Skoči do osrednje vsebine

20. 5. 1991: Zborovanje za vrnitev slovenskih vojakov iz JLA

Slovenski naborniki v enotah JLA so bili v času osamosvajanja Slovenije ena najbolj občutljivih tem. Za Beograd so bili priročno sredstvo izsiljevanja, za slovensko politiko pa velika moralna obveza. Srečna vrnitev skoraj vseh slovenskih nabornikov iz zvezne vojske je še ena slovenska zgodba o uspehu.

V sejni sobi sedijo ljudje, štiri osebe v uniformah stojijo v polkrogu.

Na dan, ko so bile javnosti predstavljene nove uniforme vojakov in častnikov slovenske teritorialne obrambe, je odmeval dogodek Odbora staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA. | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Slovenija je svoje nabornike v JLA prenehala pošiljati spomladi 1991, vendar takrat še vedno ni bilo rešeno vprašanje vrnitve tistih fantov na služenju vojaškega roka, ki so še bili v JLA po drugih jugoslovanskih republikah. Mnogi izmed njih so bili tudi na kriznih območjih na Hrvaškem. Pozivi, da se ti fantje vrnejo domov, so dobili konkretnejšo obliko sredi maja, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA. Opravil je pomembno delo pritiska. Starši nabornikov s podporniki, med katerimi so bili tako posamezniki kot mnoge organizacije, so se namreč na različne načine trudili, da bi se njihovi sinovi-vojaki lahko živi in zdravi čim prej vrnili domov v Slovenijo.

Na fotografiji na naslovnici so ljudje na trgu, dekle v ospredju drži plakat z napisom Svojega brata hočem domov!!!!

Naslovnica knjige Na drugi strani: Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov ob slovenski osamosvojitvi leta 1991. | Avtor UKOM

»Vrnite nam naše sinove in brate!«

Na dan, ko so bile javnosti predstavljene nove uniforme vojakov in častnikov slovenske teritorialne obrambe, je bil eden odmevnejših dogodkov omenjenega odbora. Ob pesmi Lipa zelenela je in pod geslom Vrnite nam naše sinove in brate! je v prepolni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma potekalo vzneseno čustveno zborovanje, na katerem so se zbrali starši, prijatelji in sorodniki slovenskih vojakov v JLA, da bi se skupaj obrnili še na vse preostale starše nabornikov v Jugoslaviji in bi tako pripomogli k umiritvi političnih razmer v državi.

Dramski igralec in pesnik Tone Kuntner, tudi sam član odbora, ki je imel v tem času enega od sinov v domači teritorialni obrambi, drugega pa v zvezni JLA, je zbrane nagovoril s poezijo slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova: »Jemal jih je dan in jemala jih je noč, a vriskali vsi so veseli in z nageljni po prsih, z zelenjem v rokah, Bog ve kam od nas so odpeli. In nihče ni vprašal, s kod fantje gredo, kdo v strahu za njimi zdaj plače, in nihče ni vprašal, če vrnejo kdaj pod ljube se strehe domače.«

Na javni tribuni so starši od zvezne vojske zahtevali ukinitev izredne bojne pripravljenosti, predstavnike slovenske oblasti pa so pozvali, naj storijo vse, da bi lahko slovenski fantje izven matice vojaško obveznost služili v Sloveniji. General Ciril Zabret je v imenu generala Konrada Kolška starše razveselil z novico, da bo še isti dan z njegovega petega armadnega območja odšlo domov 128 fantov, ki so že odslužili vojaški rok dvanajstih mesecev. Na številna vprašanja so odgovarjali še slovenski minister za obrambo Janez Janša in njegov pomočnik Janko Stušek, slovenski delegat v zvezni skupščini Vilko Jelen, Ljubo Bavcon iz Odbora za varstvo človekovih pravic ter predsednik Slovenske matice Primož Simoniti in pisatelj Boris A. Novak.

Stiske staršev nabornikov nazorno opišejo z aplavzom pospremljene besede ministra Janše, ki jih je izrekel na tem srečanju: »Jaz na tem mestu srčno upam, da bo televizijska slika s tega zborovanja obšla Jugoslavijo in da jo bodo videli tudi tisti, zaradi katerih smo danes zbrani tukaj. Iz lastnih izkušenj vem, da v stiski včasih mnogo bolj kot zakoni in take ali drugačne obljube in tudi materialne stvari pomaga moralna podpora … In zaradi tega pišite svojim sinovom in jim povejte, da niso sami, da niso pozabljeni, povejte, da se Slovenija ne bo odcepila in jih pustila samih, ampak da bomo naredili vse, da se živi in zdravi vrnejo domov.«

Tistega dne je predsednik vlade Peterle skupaj s predstavniki skupščine in republiškega predsedstva sprejel delegacijo jugoslovanske armade pod vodstvom generalpolkovnika Konrada Kolška, ki je vodil peto vojaško območje. Kolšek je zatrjeval, da bo JA izpolnjevala zvezne zakone, ne bo pa se vmešavala v politiko. Zahteval je naborne evidence in zaprtje obeh učnih centrov. Slovenska stran je predlagala pogajanja in nasprotovala kakršnim koli posegom s strani armade. Ko je popoldne istega dne Peterle poklical načelnika Generalštaba JA Blagoja Adžića, je ta jedrnato zatrdil, da se s Slovenci lahko pogovarja le o spoštovanju zveznih zakonov. Njegove besede so bile podkrepljene s številnimi premiki enot JA na slovenskem ozemlju, v sežanski vojašnici pa so zadržali vojake, ki so vojaški rok že odslužili.

Avtor: Blaž Karlin

Viri in literatura:

  • Delo, 21. 5. 1991.
  • Dnevnik, 21. 5. 1991.
  • Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992; tretja, dopolnjena izdaja. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013.
  • Gombač, Boris M. Na drugi strani: Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov ob slovenski osamosvojitvi leta 1991. Založba ZRC, Ljubljana, 2005.