Članki

Na predvečer brionskih pogovorov je slovenska stran vojaško in politično vse bolj obvladovala položaj, saj je nadzirala okoli 99% slovenskega ozemlja, pridobivala močno mednarodno politično podporo in opazovala razkroj sovražnikove armade. Po državi se je sicer še vedno slišalo streljanje, v okolici vojašnic je bilo napeto, ampak Kadijevićev večerni govor je nakazoval konec prisotnosti tuje armade na slovenskih tleh.

Na Vrhniki je JA napadla enote TO. Do streljanja je prišlo tudi v vojašnici v Novem mestu. Vse enote JA so se vrnile na svoje izhodiščne položaje, razen na Brniku. Slovenijo so še vedno preletavali vojaški helikopterji in letala. Peterle je odpotoval v Bruselj na pogovore s predstavniki Evropske skupnosti.

Nadzor slovenske državne meje je bil 4. julija 1991 v celoti v rokah Republike Slovenije. Tako so slovenske vojaške sile dosegle pomembno zmago, eden glavnih (uradnih) vojaških ciljev jugoslovanske armade, tj. prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ, pa ni bil izpolnjen. Če se Slovenija ne bi tako uspešno branila, se jugoslovanska stran sploh ne bi bila pripravljena pogajati. Kot je zapisal dr. Jože Pučnik: »Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost.« Zaradi vojaških uspehov je bila Slovenija v odnosih z Jugoslavijo enakovreden partner. Predsedstvo SFRJ je 4. julija 1991 sicer z ultimati in grožnjami spet poskušalo vzpostaviti stanje meja, kakršno je bilo pred 25. junijem, vendar Slovenija teh ultimatov ni bila več pripravljena sprejeti.

Boji so se nadaljevali: v Krakovskem gozdu je bila jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) poražena, na Gorenjskem in Štajerskem so bili mejni prehodi in stražnice v slovenskih rokah. JA je kritično situacijo skušala reševati z dodatnimi okrepitvami. Vendar so bile s pogumno obrambo dolenjskih enot TO večinoma ustavljene že pri vstopu v državo. Tudi zato so bili preostanki enot JA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v podrejenem položaju.

Vojaške akcije JA so se nadaljevale in stopnjevale. Letala JA so napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Raketirana je bila Kočevska Reka. JA je obstreljevala Ljubljanski grad. Istega dne so enote TO v Krakovskem gozdu napadle jugoslovansko oklepno kolono in jo porazile. TO je zavzela mejni prehod Šentilj. Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je med vojno za Slovenijo in kasneje v mednarodnih krogih močno trudil v slovensko korist. Tega dne sta se predsednik predsedstva RS Kučan in zunanji minister Rupel srečala z njim v Beljaku. Srečanje je pomembno okrepilo diplomatska prizadevanja Slovenije po končanju agresije.

Pred osemdesetimi leti, natančneje 22. julija 1941, malo pred osmo uro zjutraj je na cesti Tacen–Šmartno odjeknil en sam strel. Strel, katerega odmev je bil slišen tudi desetletje kasneje, ko je postal strel za oboroženo vstajo slovenskega naroda. V Arhivu Republike Slovenije hranimo kazensko ovadbo Komandanta varnostne policije in varnostne službe na zasedenem ozemlju Koroške in Gorenjske zoper osumljena dva mladeniča, ki naj bi s strelom iz grmovja s kolesa 'sklatila' Franca Žnidaršiča, tolmača pri nemškem orožništvu.

Peti dan vojne za obrambo slovenske suverenosti, 1. julija, je JA poskušala izvesti preboje svojih obkoljenih enot. V ta namen je na bojišča dovažala nove enote, zlorabljala uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozila s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zato pa je po drugi strani utrpela množične predaje, prebege in pobege iz svojih enot. Slovenske oborožene sile so uspešno onemogočale horizontalne manevre nasprotnika, nadaljevale blokado vojašnic JA ter v bojih osvojile vse več mejnih prehodov.

Tega dne so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo. JA je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je dodatno dopolnjevala svoje enote. Slovenske oborožene sile so preprečevale nadaljnji prodor obkoljenih kolon JA, ki je postajala vedno bolj agresivna in nepredvidljiva. Ljubljano je obiskal predsednik zvezne vlade Marković skupaj z nekaterimi generali JA, ki so delovali vedno bolj neodvisno od zveznih organov. Slovenija je zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic.

Sobota, 29. junija 1991, je bila polna pomembnega in zelo kompleksnega dogajanja. Slovenija se je že tretji dan branila pred agresijo jugoslovanske armade. Strategija obrambe, ki jo je obrambni minister Janez Janša začel oblikovati že aprila ter jo nato nadgrajeval in usklajeval z notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem, koordinacijsko skupino ter vrhom političnega vodstva, se je že v prvih dneh vojne izkazala za uspešno. Koordinacija slovenske politike, vojske, policije, civilne obrambe, civilne zaščite, medijskega informiranja in oskrbe je dobro potekala in tako se je tega dne zvrstilo veliko pomembnih sočasnih aktivnosti, med drugim pogajanja za premirje, medijska propaganda, oborožen boj, diplomatske aktivnosti, iskanje politične enotnosti itd. Slovenija je bila na vojaški konflikt pripravljena.

Slovenija je z ukazom za ofenzivo prevzela pobudo v spopadih. JA je ob slutnji poraza, saj so ji slovenske sile do tedaj uspešno blokirale številne oklepne kolone, odgovorila z uporabo letalskih sil na letališču Brnik in v spopadu pri Trebnjem. Raketirali in bombardirali so položaje TO in kolono civilnih vozil na Medvedjeku, televizijske in radijske oddajnike, Šentilj, karavanški predor.

V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 sta dve dodatni oklepni enoti s hrvaškega ozemlja krenili proti letališču Brnik, slovensko-italijanski in slovensko-avstrijski meji. Poveljnik 5. korpusa JLA Konrad Kolšek je poslal predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu ultimat, v katerem je grozil Sloveniji ter zahteval predajo. Napadalci na samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo so načrtovali zasedbo strateških položajev, zaporo meje, odstranitev slovenske vlade in vzpostavitev marionetnega režima. Istega dne zvečer je bil sestreljen vodilni helikopter Mil Mi-8 med poskusom raketiranja in desantiranja na 510. učni center TO na Igu. Kmalu po prvi sestrelitvi helikopterja JLA je bil v Rožni dolini v Ljubljani med preletavanjem sedežev republiških organov sestreljen še drugi.

26. junija se je pričel že kar nekaj časa pričakovani formalni pričetek napada jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) odlok uveljaviti s silo.

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država! Prelomni dogodki, ki so s tvorci slovenske politične pomladi pred tremi leti začeli tlakovati pot v samostojnost, so ta dan dobili konkretno ime v državi Sloveniji!

Milan Mikl je bil v času osamosvajanja strojevodja na železnici. Z nami je delil spomine na čas vojne za samostojno Slovenijo, ko so bili železničarji za boljše življenje pripravljeni tvegati vse.

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. Medtem je še tekla razprava o ustavnem aktu in ustavnem zakonu za izvedbo akta o samostojnosti, ki bi morali biti sprejeti 25. junija pred osamosvojitveno slovesnostjo.

V Sloveniji so se sešli predstavniki parlamentarnih strank, da dokončno uskladijo besedila osamosvojitvenih dokumentov. Na posvetu v Vinici so se dogovarjali predstavniki Slovenije in Hrvaške o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. V Luksemburgu je potekalo zasedanje evropske dvanajsterice, na katerem so sprejeli odločitev, da ne bodo podprli Slovenije in Hrvaške, če se ti dve republiki enostransko odločita zapustiti jugoslovansko federacijo.

Vsako leto od leta 1991 poteka natečaj nacionalnega tekmovanja v programu Moje podjetje pod okriljem Ja Europe, ki dijakom, starim med 15 in 18 let, ponuja priložnost, da se naučijo, kako premakniti poslovno idejo iz koncepta v realnost in iz lastne izkušnje odkriti delovanje podjetja in trga.

Prvi dan zadnjega predosamosvojitvenega vikenda je potekalo srečanje slovenskega in hrvaškega vodstva v Zagrebu. V Sloveniji je poskušal za dvig temperature poskrbeti Dragiša Marojević, ki je kot samozvani vitez Neslovencev v republiki organiziral nekaj izjemno slabo obiskanih protestnih shodov.

Odbor Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami v okviru Planinske zveze Slovenije deluje že dlje časa. Na izlete se podajajo v lepem številu in redno organizirajo izobraževanja za strokovne delavce, imajo pa tudi šest delovnih skupin.

Odvetnik Drago Štoka je bil zmeraj prepričan in nesebičen zagovornik demokracije in političnega pluralizma. Neprenehoma se je bojeval za pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji in si prizadeval za avtonomno politično nastopanje, ki presega ideološke razlike. V njegovih nastopih, spisih in knjigah sta vedno v ospredju oseba in dialoški odnos do bližnjega, še posebno, če nima enakih prepričanj. Z iskrivim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o spominih na osamosvojitveno vojno v Sloveniji.