Skoči do osrednje vsebine

12. 5. 1991: Če se v Jugoslaviji začne državljanska vojna, se bo Slovenija razdružila s SFRJ pred 26. junijem

Ministra dr. Dimitrij Rupel in dr. Rajko Pirnat sta na okrogli mizi spregovorila o napetih odnosih z JLA, o prizadevanjih za mednarodno priznanje nove države, zakonu o denacionalizaciji in Sacksovem modelu privatizacije. V Evropski uniji in Sloveniji sosednjih državah so razmere v Jugoslaviji intenzivno spremljali, najbolj dejavni pri iskanju rešitve sta bili Avstrija in Italija. Zaskrbljujoče so se zaostrovale razmere na Hrvaškem v samooklicani SAO Krajini, kjer je potekal referendum o priključitvi k Srbiji. Jugoslovanska vojska je nadaljevala okrepljene aktivnosti na slovenskem ozemlju, ZDA pa so ponovno podprle ozemeljsko celovitost Jugoslavije. V Zemonu pri Vipavi so se zgodovinarji pogovarjali o razmerah na Primorskem pred drugo svetovno vojno in o razlogih za nezaupanje in ideološko sumničenje članov predvojne protifašistične organizacije TIGR.

Zemljevid dela Hrvaške. SAO Krajina je obarvana z rdečo.

Zaskrbljujoče so se zaostrovale razmere na Hrvaškem v samooklicani SAO Krajini (označeno z rdečo), kjer je potekal referendum o priključitvi k Srbiji. | Avtor Wikipedia

Slovenija bo pri delitvi jugoslovanskega premoženja oškodovana, kar je cena osamosvojitve

V Rogaški Slatini sta nastopila zunanji minister Dimitrij Rupel in pravosodni minister Rajko Pirnat. Rupel je opozoril, da mora Slovenija do 26. junija pripraviti vse formalne zakonske podlage za osamosvojitev. Do razdružitve lahko pride tudi prej, še posebej, če se bo v državi začela državljanska vojna.

Zatrdil je, da bo »Slovenija samostojna država, ko bomo dejansko imeli nadzor nad vsem ozemljem Slovenije, ko bomo torej imeli oblast nad vso državo Slovenijo, tudi na vojaškem področju.« Urejanje odnosov z JLA je bila najtežja naloga slovenske vlade. Zato je zaradi povečanja aktivne vloge JLA tudi politični vrh razmišljal o različnih možnostih operativnega načrta za zavarovanje osamosvajanja Slovenije, v katerem je bilo določenih pet glavnih ukrepov, med drugim tudi prevzem mejnih prehodov in carinske službe skupaj s carinskimi objekti. (Premiki, str. 142).

Pirnat je predstavil zakon o denacionalizaciji, na katerega je vplival tudi zakon o privatizaciji in dejstvo, da je bil namesto Mencingerjevega upoštevan Sacksov model. »Med pomembnimi prvinami samostojne Slovenije je ustvarjanje ustreznih okoliščin za tuja vlaganja. Za to sta potrebna zlasti politično miren položaj in podoben politični sistem, kakor ga imajo zahodne države,« je poudaril Rupel. 

Rajko Pirnat sedi.

Pravosodni minister Rajko Pirnat je predstavil zakon o denacionalizaciji. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Se je Avstrija podredila Italiji pri nasprotovanju slovenski osamosvojitvi?

V okviru avstrijsko-italijanskega kriznega štaba za spremljanje razmer v Jugoslaviji naj bi se Avstrija, ki je bila Sloveniji naklonjena, morala podrediti italijanskim stališčem. Kot članica EU je Italija zagovarjala trdo stališče za ohranitev celovite Jugoslavije. Razlog za avstrijsko prilagajanje italijanskim stališčem je bil v tem, da Avstrija pred vstopom v EU ni mogla uveljaviti svojih pogledov, ker je bila v procesu vstopanja v povezavo.

Vzporedno je prišlo do odpovedi uradnega obiska najvišjih predstavnikov EU v Jugoslaviji, ki naj bi ga opravila predsednik evropske komisije Jacques Delors in luksemburški predsednik, vodja predsedujoče države Svetu EU Jacques Santer. Vzrok za odpoved je bil hrvaško-srbski spor, ki ga hrvaške oblasti niso obvladale, saj hrvaško vodstvo ni imelo več pregleda nad skoraj polovico svojega ozemlja, predvsem tam, kjer so živeli pripadniki srbske narodnosti. JLA je na konfliktnem področju že prevzela oblast, predsedstvo Jugoslavije pa je vlogo jugoslovanske armade legitimiralo, pod krinko zagotovitve ustavnega reda v državi.

V italijanskem, nemškem, luksemburškem in španskem zunanjem ministrstvu so bili pripravljeni podpreti predlog avstrijskega zunanjega ministra Aloisa Mocka o »skupini modrih«, ki bi v Jugoslaviji opravila pogovore s sprtimi stranmi. Do predloga sta se opredelila tudi Milan Kučan in Ante Marković. Prvi je podprl idejo o skupini, ki bi skušala najti mirno rešitev, predsednik zvezne vlade pa je ideji nasprotoval, ker je menil, da gre za tuje vmešavanje v jugoslovansko krizo.

Zgodovinarji o razmerah na Primorskem pred in med drugo svetovno vojno

V Zemonu pri Vipavi se je skupina zgodovinarjev na okrogli mizi spraševala, kakšne so bile razmere  pred drugo svetovno vojno in kako je to vplivalo na medvojno dogajanje na Primorskem. Aktualno vprašanje je bilo tudi, zakaj je v povojnem obdobju prišlo do nezaupanja in ideološkega sumničenja članov predvojne protifašistične organizacije TIGR, pa tudi prekomorcev.

Številni gostje so se strinjali, da kljub obsežni zgodovinski literaturi o vojnem in poznejšem času na Primorskem ostaja še veliko ne docela pojasnjenih in ne zgodovinsko objektivno utemeljenih dogodkov in okoliščin. »Če kje, potem je bil NOB na Primorskem res čisti boj za osvoboditev izpod fašizma in za združitev s Slovenijo. Zagotovo so bile tudi temne plati. Med povzročitelji teh pa je bilo več prišlekov kot domačinov«, je svoj pogled na medvojne razmere na Primorskem opisal Tone Ferenc. Polemiko med zgodovinarji je izzval tudi Jože Pirjevec z razmišljanjem o morebitni previsoki ceni, plačani zaradi prezgodnjega upora okupatorju in smrtnih žrtev, ki jih je povzročila državljanska vojna. Ceno naj bi Slovenija plačala s tem, da bi po vojni lahko dobila več (Trst, Gorica), a ker je spadala v sovjetski blok, je morala obe mesti prepustiti Italiji.

Avtor: Jani Drnovšek

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki: nastajanje in obramba slovenske države (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
  • Večer, 13. 5. 1991
  • Delo, 13. 5. 1991
  • Dnevnik, 13. 5. 1991.