GOV.SI

Italijanska vojaška oblast na zasedenem slovenskem ozemlju po koncu prve svetovne vojne

Prehod pod italijansko vojaško oblast na zasedenem ozemlju zahodno od demarkacijske črte je mogoče spremljati skozi poročila prebivalcev, uradnikov, politikov in drugih, ki so pošiljali svoje dopise na Narodno vlado, Narodni svet ali na Pisarno za zasedeno ozemlje v Ljubljani. Težave, s katerimi so se soočili uradniki, učitelji in drugi člani jugoslovanske inteligence na zasedenem ozemlju, lepo prikaže zapisnik št. 242 iz decembra 1918.

Italijanska vojaška oblast 1918. SI AS 1164, šk. 1360, p. e. 158/1530.

Italijanska vojaška oblast 1918. SI AS 1164, šk. 1360, p. e. 158/1530. – Avtor Arhiv Republike Slovenije

Italijanska vojaška oblast na zasedenem slovenskem ozemlju po koncu prve svetovne vojne

Sklepni dnevi prve svetovne vojne so bili polni nenadnih sprememb. Potem ko je na obletnico preboja pri Kobaridu italijanska vojska sprožila obsežno ofenzivo na Piavi, ki je povzročila dokončen razpad nasproti stoječe avstro-ogrske vojske, in ko tudi cesar Karl I. ni uspel zadostiti političnim zahtevam slovanskih politikov, je postalo jasno, da je nastopil čas, ko je potrebno iti na svoje. 29. oktobra 1918 so jugoslovanski politiki javno razglasili ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je združevala vse jugoslovansko prebivalstvo dvojne monarhije. Zamenjavi oblasti na državni ravni, ki je bila izvršena 31. oktobra z ustanovitvijo Narodne vlade za Slovenijo, je sledila še zamenjava na deželni in občinski ravni. Istega dne je tako pokrajinski narodni svet v Gorici razglasil prevzem vseh uradnih poslov, ki jih je do tedaj izvajala vlada dežele Goriške-Gradiščanske. Po vseh krajih so bile organizirane narodne straže z namenom, da skrbijo za red in varnost prebivalcev pred vračajočimi se enotami razpadle avstro-ogrske vojske.

Politični prevrat v Avstrijskem Primorju, tj. na Goriškem, Tržaškem in v Istri, je imel svoje posebnosti, saj se je v dneh po prekinitvi odnosov z Dunajem pojavila tudi vzporedna italijanska oblast, ki je optirala za prehod pod Kraljevino Italijo. S 3. novembrom, ko je avstro-ogrska vojska morala priznati svoj razpad in podpisati premirje v Villa Giusti pri Padovi, so se želje nekaterih uresničile. V premirju je bilo natančno določeno ozemlje, ki ga je morala avstro-ogrska vojska zapustiti, in se je skorajda povsem ujemalo z območjem, ki ga je italijanska vlada zahtevala ob podpisu londonskega sporazuma leta 1915. Čeprav so jugoslovanski politiki pričakovali, da bodo izpraznjeno ozemlje zasedle tudi vojaške enote drugih antantnih zaveznic, se to ni zgodilo. Slednje je ostalo trdno pod oblastjo le ene zavezniške vojske – vojske tiste države, ki je imela aspiracije po tem ozemlju že pred začetkom vojne.

Že na dan podpisa premirja se je italijanska vojska izkrcala v Trstu, v sledečih dneh pa je zasedla še preostalo območje do demarkacijske črte, ki je bila določena s 3. točko premirja. Enotam avstro-ogrske vojske je bil zapovedan umik prek demarkacijske črte, kar pa je povzročilo veliko nevšečnosti med nekaterimi vojaki, ki so se po letih vrnili v domače primorske kraje. Že pred zasedbo so se enote 2. gorskega strelskega polka uprle odhodu na fronto in se vrnile v Gorico, kjer so prisegle novi jugoslovanski oblasti ter v mestu nekaj dni vzdrževale javni red in mir. Prisilni odhod omenjenega polka iz Gorice v Ljubljano je ozemlje zahodno od demarkacijske črte dokončno podvrgel italijanski vojaški oblasti – general Carlo Petitti di Roreto je postal guverner politično-upravne enote, ki jo je italijanska stran poimenovala Venezia Giulia ali Julijska krajina. Prihod pod drugo, vojaško oblast je bil pravo nasprotje nekajdnevni jugoslovanski oblasti.

Politično in upravno obvladovanje zasedenega ozemlja je italijanska vojska že poznala. Že z majem 1915 je zasedla velik del dežele Goriške-Gradiščanske in tu uvedla vojaško oblast nad civilnim prebivalstvom. Tedanje izkušnje so prišle prav tudi konec leta 1918. Dodatni manevrski prostor je vojaški oblasti dajalo podpisano premirje, po katerem se je v osnovi ravnala. Pritožbe prebivalstva in politikov, da italijanska vojska zaseda ozemlje druge države, s katero nima sporazuma, so bile brezpredmetne. Nekaj dni prej razglašena Država SHS ni bila mednarodno priznana in s tem de jure ni obstajala, medtem ko je v tem oziru Avstro-Ogrska še obstajala. Vendar pa je treba poudariti, da je italijanska vojska izvajanje nekaterih določil premirja prenesla tudi na civilno prebivalstvo in ne samo na vojsko – predvsem pri deportacijah po 4. točki premirja.

Prehod pod italijansko vojaško oblast na zasedenem ozemlju je mogoče spremljati skozi številna poročila prebivalcev, uradnikov, politikov in drugih poročevalcev, ki so pošiljali svoje dopise na Narodno vlado, Narodni svet ali na Pisarno za zasedeno ozemlje v Ljubljani. Mogoče je izvedeti, da je bilo postopanje italijanskih vojaških uradnikov po zasedenih krajih skorajda enako. Zasedbi je vedno sledil ukaz za predajo vsega orožja in vojaškega materiala avstro-ogrske vojske ter zbor nekdanjih vojakov pri krajevnem vojaškem poveljstvu. Prihod vojaških enot je povzročil tudi škodo, saj je prihajalo do rekvizicij in kraj hrane in imetja. Uničevanje simbolov jugoslovanske države je bilo na dnevnem redu in marsikdo jo je skupil zaradi nošnja zastavic in napisov. Napeljevanja k spolnim odnosom, poskuse posilstev in posilstva so vojaške oblasti spregledale ali jih obravnavale kot nepomembne. Zelo hitro je bila vpeljana italijanščina kot uradni jezik, ki ga večina prebivalstva ni razumela. Kazalo je, da je italijanska stran prepričana, da bo zasedeno ozemlje priključeno Italiji.

Težave, s katerimi so se soočili uradniki, učitelji in drugi člani jugoslovanske inteligence na zasedenem ozemlju, lepo prikaže zapisnik št. 242. Miha Pertot, ki je kot rojen Tržačan delal pri c. kr. Policijskem ravnateljstvu v Trstu, je v pisarni urada narodne obrambe v Ljubljani pripovedoval Franu Ramovšu, kako je italijanska vojaška oblast odredila, da je najprej ostal brez službe, kasneje pa je bil še deportiran prek demarkacijske črte, ne glede na to, da je deloval kot civilni uradnik in se izobraževal v italijanski šoli. Po odloku, ki ga je izdal guverner Petitti di Roreto, je Pertot spadal med tiste, ki so jih obravnavali kot nevarne za ohranjanje miru na zasedem ozemlju. Kljub pritožbi o preklicu odloka je moral Pertot po nekaj dneh v spremstvu karabinjerjev zapustiti Trst in je z vlakom prek Logatca odpotoval v Ljubljano, medtem ko je njegova soproga s štirimi hčerami ostala v Trstu.

Poleg izvirnega zapisnika se je ohranila tudi kopija overjenega prepisa (tipkopisa), ki je 30. 1. 1919 nastal v uradu Pisarne za zasedeno ozemlje v Ljubljani in ga hranimo med gradivom omenjene pisarne v fondu SI AS 59, šk. 1.

Jernej Komac