Skoči do osrednje vsebine

15. 5. 1991: Dan Slovenske vojske – usposabljanje prvih nabornikov slovenske vojske in sprejetje smernic za obrambo Slovenije

15. maj se je vpisal v slovensko vojaško zgodovino kot eden simbolno najpomembnejših datumov. Leta 1991 se je na ta dan začelo urjenje prve generacije nabornikov v zgodovini Slovenije. Na tajni seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije pa so bile sprejete obrambne in varnostne smernice za zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki jih je z vso skrbnostjo pripravilo ožje vodstvo Ministrstva za obrambo. Tega dne je odmevala tudi neizvolitev Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ, ki je pokazala, da na srbski strani ni politične volje za demokratični razplet jugoslovanske krize.

Znak Slovenske vojske: Znak je okrogle oblike, zgoraj se končuje kot obris Triglava. V notranjem polju so barve državne zastave bela, modra in rdeča. Za poljem sta dva prekrižana meča, ki sta vidna samo delno, spodaj ročnika in zgoraj konici mečev.

15. maja je dan Slovenske vojske. | Avtor MORS

Prva generacija slovenskih vojakov na služenju vojaškega roka

15. maja 1991 se je začelo usposabljanje prve generacije nabornikov slovenske vojske. V učnem centru Teritorialne obrambe (TO) na Igu je bilo sprejetih 180, v učnem centru v Pekrah pa 120 nabornikov. V knjigi Slovenska vojska v službi domovine so o vzdušju tega dne zapisali: »Pred obema centroma se je razlegal zvok harmonike, na avtomobilih so bile zastave, množica se je večala. Svojci so se veselili, da bodo njihovi sinovi prvič v zgodovini slovenskega naroda služili vojaški rok v slovenski vojski.« Na simbolni ravni je to pri Slovencih okrepilo zavest, da se osamosvojitev postopoma že uresničuje.

Naborniki prihajajo v učni center.

Prihod na služenje vojaškega roka poskusne generacije vojaških obveznikov v 510. in 710. učni center v Pekrah. | Avtor Đorđe Legen/hrani Vojaški muzej Slovenske vojske

1 / 2

Da se je prva generacija slovenskih vojakov lahko začela usposabljati, je bilo potrebnih veliko pogumnih odločitev glavnih sodelujočih v procesu osamosvojitve (prevzem TO v slovensko pristojnost, postopno oblikovanje lastne vojaške sile, priprava obrambne zakonodaje, sprejetje Zakona o vojaški dolžnosti, usposabljanje inštruktorjev itd.). Slovenija je v enem letu na vojaškem področju neverjetno napredovala in se dejansko že osamosvojila. Točno eno leto prej, 15. maja 1990, je bil z vojaškega vrha SFRJ izdan ukaz o razorožitvi TO RS, čemur so se nekateri zoperstavili. Predajo slovenskega orožja jugoslovanski armadi brez vednosti ravnokar izvoljene vlade je dr. Jože Pučnik imenoval veleizdaja. Za obrambo Slovenije in za zavarovanje osamosvojitvenih postopkov je že takrat začela nastajati vojaška formacija, pozneje poimenovana Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Prav odločna akcija MSNZ je kljub njenemu kratkemu obstoju omogočila zavarovanje slovenskega orožja ter prva pokazala odločnost in podporo demokratičnim prizadevanjem.

Strategija obrambe Slovenije je bila zelo stvarna in zato uspešna

Na tajni seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije 15. maja 1991, kjer so bili poleg članov predsedstva prisotni tudi ključni ministri vlade, poveljniki TO in posebnih enot policije, so bile na predlog ministra za obrambo sprejete obrambne in varnostne smernice za zavarovanje slovenske osamosvojitve v primeru agresije JLA. Podlaga za pripravo smernic je bil dokument Ministrstva za obrambo o možnih okoliščinah in nevarnostih zadnje faze slovenskega osamosvajanja, ki je v tajnosti nastajal v drugi polovici aprila 1991 v vili Podrožnik ter ga je slovensko državno vodstvo tam obravnavalo in sprejelo. Temeljil je na predhodnem dokumentu o možnih variantah razdružitve z obrambnega vidika, ki ga je 19. aprila 1991 izdelal obrambni minister Janša in ga nato usklajeval z notranjim ministrom Bavčarjem ter koordinacijsko skupino. Smernice so bile 26. junija 1991 ob napadu JLA uporabljene kot strateški dokument v vojni za Slovenijo.  

V smernicah so bili podrobno izdelani postopki in naloge posameznih organov ob morebitnem napadu JLA ob razglasitvi samostojnosti. Odrejeno je bilo stalno delovanje centrov za obveščanje, okrepljeno je bilo varovanje sedežev upravnih organov za ljudsko obrambo, štabov TO in organov za notranje zadeve ter uvedeno nepretrgano dežurstvo v republiški koordinacijski skupini. Na predlog predsednika skupščine Franceta Bučarja so na tej tajni seji tudi sklenili, da koordinacijske dejavnosti za osamosvojitev vodi predsednik predsedstva Milan Kučan. Janša je v svoji knjigi zapisal: »Posebna pozornost je bila v smernicah namenjena ukrepom civilne obrambe, saj smo morali pomanjkanje orožja in vojaške opreme nadomeščati z različnimi improvizacijami, za katere se je kasneje pokazalo, da so izredno učinkovite.«  

Ob napadu JLA na Slovenijo se je ta obrambna strategija izkazala za zelo uspešno, v bojih z veliko močnejšo JLA so bile slovenske obrambne sile sposobne vzpostaviti vojaško ravnotežje, ki je bilo ključno za zmago Slovenije.

Stipe Mesić ni bil izvoljen za predsednika predsedstva SFRJ

Predsedstvo SFRJ je bilo kolektivno telo, sestavljeno iz predstavnikov vsake od šestih jugoslovanskih republik ter dveh avtonomnih pokrajin. Člani so vsako leto po načelu rotacije izvolili predsednika. Tako je srbskemu predstavniku Borisavu Joviću 15. maja 1991 potekel enoletni mandat, zamenjati bi ga moral hrvaški predstavnik Stipe Mesić. Tovrstne izvolitve so bile dotlej soglasne in zgolj formalnost, tokrat pa so proti Mesićevemu imenovanju glasovali člani iz Srbije, Vojvodine in Kosova, predstavnik Črne gore se je glasovanja vzdržal. Predstavniki Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije so Mesića podprli in od te odločitve tudi pozneje niso odstopili. Delovanje predsedstva SFRJ je bilo tako blokirano in nezmožno opravljati svoje ustavne naloge.

Slovenski predsednik Milan Kučan je neizvolitev predsednika predsedstva komentiral: »To je logična posledica politike srbskega vodstva in njihovega razumevanja Jugoslavije.« Komentar hrvaškega predsednika Franja Tuđmana: »Mislim, da je svetu danes naposled postalo jasno, kdo zaostruje državno in politično krizo v Jugoslaviji in kdo je kriv za njeno brezizhodnost.«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

  • Delo, 16. maj 1991. 
  • Dnevnik, 16. maj 1991.
  • Večer, 16. maj 1991.
  • Kladnik, Tomaž. Slovenska vojska v službi domovine, 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana 2007.
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, 3., dopolnjena izd. Ljubljana 2013.