Na dan svetega Lovrenca leta 1991 so se slovenski turistični delavci veselili vsaj delnega obliža na rano izgubljene sezone. V Zagrebu sta sestankovala Ante Marković in hrvaški premier Franjo Gregurić, vojna pri slovenskih sosedih pa se je nemoteno nadaljevala. Slovence je na klinično mrtvo Jugoslavijo še najbolj vezalo športno področje, kar se je med drugim pokazalo v tem, da se Olimpija ni mogla odločiti, ali sodelovati v slovenski ali jugoslovanski nogometni ligi.

Predstavniki jugoslovanske vojske so napovedali, da bodo do konca septembra 1991 umaknili iz Slovenije vse svoje enote. V severnoprimorski regiji je vojska brez zapletov že izpraznila 17 izmed 21 stražarnic ob meji z Italijo. Delegacija avstrijskih parlamentarcev je v Ljubljani odkrito povedala, da bi se s samostojnim priznanjem Slovenije zamerila Evropski skupnosti, v katero si trdno želi vstopiti.

Svet Demosa je razpravljal o spremembah v strukturi vlade. Koroški glavar Christof Zernatto je v intervjuju za avstrijski časopis Standard zahteval, da Slovenija prizna južno mejo Avstrije, če hoče, da se začno v Avstriji resno pogovarjati o priznanju njene neodvisnosti. V Beogradu se je sešla delovna skupina komisije predsedstva SFRJ za nadzor prekinitve ognja na Hrvaškem, kjer so soglasno sprejeli osem točk. V Pragi je zasedal krizni odbor Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) o Jugoslaviji.

Obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar sta sklicala tiskovno konferenco, na kateri sta predstavila tri najbolj pereča vprašanja: umik jugoslovanske vojske, tveganje za nov napad na Slovenijo in problem terorističnih napadov jugoslovanske vojske.

Medtem ko so v vzhodni Slavoniji in Dalmaciji na Hrvaškem divjali spopadi, ki so terjali tudi številne civilne žrtve, je Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) na nočni seji 6. avgusta 1991 soglasno sprejelo sklep o prekinitvi ognja na območju Republike Hrvaške in vojskujočima stranema naročilo, da se morata umakniti z bojnih položajev. Umik obeh strani z bojnih pozicij naj bi nadzirali zvezni predstavniki. A sklep ni pomenil nič drugega kot še en dokaz več, da nekdanja skupna država dejansko ni več obstajala, njene ustanove, tudi najvišja, pa so ostale le še črka na papirju.

Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher je v izjavi za javnost pripisal krivdo za neuspeh diplomatske misije trojke zunanjih ministrov Evropske skupnosti v Beogradu kar Srbiji. Namreč dan pred tem je potekala tiskovna konferenca zunanjih ministrov Hansa van den Broeka, Jacquesa Poosa in Jesusa de Deus Pinheira, kjer je nizozemski zunanji minister izjavil: »Ni nam uspelo, ker v Jugoslaviji ni pripravljenosti za sklenitev miru.« Odgovornost pa so nekateri želeli naprtiti kar van den Broeku samemu, saj mu je med drugimi tudi nemška diplomacija očitala številne napake.

Na Svetih Višarjah pri Trbižu v Kanalski dolini, na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je v nedeljo, 4. avgusta 1991, potekalo tretje srečanje Slovencev treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Rojaki, ki so se zbrali z vseh koncev sveta, predvsem pa iz Evrope, so prišli z namenom, da se med seboj spoznajo in povežejo. Srečanje je bilo še posebej slovesno, saj je Slovenija v enem letu dosegla zgodovinski uspeh: lastno državo. V pogovorih med rojaki je bilo čutiti hvaležnost, kresala so se mnenja in oblikovale ideje, usmerjene v dobrobit Slovenije. Iz teh pristnih druženj, odličnih predavanj in bogoslužja se je rodila tradicija višarskih srečanj na prvo nedeljo v avgustu, ki traja še danes.

Prvi avgustovski konec tedna je Slovenijo obiskala trojka Evropske skupnosti, potekala pa je tudi brezplodna seja groteskno delujočega jugoslovanskega predsedstva. Na Hrvaškem so dobili vlado narodne enotnosti.

Časopis Slovenec je objavil intervju z dr. Francetom Bučarjem, ki je spregovoril o notranji in zunanji politiki Slovenije. V Krškem sta se srečala koroški deželni glavar Christof Zernatta in predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Ta je poudaril, da si slovenska vlada še naprej prizadeva, da bi do leta 1995 dokončno zaprli jedrsko elektrarno Krško, če bi do takrat bila zgrajena veriga petih savskih elektrarn. Predsedstvo RS je na seji sprejelo izjavo v zvezi z dogodki na Hrvaškem ter v njej obsodilo nasilje in pozvalo k miru. Prav tako so na seji zveznega predsedstva SFRJ obravnavali predlog sklepa o takojšnji, absolutni in brezpogojni prekinitvi sovražnosti na Hrvaškem.

Poslanci so obravnavali razmere v slovenskem gospodarstvu. Opozicija je bila ponovno zelo kritična do vlade. Predsednik zveznega izvršnega sveta Markovič pa je prejel opozorilo Lojzeta Peterleta glede težav pri izvajanju nadzora zračnega prostora nad Slovenijo. V javnosti je odmevala izjava ljubljanskega Demosa.

Poslanci so se sešli na skupni seji skupščine, da bi sprejeli predlog pogajalskih izhodišč za pogovore v jugoslovanskem merilu. Predsednik vlade Lojze Peterle je najprej opisal dotedanje stanje. Noben slovenski predlog o ureditvi odnosov v Jugoslaviji do takrat ni bil sprejet: ne ponudba o konfederaciji ne poznejša ponudba o sporazumni razdružitvi. Dejal je, da je Slovenija naredila in ponudila vse, da bi se jugoslovanska kriza mirno razpletla. Kljub tem prizadevanjem pa se je začela vojaška agresija, ki jo je odobril predsednik zvezne vlade Ante Marković.

Litva je kot druga članica mednarodne skupnosti priznala Slovenijo, na Hrvaškem so se širili spopadi, v koaliciji »pomladnih strank« Demos, ki je Slovenijo popeljala v neodvisnost, pa so se začela poglabljati nasprotja.

Devetindvajsetega julija se je nadaljevala seja sveta Demosa, ki je po mnenju njenih protagonistov verjetno ključno vplivala na prihodnjo sliko slovenskega političnega prostora. Po razglašeni samostojnosti in dobljeni vojni je namreč šibko vezivo, ki je povezovalo stranke Demosa, začelo popuščati, seja pa je to dejstvo popolnoma razkrila. Dr. France Bučar, tedanji predsednik parlamenta, je v knjigi Čas velikih sprememb korake na poti do razpustitve Demosa orisal kot »nadaljevanje stare politične delitve na temelju svetovnega nazora, ki je bila v osvobodilnem dogajanju prehodno potisnjena v ozadje«, in se spraševal, ali je bilo nadaljnje sodelovanje zaradi idejnih razlik med udeleženci res nemogoče.

Zadnjo julijsko nedeljo je tudi v Sloveniji precej zaznamovalo preštevanje mrtvih na Hrvaškem, zlasti v Baniji, ki je pokazalo vso krvoločnost srbske agresije. Slovenci so ob tem vlekli vzporednice med republikama.

Na zasedanju članic držav Heksagonale v Dubrovniku so se izognili resnemu soočenju z jugoslovansko krizo, več voditeljev diplomacij pa je izražalo svojo naklonjenost Sloveniji, ki se je po zmagoviti vojni najuspešneje ločevala od balkanskega soda smodnika. Obrambni minister Janez Janša je tega dne v Slovencu pojasnil razloge za politični razhod med Slovenijo in Hrvaško pred natanko enim mesecem, ob tem pa zagotovil, da bo Slovenija napadeni Hrvaški še naprej nudila »zaščito hrbta«.

V Ljubljani sta se sešli komisiji 5. vojaškega območja, sestavljeni iz predstavnikov jugoslovanske vojske in slovenske države, navzoča pa sta bila tudi člana misije Evropske skupnosti. Dogovorili so se, da bo prva od treh skupin slovenskih vojaških obveznikov odpuščena do 31. julija, druga in tretja pa do 15. avgusta. Preostali del pogovorov je zadeval operativni načrt za umik premičnega premoženja jugoslovanske vojske, ki je bil pod nadzorom teritorialne obrambe in slovenske policije. Manj uspešni pa so bili dogovori glede umika vojnega letalstva in protiletalske obrambe iz Slovenije ter vojaške zdravstvene organizacije.

25. julija 1991 so si lahko oddahnili prvi starši, sorodniki in dekleta mladih slovenskih nabornikov, ki so bili med zadnjimi vpoklicani in poslanimi na služenje vojaškega roka v JLA. Izpuščena je bila skupina tistih, ki so vojaški rok služili najdlje, do 15. avgusta pa sta bili odpuščeni še zadnji dve skupini slovenskih fantov, ki jim je bila s tem prihranjena udeležba v nadaljnjih krvavih spopadih na Balkanu.

Janez Drnovšek je javnosti sporočil, da je opravil pogovor z zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo generalom Veljkom Kadijevićem. Na podlagi tega pogovora je bil izdan upravni odlok o odpustu slovenskih vojakov iz jugoslovanske armade. Odlok je določil, da bodo slovenski vojaki zapustili JA v treh časovno ločenih rokih, vendar najpozneje do 15. avgusta 1991. Pri tem je bilo sporočeno še, da je bil v Slovenijo napoten oficir letalstva JA z nalogo, da zagotovi odprtje slovenskega zračnega prostora in letališč pod pogojem, da bo slovenska teritorialna obramba predala rezervoar goriva, ki je stal na vojaškem letališču v Cerkljah.

Odločitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije v treh mesecih, ki jo je 18. julija 1991 sprejelo predsedstvo SFRJ, je bila v Sloveniji in svetu še vedno odmevna. Pregled domačega in tujega tiska v tednu po sprejetju te odločitve kaže, da je velika večina političnih analitikov to odločitev ocenila kakor dejansko priznanje Republike Slovenije. V angleškem dnevniku The Independent so zapisali: »Once the army has gone, there is nothing left to stop Slovenia from joining up with the outside world« (Ko vojska odide, Sloveniji nič več ne preprečuje, da se ne bi pridružila zunanjemu svetu), v Financial Timesu pa so objavili prispevek z naslovom »Green light for Slovene independence« (Zelena luč za slovensko samostojnost).

Razvijanje in krepitev zavesti o temeljnih vrednotah in najpomembnejših dogodkih novejše slovenske zgodovine je še posebej pomembno v kriznih časih. Ne smemo namreč pozabiti, da so pogumne odločitve, kot so sprejemanje osamosvojitvene zakonodaje leta 1991 na temelju plebiscitne odločitve iz leta 1990, organizacija lastne vojske, razglasitev samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991, zmaga v vojni za Slovenijo in umik jugoslovanske armade 25. oktobra 1991, omogočile obstanek slovenske države. Teh dosežkov ni mogoče jemati za nekaj samoumevnega.