-
30. obletnica odločnega NE mitingu resnice v Ljubljani
Letos mineva 30 let od preprečitve »mitinga resnice« v Ljubljani. Napovedan je bil za 1. 12. 1989 v organizaciji Odbora združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur. Miting je bil 6. 11. uradno napovedan in 20. 11. z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana prepovedan. Ker so kljub prepovedi organizatorji še vedno vztrajali na prihodu v Slovenijo, po nekaterih ocenah naj bi jih prišlo od 50 do 60 tisoč, so bili uvedeni posebni ukrepi.
-
Tekmovalno poročilo Sindikalne podružnice hotela Union v Ljubljani za drugo polletje 1951
Medtem ko so jugoslovanski sindikati v prvih povojnih letih pomagali pri obnovi porušene države in v vojni prizadetemu prebivalstvu, pozneje pa sodelovali v boju za izpolnjevanje planskih nalog, so se po uvedbi samoupravljanja in oblikovanju delavskih svetov omejili na pomoč pri njihovih volitvah, na organiziranje dela v podjetjih in nagrajevanje delavcev, v ospredje je stopila tudi njihova vzgojna naloga. Nova usmeritev sindikalnih stremljenj je razvidna tudi iz poročila sindikalne podružnice, ki je delovala v častitljivem paradnem konju slovenskega hotelirstva – hotelu Union v Ljubljani.
-
Popisi knjig Žige Zoisa
Letos mineva 200 let od smrti razsvetljenca, mecena, naravoslovca in gospodarstvenika Žige Zoisa. Med pomembnimi zbirkami, ki jih je Zois hranil v svoji hiši na Bregu v Ljubljani, ima poleg mineraloške zbirke najpomembnejše mesto njegova knjižnica, v tistem času ena najbogatejših zasebnih knjižnic na širšem slovenskem prostoru. Svoj knjižni fond je dal Zois večkrat popisati ali pa si je sezname sestavil sam. Nekaj seznamov njegovih knjig hrani tudi Arhiv Republike Slovenije.
-
Italijanska vojaška oblast na zasedenem slovenskem ozemlju po koncu prve svetovne vojne
Prehod pod italijansko vojaško oblast na zasedenem ozemlju zahodno od demarkacijske črte je mogoče spremljati skozi poročila prebivalcev, uradnikov, politikov in drugih, ki so pošiljali svoje dopise na Narodno vlado, Narodni svet ali na Pisarno za zasedeno ozemlje v Ljubljani. Težave, s katerimi so se soočili uradniki, učitelji in drugi člani jugoslovanske inteligence na zasedenem ozemlju, lepo prikaže zapisnik št. 242 iz decembra 1918.
-
Umik jugoslovanskih enot južno od demarkacijske črte, ki je julija 1919 na Koroškem ločila plebiscitni coni A in B
Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je vrhovni svet pariške mirovne konference 21. junija 1919 odločil, da se koroško vprašanje reši s plebiscitom v dveh conah. Cono A naj do plebiscita zasede in upravlja Kraljevina SHS, cono B Nemška Avstrija. V skladu s tem so se morale jugoslovanske vojaške enote umakniti za demarkacijsko črto.
-
Zrcalo časa v zapisnikih organov Ljubljanske kreditne banke
Protokoli o plenarnih sejah upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke iz let 1926–1932 so kaligrafsko zabeležene razprave, tehtanja in ugotavljanja članov uprave prve »prave slovenske« banke. Za razliko od s številkami nabitih tiskanih letnih poročil so bolj osebna, neposredna in konkretna pričevanja. Ob njihovem branju zlahka zdrsnemo 90 let nazaj. Izvemo, na primer, da je poslovodstvo banke v začetku leta 1930 bolj skrbelo »abnormalno vreme« minulega leta kot pa ameriški borzni zlom.
-
Slovenska centralna vojna partizanska bolnica in konspiracija
Konspiracija vojnih bolnic je bila nujna in za postojanke so vedeli le redki. Za bolnice so bila najbolj primerna malo obljudena kraška območja, naravno oblikovani jarki, gozd je moral biti iglast, zaraščen, sledi je bilo treba dobro zabrisati. Posebno pozornost so namenjali vhodom v postojanke, ki jih je bilo potrebno še posebej dobro zamaskirati. Za partizanske bolnice je veljalo nenapisano pravilo, da konspiracije ni nikoli preveč.
-
Govor Rudija Šeliga na Borštnikovem srečanju leta 1996
Kot majsko arhivalijo meseca objavljamo govor, ki ga je Rudi Šeligo imel oktobra 1996 na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Dokument hranimo v Šeligovi osebni zapuščini, ki smo jo v Arhiv RS prevzeli leta 2015. Pozoren bralec Šeligovega govora bo zlahka ugotovil, da se danes, skoraj četrt stoletja kasneje, v slovenski kulturi ni prav veliko spremenilo. Enak govor bi lahko objavil tudi danes; še vedno bi bil, žal, enako aktualen.
-
Arhivska snemanja Viba filma 1967–1975
V zapuščini, ki smo jo v letu 2018 prevzeli po pokojnemu režiserju Milanu Ljubiću, je ohranjenega tudi precej arhivskega gradiva, ki se nanaša na realizacijo t. i. Kronik, arhivskih snemanj posameznih slovenskih delavcev, pomembnih v tedanjem kulturnem in širšem javnem življenju. Ohranjeni so tudi posebni zapiski Milana Ljubića, redaktorja Kronik v obdobju 1969–1975.
-
»… sedem jajc za dva kg riža in četrt kg kave …«
Demarkacijska črta in nato državna (rapalska) meja med Italijo in novo jugoslovansko državo je zasekala v posamezne, nekoč enotne predele, občine in zaselke. Marsikdo ob meji je imel na drugi stani gozd, travnik ali njivo. Dvolastniki so imeli posebne prepustnice, prav tako tisti, ki so hodili kmetom pomagat. Ob množičnih dnevnih prehodih se je razvilo živahno tihotapstvo in kontrabant. Uradno med tema dvema pojmoma sicer ni razlike, v ljudskem spominu pa so jima pripisovali različen pomen.
-
Pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Neumana zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ glede rehabilitacije Vekoslava Figarja in Ivana Ranzingerja
Arhivalija meseca je pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Aloisa Neumana, ki ga je 6. avgusta 1966 poslal zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ Miloradu Zoriču. Iz pisma razberemo, da je češkoslovaški minister dlje časa spremljal situacijo v zvezi z dvema obsojencema 8. dachauskega procesa. Izrazil je veliko razočaranje nad dejstvom, da sta bila oba le pomiloščena oz. izpuščena iz zapora, ne pa tudi rehabilitirana.
-
Naročilo notranjeavstrijske dvorne komore nadzornikoma cesarskega dvornega špitala v Ljubljani, naj pošljeta poročilo v zvezi z zadolženostjo špitala
Naročilo iz leta 1609, ki ga je v imenu deželnega kneza Ferdinanda II. notranjeavstrijska dvorna komora poslala ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu in kranjskemu deželnemu vicedomu Jožefu Panitzolu, je droben, a dragocen košček v mozaiku raznovrstnih arhivalij o tej cesarski oziroma deželnoknežji ustanovi. Potrjuje dejstvo, da oblastem v Gradcu (in pozneje na Dunaju) ni bilo vseeno, kako posluje dvorni špital, poleg meščanskega špitala edina dolgotrajnejša špitalska ustanova v zgodnjenovoveški Ljubljani.
