Veliko premikov vojaških in tovornih vozil

V sredo, 22. maja 1991, je bilo moč opaziti številne premike vojaških vozil in opreme po slovenskih cestah, kar je kazalo na napet položaj. S celjskega območja je tako štirinajst tovornih vozil z oznako »prevoz nevarnih snovi« pripeljalo v vojašnico Moste - Polje. Ljubljančani so lahko videli tudi oklepni transporter in tri tovorna vozila na Celovški cesti, ki so bili namenjeni v šentviško vojašnico. V nasprotni smeri je bilo proti središču Ljubljane na poti pet tovornih vozil. Sedem tovornih vozil in terensko vozilo pa so se napotili na strelišče v Crngrobu na Gorenjskem, kjer je dobrih sto vojakov izvedlo nočno streljanje. V četrtek zjutraj je nato kolona odpeljala proti Kranju.

Armadno rožljanje z orožjem v Sloveniji je podkrepilo še nekaj drugih dogajanj. V Zagrebu so se sešli visoki starešine petega armadnega območja. Sestanek je bil očitno sklican v okviru priprav na pohod proti učnim centrom in na prevzem spiska nabornikov. Obenem so v nekaterih enotah jugoslovanske armade uvedli dnevne sestanke s starešinami ob 20. uri.

General miri starše

Isti dan je poveljnik zgoraj omenjenega armadnega območja, Slovenec Konrad Kolšek, sprejel tričlansko delegacijo staršev slovenskih vojakov na služenju vojaškega roka v vojski umirajoče federacije. V običajni latovščini je generalpolkovnik svojim gostom v Zagrebu zagotavljal, da se v armadi vseskozi trudijo, »da bi bil vojak na prvem mestu«, da pa seveda je nekaj šibkih točk, predvsem kršitev pravil mlajših starešin, ki da jih »ostro kaznujejo«. Starši so generalu v podobnem slogu odgovarjali, da bo njihov odbor storil vse za preprečevanje zaostritev odnosov z jugoslovansko vojsko, in obljubili celo pritisk na slovensko vlado, naj izpolni vse obveznosti do armade. Goste iz Slovenije je sicer po dogodkih na Hrvaškem najbolj skrbelo, da bi njihove sinove na služenju vojaškega roka pošiljali na krizna žarišča, kot se je zgodilo v Splitu in drugod.

Glavna Kolškova skrb pa je bila, da bi 10. junija prišlo do množičnega predčasnega odhoda slovenskih vojakov iz vojašnic. Zato je svoje goste, ki so se z razmerami na terenu seznanili tudi na obisku ene od zagrebških vojašnic, izrecno posvaril, naj bo »10. junij povsem navaden dan«.

Mesić je po mnenju slovenskih poslancev že predsednik

V Ljubljani je najpomembnejši, družbenopolitični zbor slovenske skupščine razpravljal o zapletenem položaju na vrhu federacije. Na pobudo opozicijskih poslancev iz vrst Stranke demokratične prenove, dr. Cirila Ribičiča in Mirana Potrča, so njuni kolegi večinoma pritrdili sprejemu izjave, po kateri naj predsedstvo SFRJ za predsednika razglasi Hrvata Stjepana Mesića.

V razpravi, ki se je razvila, so se pokazala različna stališča do federacije in njene vloge za Slovenijo. Nekaterim poslancem se je zdela posebej moteča opredelitev v izjavi, da je bila z neizvolitvijo Mesića »grobo kršena ustava SFRJ«. Poslanec zelenih Ivan Tomše in socialist Jože Smole sta sodila, da je sklicevanje na ustavo neustrezno, saj da so bila v Sloveniji nekatera njena določila že odpravljena.

Najostrejši pa je bil liberalec Zvone Žagar. Izrazil je svoje nasprotovanje kakršnikoli izjavi o temi vodenja federacije. Po njegovem mnenju namreč omenjeno vprašanje Slovenije v bistvu ni več zanimalo, niti izvolitev Mesića pa ne bi prinesla nikakršnega izboljšanja.

Nazadnje je družbenopolitični zbor vseeno sprejel besedilo, s katerim je za legitimnega predsednika priznal hrvaškega člana predsedstva.

Tiskovna konferenca borcev za demilitarizacijo

Na pomembnem sestanku so se 22. maja sešli premier Lojze Peterle, nekateri njegovi ministri in šefi občinskih vlad v Sloveniji. Ti so v roke dobili zaprte kuverte z navodili za izvedbo ukrepov na obrambnem in varnostnem področju v času osamosvajanja. Obrambni minister Janez Janša je opozoril, da gre za dokumente, označene z najvišjo stopnjo zaupnosti.

Glede na zaostrovanje razmer v Sloveniji vsaj danes nekoliko nadrealistično deluje sočasna tiskovna konferenca Centra za kulturo miru in nenasilja. Tam so bili zbrani člani koordinacije podpisnic januarske Deklaracije za mir. Po eni strani so se pohvalili, da so njihove vrste poleg Zelenih, Liberalnodemokratske stranke, Stranke demokratične prenove, Socialdemokratske unije in omenjenega Centra za kulturo miru in nenasilja okrepili še upokojenski Sivi panterji. Zadovoljni so bili tudi s tem, da je projekt demilitarizacije Slovenije s podpisom podprlo že 20.664 podpisnikov, največje zanimanje za referendum o tej temi pa naj bi bilo v Mariboru in širše na Štajerskem.

Po drugi strani so potožili, da je bila koordinacija doslej neučinkovita in da je za njena prizadevanja najmanj zanimanja prav pri najpomembnejših organih v republiki. Liberalni demokrat Jožef Školč je krivdo za to naprtil domnevnemu »paravojaškemu lobiju«, ki naj bi s sprejemom ustavnega zakona omogočil nenadzorovan uvoz orožja. Školča je v odločilnih dneh za slovensko osamosvojitev skrbelo celo, da bo teritorialna obramba kot zametek slovenske vojske »ušla nadzoru civilnih institucij«.

Marko Hren, ki je veljal za vodilnega slovenskega mirovnika, pa je v istem napetem času predstavil nekaj akcij, s katerimi naj bi po vsej Jugoslaviji prispevali k uveljavitvi zamisli o demilitarizaciji. Med drugim je napovedal, da bodo 30. maja organizirali vsejugoslovansko izobešanje belih zastav. Toda že čez nekaj ur je napočil trenutek, ko bela zastava ni prišla v poštev.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 23. 5. 1991.
• Večer, 23. 5. 1991.
• Dnevnik, 23. 5. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.²
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo in mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30