Maribor objokoval prvo smrtno žrtev predigre k obrambni vojni za Slovenijo, ko je oklepno bojno vozilo jugoslovanske armade povozilo civilista Josefa Šimčika.

Triindvajsetega maja so Mariborčani ob prvem neposrednem merjenju moči med teritorialno obrambo (TO) in jugoslovansko armado (JLA) jasno pokazali, da uživa slovenska vojska polno podporo prebivalstva. Če parafraziramo izjavo predsednika vlade Lojzeta Peterleta ob prisegi v Kočevski Reki, bi lahko dejali, da je v Pekrah prvič zadišalo po oboroženem spopadu. Ta je sicer sledil le 35 dni pozneje.

Dan pred obkolitvijo učnega centra v Pekrah so na stopnjevanje napetosti v Sloveniji kazali predvsem številni premiki vojaških vozil jugoslovanske armade. Delegacija staršev slovenskih vojakov na služenju vojaškega roka se je sestala z generalpolkovnikom Konradom Kolškom, družbenopolitični zbor slovenske skupščine pa je kot predsednika zveznega predsedstva uradno priznal Stjepana Mesića.

Drugo polovico maja so zaznamovale pospešene priprave slovenskega političnega vodstva na uresničitev plebiscitarne odločitve o samostojnosti Slovenije, sprejemanje osamosvojitvenih zakonov in aktivnosti slovenske zunanje politike. Slovenci v zamejstvu in po svetu so vse moči usmerjali v prepričevanje svojih vlad, da podprejo pravico slovenskega naroda do dokončne osamosvojitve.

Slovenski naborniki v enotah JLA so bili v času osamosvajanja Slovenije ena najbolj občutljivih tem. Za Beograd so bili priročno sredstvo izsiljevanja, za slovensko politiko pa velika moralna obveza. Srečna vrnitev skoraj vseh slovenskih nabornikov iz zvezne vojske je še ena slovenska zgodba o uspehu.

Že prvi nepopolni rezultati referenduma, izvedenega v nedeljo, 19. maja 1991, o odločitvi za samostojno, suvereno Hrvaško ali proti njej, so pokazali, da se je velika večina hrvaških volivcev odločila za samostojno državo.

Jugoslovanska kriza je tudi ob koncu tedna zaposlovala evropske diplomate, ki so bili vedno bolj neenotni glede podpore zvezni vladi v Beogradu. Vojaški vrh pa je medtem pod vodstvom generala Kadijevića strnil svoje vrste in krepil vojaške priprave.

V petek, 17. maja 1991, je postalo jasno, da v toneči federaciji niti prevladujoči srbski odločevalci niti armada kljub nevzdržnosti starih razmerij niso pripravljeni na večje popuščanje. Srbski »lobi« v jugoslovanskem predsedstvu je že drugič onemogočil izvolitev Stjepana Mesića za zveznega predsednika, armadni generali pa so grozili Sloveniji.

Samovoljno zadrževanje slovenskih fantov v jugoslovanski vojski

V času, ko je jugoslovanska vojska z vsemi sredstvi povečevala bojno pripravljenost, se je izkazalo, da se več kot 600 slovenskih fantov, ki so odslužili vojaški rok v jugoslovanski armadi, ni vrnilo domov. Po podatkih ministrstva za obrambo jugoslovanska vojska uvaja nezakonito prakso, da slovenske vojake takoj po odsluženju roka vpokličejo v rezervno sestavo. Minister za obrambo Janez Janša je zveznemu »sekretarju za ljudsko obrambo« Veljku Kadijeviću poslal odločen protest in zahtevo, da se vsem vojakom iz Slovenije, ki so že odslužili vojaški rok, takoj omogoči odhod domov, vsem drugim pa najpozneje do 10. junija.

15. maj se je vpisal v slovensko vojaško zgodovino kot eden simbolno najpomembnejših datumov. Leta 1991 se je na ta dan začelo urjenje prve generacije nabornikov v zgodovini Slovenije. Na tajni seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije pa so bile sprejete obrambne in varnostne smernice za zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki jih je z vso skrbnostjo pripravilo ožje vodstvo Ministrstva za obrambo. Tega dne je odmevala tudi neizvolitev Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ, ki je pokazala, da na srbski strani ni politične volje za demokratični razplet jugoslovanske krize.

Dolžnost predsednika zveznega predsedstva je po načelu rotacije med člani predsedstva SFRJ prevzemal predstavnik Hrvaške in dotedanji podpredsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić. V svojih izjavah je bil Mesić optimist, dotedanji predsednik predsedstva Srb Borisav Jović pa pesimist. Jović je sicer za 15. maj točno ob 12. uri sklical sejo predsedstva SFRJ z eno samo točko, to je izvolitev in razglasitev novega predsednika SFRJ, vendar se je hkrati, kot bodo pokazali dogodki naslednjih dni, dejansko pripravljal na to, da oblast v državi prevzame vojska.

Ob 50. obletnici prvega spopada tigrovcev s fašističnim okupatorjem na Slovenskem se je slovensko državno vodstvo pripravljalo na soočenje z jugoslovansko armado, ki je grozila z novo okupacijo. V republiškem centru za obrambno usposabljanje v Poljčah se je sestalo razširjeno predsedstvo in se seznanilo s potekom priprav na obrambo Slovenije pred grozečim napadom. Slovenija je medtem krepila svoj mednarodni položaj tudi po zaslugi karizmatičnega Otta von Habsburga. Doma pa je opozicija kritizirala delo vlade.

Ministra dr. Dimitrij Rupel in dr. Rajko Pirnat sta na okrogli mizi spregovorila o napetih odnosih z JLA, o prizadevanjih za mednarodno priznanje nove države, zakonu o denacionalizaciji in Sacksovem modelu privatizacije. V Evropski uniji in Sloveniji sosednjih državah so razmere v Jugoslaviji intenzivno spremljali, najbolj dejavni pri iskanju rešitve sta bili Avstrija in Italija. Zaskrbljujoče so se zaostrovale razmere na Hrvaškem v samooklicani SAO Krajini, kjer je potekal referendum o priključitvi k Srbiji. Jugoslovanska vojska je nadaljevala okrepljene aktivnosti na slovenskem ozemlju, ZDA pa so ponovno podprle ozemeljsko celovitost Jugoslavije. V Zemonu pri Vipavi so se zgodovinarji pogovarjali o razmerah na Primorskem pred drugo svetovno vojno in o razlogih za nezaupanje in ideološko sumničenje članov predvojne protifašistične organizacije TIGR.

Na dogodkov poln sobotni dan sta nastopila predsednik zvezne vlade Ante Marković v Makarski in predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan v Kopru. V Ljubljani pa je zasedal pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, ki se ga je udeležilo okoli 200 laikov, duhovnikov in redovnic.

Črnogorska vlada je zavrnila slovensko resolucijo o sporazumni razdružitvi. Hkrati se je končalo večdnevno zasedanje srbskega parlamenta. Vedno bolj jasno je postajalo, da so obmejni spori in vojaški posegi neizogibni, saj so poslanci zanikali meje s Hrvaško in opozarjali na domnevno nasilje nad Srbi na Hrvaškem. Obenem pa je JA nadaljevala s krepitvijo bojne pripravljenosti. V Sloveniji pa je začela delo komisija za novi slovenski grb, ki je imela kar 22 članov z različnih področij družbenega življenja.

Slovenska vlada je v skladu z obveznostmi iz zakona o plebiscitu v skupščino poslala predloge osamosvojitvenih zakonov, s katerimi je želela Slovenija prevzeti več pristojnosti federacije in utrditi glavna področja svoje državnosti.

Slovenski parlament je tega dne sprejemal za osamosvojitev nujne zakone in obvestil zvezno skupščino o zadnjem možnem datumu osamosvojitve. Zvezno predsedstvo je medtem razpravljalo o uvedbi izrednih razmer, obrambni minister Janez Janša pa upal, da se to ne bo zgodilo, saj slovenska vojska še ni bila pripravljena na poseg JA. Tujina je čedalje pozorneje spremljala dogajanje v državi.

Spopade med Hrvati in Srbi, ki so se v nazorni slikovni obliki pojavili tudi v množičnih občilih, so prvič začeli opisovati z izrazom državljanska vojna. Zaradi ultimata vojaškega vrha predsedstvu Jugoslavije so zaskrbljenost nad dokončno eksplozijo balkanskega soda smodnika izražali tudi v Sloveniji.

Na prvi majski ponedeljek se je s smrtjo prvega vojaka jugoslovanske vojske v okviru razpadanja federacije v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. V senco je potisnilo vse druge dogodke, tudi pisanje nove slovenske ustave.

Zaradi vse hujših napetosti in spopadov med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, ki bi lahko pripeljali do državljanske vojne, je papež Janez Pavel II. pozval sprte strani k prenehanju spopadov. Pri nas je začel veljati Zakon o vojaški dolžnosti in tako je bila Slovenija še korak bližje na poti k osamosvojitvi.