Skoči do osrednje vsebine

6. 5. 1991: Armadni vrh po izgubi prvega vojaka grozi

Na prvi majski ponedeljek se je s smrtjo prvega vojaka jugoslovanske vojske v okviru razpadanja federacije v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. V senco je potisnilo vse druge dogodke, tudi pisanje nove slovenske ustave.

Veljko Kadijević

Prva žrtev napetosti na Hrvaškem v vrstah jugoslovanske zvezne vojske je po eni strani sprožila bobnenje armadnih vrhov. Na pobudo zveznega sekretarja (ministra) za obrambo Veljka Kadijevića se je sešlo zvezno predsedstvo. | Avtor Wikipedia

Smrt makedonskega vojaka

Dramatične razmere v od sveta odrezani hrvaški vasi Kijevo v kninski okolici in nedavni pokol v Borovem selu v Slavoniji so močno načeli živce hrvaške javnosti. Že v prejšnjih dneh je tako prihajalo do demonstracij in ropanja srbskih trgovin in izpostav v Dalmaciji. Šestega maja 1991 se je položaj močno zaostril.

Na pobudo srednjedalmatinske podružnice Hrvaške zveze svobodnih sindikatov je izbruhnil protest pred stavbo vojaškega pomorskega poveljstva v Splitu. Demonstranti, ki naj bi se jih na vrhuncu zbralo okrog 50.000, so bili razjarjeni zaradi vloge jugoarmade v sporu hrvaške republike s hrvaškimi Srbi. Armada je namreč s svojim ravnanjem že od plitviškega incidenta na veliko noč dejansko krepila položaj srbskih upornikov na jugu in vzhodu Hrvaške. Ko se je postavljala med sprti strani, je preprečevala udejanjanje ukrepov hrvaških oblasti na hrvaškem ozemlju. Vrhunec je takšno početje, ki je  koristilo Srbom, doseglo v Kijevem. Tega zaradi armadne blokade ni mogla doseči niti humanitarna pomoč, oskrba pa je bila izrazito slaba. In to je izbilo sodu dno.

Protesti pred splitskim pomorskim poveljstvom so se popoldne spremenili v izgrede. Med njimi je prišlo do streljanja. Nekateri očividci so povedali, da so bili uvod vanj streli v zrak z enega od oken poveljstva. Armadna stran je takšno razlago zavračala. Vsekakor je uporaba strelnega orožja v množici terjala življenje devetnajstletnega Saška Gešovskega iz Kavadarcev v Makedoniji. Njegov kolega Toni Stojčev iz Makedonske Kamenice je bil ranjen. Streljal je hrvaški policist.

So se glave začasno ohladile?

Prva žrtev napetosti na Hrvaškem v vrstah jugoslovanske zvezne vojske je po eni strani sprožila bobnenje armadnih vrhov. Zvezni sekretar (minister) za obrambo Veljko Kadijević se je po hitrem postopku vrnil z zdravljenja v službo. Objavljeno je bilo grozeče sporočilo, v katerem so generali naznanili, da je država zaradi tega, ker zvezne oblasti niso upoštevale njihovih predlogov, že v državljanski vojni. Zagotavljali so, da bodo v skladu z bojnimi pravili zavrnili vsak napad na pripadnike armade, saj da »štab vrhovnega poveljstva ne bo dovolil, da bi se ekstremistično vedenje sprtih strani lomilo na hrbtih JLA«. V podkrepitev svoje odločnosti je isti štab ukazal bojno pripravljenost armade in mobilizacijo ustreznih enot.

Na njegovo pobudo se je še istega večera na izredni seji sešlo zvezno predsedstvo. Sicer je odločno obsodilo eskalacijo in uboj vojaka v Splitu, vendar o konkretnih Kadijevićevih predlogih ni odločalo. Udeleženci seje so namreč menili, da morajo takšne odločitve sprejemati v navzočnosti šefov republik.

Na terenu v Splitu je v nasprotju z ostro retoriko armadnega vrha marsikaj kazalo na vsaj začasno umirjanje. Pripadniki jugoslovanske vojske so se lahko prepričali, da jih Dalmatinci ne štejejo več za svoje oborožene sile, ko so z barikadami iz avtomobilov in avtobusov preprečili prihod okrepitev pred sedež pomorskega poveljstva. Nazadnje je to poveljstvo po pogovoru s splitskim županom celo privolilo v zahtevo demonstrantov, da na stavbo obesi hrvaško zastavo.

K umiritvi je prispeval tudi poziv hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana, ki so ga dalj časa predvajali množici pred poveljstvom. Demonstrantom je položil na srce, naj se mirno razidejo in zaupajo hrvaški oblasti, da bo zagotovila mir in red na celotnem hrvaškem ozemlju.

Janša napoveduje takojšnjo osamosvojitev, če bo armada napadla Hrvaško

O dilemah Hrvatov ob Kijevem, Borovem selu in Splitu je v goriškem Katoliškem glasu pisal tudi Leon Marc. Glede Tuđmana je ugotavljal, da »je vendar ostal miren v dejanjih, saj se zaveda, da bi vsakršna prenagljena poteza Hrvaško pahnila v pravo vojaško okupacijo, v kateri bi se vojska, ki ji trenutno poveljuje srbski general, »trdorokec« Adžič (ustaši naj bi mumenda med vojno pobili 42 članov njegove rodbine), odkrito postavila na stran srbskih teroristov«.

Delovega komentatorja Branimirja Nešovića je zaostritev s smrtjo vojaka v Splitu privedla celo do previdnega optimizma, da bo zdaj možna razrešitev več kot mesec dni trajajočega pata: »Politika pa tako rekoč ne pozna naključij, natančneje, prizadeva si, da bi se jim izognila. Zato bi pravzaprav lahko govorili o premišljenem morjenju, iz katerega bo sledil premišljen dogovor, takšen ali drugačen kompromis.«

Približno v istem času je intervju zagrebškemu Večernjemu listu dal slovenski obrambni minister Janez Janša. Poudaril je, da ima hrvaško vodstvo dve možnosti: »Zelo hitro se bo moralo odločiti, ali se bo Hrvaška uprla terorju kot država, se pravi organizirano. Če tega ne bo storila oziroma če se bo za to odločila prepozno, bo na Hrvaškem izbruhnil neorganiziran, stihijski spopad med narodoma.« Obrambni minister je napovedal tudi, da bo Slovenija ob morebitnem neposrednem napadu armade na Hrvaško v hipu aktivirala zahteve po odcepitvi, ne da bi čakala na konec junija.

V intervjuju za Nedjeljo pa se je o slovenskem osamosvajanju razgovoril hrvaški ekonomist dr. Branko Horvat. Ta vodilni »apostol« razširjanja zgodbe o uspešnosti jugoslovanskega samoupravnega gospodarskega modela na zahodu, kar mu je prineslo celo nominacijo za Nobelovo nagrado, se je »proslavil« z napovedjo, da osamosvojitve ne bo: »Odcepitev ne bi le gospodarsko uničila Slovenije, temveč bi jo uničila tudi nacionalno. Po dveh generacijah Slovenije ne bi bilo več!« Horvat je na svoje napovedi seveda pozabil, ko je v naslednjih letih veselo naprej modroval o poteh in stranpoteh slovenskega in hrvaškega gospodarstva v okviru držav, ki kar nista hoteli propasti.

Nadaljuje se pisanje ustave  

Daleč od oči jugoslovanske in v veliki meri tudi slovenske javnosti, ki sta bili zaposleni z zapleti na Hrvaškem, se je nadaljevala priprava slovenske ustave. Šestega maja 1991 se je sestala ustavna komisija. Razpravljala je o opredelitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako rekoč vso pozornost je namenila vprašanjema pravice do ugovora vesti in pravice do dela.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 7. 5. 1991.
  • Večer, 7. 5. 1991.
  • Dnevnik, 7. 5. 1991.
  • Katoliški glas (Gorica), 9. 5. 1991.  
  • Friš, Darko: Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor, 2013.  
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, Ljubljana, 2013.