JLA je prisluškovala, a kljub temu ni znala zmagati

Obrambni minister Janez Janša je na tiskovni konferenci 25. julija 1991 razkril, da je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ves čas prisluškovala pomembnim državnim organom, a so jih sedaj razkrili in onemogočili. Govoril je še o načrtovanem umiku JLA, ki je končno omogočila, da so se za civilne polete lahko odprla vsa slovenska letališča, tudi mednarodno - Brnik.

Dušan Plut v Misijo dobre volje

Razširjeno predsedstvo Republike Slovenije je na predlog političnih strank 25. julija 1991 sklenilo, da bo v prvi polovici avgusta t. i. Misija dobre volje iz Slovenije obiskala vse jugoslovanske republike oziroma njihove najvišje predstavnike z namenom izmenjave stališč o razreševanju jugoslovanske krize, s čimer bi vzpostavili podlago za mirno osamosvojitev Republike Slovenije in razdružitev Jugoslavije. Cilj Misije dobre volje je bila tudi vzpostavitev dobrih nastavkov za prihodnja pogajanja o gospodarskem in drugem sodelovanju med republikami nekdanje skupne države. Za vodjo misije je bil imenovan član republiškega predsedstva dr. Dušan Plut, pridružili pa naj bi se ji še člani Skupščine, Izvršnega sveta (vlade), Gospodarske zbornice Slovenije in političnih strank. Plut je z Misijo dobre volje v resnici še v avgustu obiskal Sarajevo, Skopje in Zagreb, medtem ko so Črnogorci slovensko pobudo za obisk zavrnili, iz Srbije pa nanjo sploh niso odgovorili.

Prezgodaj za rošado na vrhu vlade

Janez Janša je na seji sveta Demosa predlagal menjavo na nekaterih ključnih položajih slovenske politike. Svoje namene je opisal v knjigi Premiki: Po njegovih besedah je »…mnogo zanesljivih informacij je …govorilo o tem, da nam bo med trimesečnim moratorijem vsaj del t. i. Evrope poskušal vsiliti najmanj nekakšne konfederalne jugoslovanske okvire. Argument, da se tako izognemu prelivanju krvi, bo podkrepljen z otipljivimi grožnjami od drugod. Seveda smo lahko dokaj utemeljeno upali, da evropska javnost, pa tudi nekatere države, ne bodo dovolile take igre, vendar pa te možnosti nismo smeli povsem izključiti. V mednarodnih odnosih je zelo malo čustev, prevladuje trda in sebična realpolitika.

Vse skupaj je bilo skrb zbujajoče, zato sem ob prvi priložnosti, ki se mi je ponudila 25. julija na delovni seji sveta Demosa, predlagal nekatere ukrepe, s katerimi bi koalicijo nekako utrdili, zdržali do dokončnega umika J[L]A in mednarodnega priznanja, sprejeli novo ustavo in razpisali volitve. Med temi velikimi stvarmi pa bi morali večino prostora nameniti pripravam gospodarskega sistema na čas, v katerem bo moral začeti delovati kot samostojna nacionalna ekonomija in izgubljene jugoslovanske trge nadomestiti s svetovnim trgom. Za takšno pripravo pa je gospodarstvo potrebovalo trdna pravila igre, usklajena z evropskimi normami, kar z drugimi besedami pomeni, da bi morali sprejeti nekatere sistemske zakone, s katerimi bi anonimni družbeni kapital dobil svoje otipljive lastnike, in zakone, s katerimi bi določili osnovna razmerja med delom in kapitalom ter odpravili nekatere posledice socialističnega načina gospodarjenja v povojnih letih, predvsem v bančništvu.

S tem ciljem sem v internem pogovoru, ki ni bil odprt za javnost, predlagal funkcionalno in kadrovsko reorganizacijo koalicije. Konkretni predlogi so bili naslednji:

1. Stranke koalicije ohranijo svoj vpliv glede na pred volitvami podpisane in dogovorjene sporazume.
2. Znotraj tega pravila se izvede reorganizacija vlade in vodstva Skupščine.
3. Predsednik Skupščine dr. France Bučar (SDZ [Slovenska demokratična zveza]) prepusti mesto Lojzetu Peterletu (SKD [Slovenski krščanski demokrati]) in odide na Ustavno sodišče (kar je bila njegova že prej večkrat izražena želja).
4. Lojze Peterle (SKD) prepusti mesto predsednika vlade Igorju Bavčarju (SDZ).
5. Novi mandatar sestavi vlado, ki bi morala biti politično in strokovno močnejša od zdajšnje. Vanjo bi povabili dr. [Jožeta] Pučnika in dr. [Janeza] Drnovška. Igor Bavčar je pred osamosvojitvijo dokazal svojo sposobnost vrhunskega menedžerja, zato bi bila koordinacija vladnih poslov nedvomno boljša.
6. S tako reorganizacijo bi okrepili operativnost Skupščine in predvsem vlade, novi predsednik Skupščine Lojze Peterle pa bi se lahko, razbremenjen vladnih poslov, bolj posvetil tudi mednarodnim stikom s strankami krščanske demokracije po Evropi, ki so bile našemu osamosvajanju precej naklonjene.

Člani sveta Demosa so bili nad predlogom presenečeni, vendar ni nihče ugovarjal, niti ni nihče predlagal, naj se o njem sploh ne pogovarjamo. Po običaju naj bi se do predloga izrekle stranke, na naslednji seji sveta pa bi pregledali, kakšen je rezultat. 1. julija je Jože Pučnik spet sklical sejo sveta. Tri stranke so moj predlog podprle (SDSS [Socialdemokratska stranka Slovenije], ZS [Zeleni Slovenije], SDZ, tri pa ne (SKD, LS [Liberalna stranka], SKZ-SLS [Slovenska ljudska stranka]). Nihče ni imel kakih prepričljivih argumentov proti predlogu.«

Lojze Peterle je kasneje svoje videnje predloga o reorganizaciji Demosove vlade predstavil takole: »Šele iz paralelnega intervjuja Jambrek-Hribar v Ampaku sem izvedel, da se je ideja porodila na sestanku pri Petru Jamnikarju. O predlogu sem obvestil Bučarja, ki je skočil skoraj do stropa in uporabil zelo trd izraz. Ker je bil Bučar kasneje med vodilnimi pri podiranju Demosove vlade, bi lahko domneval, da ga je najbolj zbodla zamenjava, ki se je nanašala nanj.

Predsedstvo [Demosa] je to relativno mirno obravnavalo in sklenilo, da naj se o predlogu opredelijo predsedniki Demosovih strank. Trije predsedniki so bili temu naklonjeni – Pučnik, Plut in [dr. Dimitrij] Rupel; trije [Ivan] Oman [Vitomir] Gros in Peterle – smo bili proti. Prvi trije so bili nekoč v Partiji, drugi trije nikoli. Takrat sem postal bolj pozoren na ločnico med nekdanjimi komunisti in nekomunisti v Demosu.

Takrat sem rekel: 'Janez, prehitro želite deliti vojni plen.' Iz pušk se je še kadilo, v Sloveniji je bila še vedno prisotna JLA in bili smo v negotovosti glede mednarodnega priznanja. Pa pride predlog po tako radikalni zamenjavi struktur. Postalo je jasno, da se začenja neizprosen boj za oblast. Iz prej omenjenega intervjuja lahko razberemo, da sta se v SDZ-ju oblikovali dve liniji – Jambrekova in Hribarjeva. Slednja je bila bolj pragmatična in državotvorna – zastopala je mnenje, da je treba Peterleta (še) pustiti, ker dobro igra na demokrščansko karto v Evropi in bo koristil pri dosegi mednarodnega priznanja. Tako sem zdržal do mednarodnega priznanja, potem pa so se začele nezaupnice, o katerih se je govorilo že veliko prej.«

Janša je kasneje v dokumentarnem portretu o Lojzetu Peterletu dodatno pojasnil svoje namene: »Čeprav kot rečeno, jaz sem bil tukaj bolj kurir. Jaz sem prebral predlog dr. Petra Jambreka, ki je poleti po dobljeni vojni pripravil nek načrt reorganizacije Demosa, zato da bi Demos obstal.«

Demosova vlada je nato v (skoraj) enaki sestavi delovala do 22. aprila 1992, ko je z uspešno konstruktivno nezaupnico vendarle prišlo do »rošade« na vrhu vlade in v večini ministrstev. Predsednik vlade je postal dr. Janez Drnovšek, anonimni družbeni kapital pa je dobil svoje otipljive lastnike.

Viri in literatura:

• Dnevnik, 26. julij 1991.
• Slovenec, 26. julij 1991.
• Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (III. del: osamosvojitev in mednarodno priznanje). Ljubljana, Viri, 2004
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana, Mladinska knjiga, 2013.
• Balažic, Marko; Furlan, Boštjan; Peterle Ožbej. Slovenija in pika!. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016
• Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret. Ljubljana, RTV Slovenija, 2021.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30