Skoči do osrednje vsebine

8. 5. 1991: Jugoslovanska armada bi posredovala

Slovenski parlament je tega dne sprejemal za osamosvojitev nujne zakone in obvestil zvezno skupščino o zadnjem možnem datumu osamosvojitve. Zvezno predsedstvo je medtem razpravljalo o uvedbi izrednih razmer, obrambni minister Janez Janša pa upal, da se to ne bo zgodilo, saj slovenska vojska še ni bila pripravljena na poseg JA. Tujina je čedalje pozorneje spremljala dogajanje v državi.

Vojak z jugoslovansko zastavo na rami.

V primeru slovenske osamosvojitve je bila jugoslovanska vojska pripravljena na vojaško posredovanje. | Avtor Bumble Dee/stock.adobe.com

Resolucija slovenskega parlamenta o razdružitvi

Poslanci slovenskega parlamenta so v nadaljevanje skupne seje še naprej sprejemali za osamosvojitev nujno potrebne zakone. Na začetku je seji prisostvovalo tudi predsedstvo, uvodni nagovor pa je imel predsednik vlade Lojze Peterle, ki je povedal, da se je v Jugoslaviji dejansko začela državljanska vojna, in poudaril, da pri nas varnostni organi obvladujejo položaj (o tem je poslancem spregovoril obrambni minister Janez Janša), da v zvezi z osamosvajanjem ni treba sprejemati naglih odločitev in da si vlada še vedno prizadeva za sporazumno razdružitev. Za takšno rešitev so se v resoluciji, naslovljeni na zvezno skupščino, zavzeli tudi poslanci slovenske skupščine (parlamenta). V resoluciji je bil jasno določen načrt, »da bo v skladu s plebiscitno odločitvijo najpozneje 26. junija letos razglasila samostojnost in neodvisnost države Republike Slovenije«. Del opozicije je besedilu resolucije nasprotoval; Jožef Školč (LDS) je na primer izjavil, da različne deklaracije in enostranske odločitve prinašajo le nove zaostritve.

Pozno zvečer so poslanci razpravljali tudi o odstopih dr. Jožeta Mencingerja in dr. Marka Kranjca ter njunih naslednikih.

Taktični korak nazaj

Tega dne se je nadaljevala dan pred tem prekinjena seja zveznega predsedstva, na kateri so sodelovali tudi predsedniki republik in Ante Marković. Razširjena seja se je nadaljevala v napetem vzdušju zaradi zahtev generalov JA, ki so po incidentu na demonstracijah v Splitu izvedli delno mobilizacijo in od zveznega predsedstva zahtevali pooblastila za ukrepanje. V Sloveniji so se razširile informacije, da naj bi JA predsedstvu SFRJ postavila kar ultimat, da bo vojska v nasprotnem primeru vzela pravico v svoje roke (po neuradnih informacijah je predsednik predsedstva Borisav Jović dobil telefonski klic armadnega vrha, v katerem so ga obvestili o svoji nameri »zavarovanja meje« in preprečitve mednacionalnih spopadov). Slovenski parlament je zato ob nasprotovanju dela opozicije sprejel ustavni zakon, ki je predvideval uporabo vseh razpoložljivih vojaških zmogljivosti, če bi JA zahtevana pooblastila dobila, prenehanje veljavnosti zveznih zakonov s področja ljudske obrambe, vojaške obveznosti, uvoza orožja … Slovenski obrambni minister Janez Janša je sicer upal, da ne bo prišlo do uvedbe izrednih razmer, saj so bile takrat slovenske vojaške zmogljivosti zelo majhne. »Vse, kar smo imeli na voljo, je bilo pripravljeno, toda obupno nam je primanjkovalo celo najpreprostejšega pehotnega orožja in streliva, da ne govorim o protiletalskih ali protioklepnih sredstvih … Močno sem upal, da se JA še ne bo odločila za poseg …« (Premiki, 122)

Na koncu seje je zvezno predsedstvo vojski podelilo omejena pooblastila na Hrvaškem, zahtevalo demobilizacijo rezervne sestave policijskih sil in prepoved političnih, strankarskih in drugih dejavnosti, ki zaostrujejo odnose v državi. Te in druge ukrepe so nekateri komentatorji razlagali kot uspeh JA, drugi kot »zasilno in najbrž ne preveč trajno kompromisno rešitev« (Ameriška domovina). Obrambni minister Janez Janša pa je potezo označil kot »taktičen korak nazaj, ki smo ga potrebovali, saj še nismo bili dovolj pripravljeni«. Seje se je udeležil tudi Milan Kučan, ki mu je Borisav Jović v pogovoru potrdil, da se v primeru slovenske osamosvojitve jugoslovanska vojska pripravlja na vojaško posredovanje. Janez Drnovšek pa je pred odhodom v Beograd ocenil, da bi vojaško posredovanje proti eni republiki pomenilo propad Jugoslavije.

Jugoslavija kot evropska težava

Razmere v Jugoslaviji so pritegnile pozornost tujine, zlasti ob prošnjah za politično in celo vojaško ukrepanje (hrvaški predsednik Franjo Tuđman je na primer napovedal, da bo v primeru napada JA zahteval intervencijo zahodnih vojaških sil). Papež Janez Pavel II. je pozval Srbe in Hrvate, naj preprečijo bratomorne spopade. Zaskrbljenost zaradi morebitne državljanske vojne je izrazil tudi avstrijski obrambni minister Fasslabend, ki je povedal, da je zaradi dogodkov v Jugoslaviji njihova vojska v »posebni pripravljenosti«, a je izjavo pozneje omilil. Avstrijski politiki so večinoma še vedno upali na politično rešitev jugoslovanske krize, naklonjenost osamosvojitvenim težnjam Slovenije pa so najodločneje izražali na Koroškem.

Avtor: mag. Jurij P. Emeršič

Viri in literatura: 

  • Delo, 9. 5. 1991
  • Večer, 9. 5. 1991
  • Ameriška domovina, 9. 5. 1991
  • Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 1992.