Skoči do osrednje vsebine

Popisi knjig Žige Zoisa

Letos mineva 200 let od smrti razsvetljenca, mecena, naravoslovca in gospodarstvenika Žige Zoisa. Med pomembnimi zbirkami, ki jih je Zois hranil v svoji hiši na Bregu v Ljubljani, ima poleg mineraloške zbirke najpomembnejše mesto njegova knjižnica, v tistem času ena najbogatejših zasebnih knjižnic na širšem slovenskem prostoru. Svoj knjižni fond je dal Zois večkrat popisati ali pa si je sezname sestavil sam. Nekaj seznamov njegovih knjig hrani tudi Arhiv Republike Slovenije.

Seznami knjig plemenitega Žige Zoisa, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Seznami so nastali predvidoma v 18. stoletju.

Popisi knjig Žige Zoisa, naslovna slika. SI AS 1052, Zois pl. Edelstein, rodbina, fasc. 19. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Popisi knjig Žige Zoisa

S tokratno arhivalijo meseca na ogled postavljamo enega od popisov knjig Žige Zoisa, razsvetljenca, mecena, naravoslovca, gospodarstvenika, fužinarja, saj letos mineva 200 let od njegove smrti. Rodil se je 23. novembra 1747 v Trstu kot sin bogatega in uspešnega trgovca, doma iz okolice Bergama, ki ga je Marija Terezija skupaj s potomci leta 1760 povzdignila v barona. Prvo izobrazbo je dobil v očetovi hiši. Leta 1761 je z bratoma odšel na učni zavod za laične gojence duhovnega semenišča v Reggio Emilii, leta 1765 pa se je na očetovo željo vrnil v Ljubljano, da bi sčasoma prevzel družinsko trgovsko družbo. Ob vpeljevanju v posel je študiral naravoslovje in druge, za rudarstvo in fužinarstvo koristne vede. Zanimal se je tudi za tehnična vprašanja, podpiral raziskovanje, se zavzemal za napredek, za izboljšanje obrtnih postopkov, dajal na željo oblasti pripombe k načrtom za izboljšanje plovnosti Save in Ljubljanice ter za osuševanje Ljubljanskega barja. V začetku leta 1779 se je podal na potovanje po srednji Evropi, obiskal nekatere železarne in trgovske združbe ter verjetno navezal stike z naravoslovci, saj se je ljubiteljsko ukvarjal tudi z mineralogijo. V Rimu je doživel prvi napad protina in se spomladi 1780 vrnil domov z boleznijo, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Leta 1782 je več tednov preživel v belgijskem zdravilišču Spa in obiskal Amsterdam. Bolezen je vztrajno napredovala, leta 1793 so mu ohromele noge; po lastnem načrtu si je dal izdelati voziček, da se je z njim prevažal po stanovanju, ki ga od 1797 ni več zapustil. Umrl je 10. novembra 1819 v Ljubljani.

Med pomembnimi zbirkami, ki jih je Žiga Zois hranil v svoji hiši na Bregu v Ljubljani, ima poleg mineraloške zbirke prav gotovo najpomembnejše mesto njegova knjižnica. Iz knjižnega fonda v svojem času ene najbogatejših zasebnih knjižnic tako na slovenskih tleh kakor v širšem geografskem prostoru lahko razberemo interesna področja, ki se jim je posvečal. Knjige je začel zbirati že v mlajših letih, ob vsakem študijskem ali poslovnem potovanju v tujino pa je mislil tudi na sistematično dopolnjevanje svoje knjižnice. Pri tem mu je pomagalo znanje tujih jezikov; poleg nemščine, italijanščine in latinščine je obvladal še slovenščino, se izpopolnjeval v angleščini in francoščini, od slovanskih jezikov pa se je učil še starocerkvene slovanščine z glagolico in cirilico. Iz trgovskih razlogov se je ukvarjal s švedščino in latvijščino.

Ko ni mogel več potovati, je knjige naročal pri ljubljanskih knjigotržcih, antikvarjih in posrednikih ter prosil za pomoč znance in prijatelje pri iskanju določenih tiskov. Pri tem je sodelovalo tudi Zoisovo omizje (Blaž Kumerdej, Martin Kuralt, Jernej Kopitar, Jožef Schober in drugi). Svojo zbirko je z redkimi izdajami dopolnjeval z nakupi iz zapuščin in dražb. Sistematično zbrana in dopolnjevana knjižnica je bila za preporodno delo in recepcijo tujih literatur pri nas izredno pomembna. Obiskovali so jo vsi, ki so se v Ljubljani zanimali za minerale, botaniko, zgodovino, jezikoslovje, slavistiko in številne druge vede. Po tem, ko se je opredelil za sodelovanje v slovenskem preporodnem gibanju, je načrtno dokupoval tisto literaturo, ki je omogočala študij slovanskih jezikov in književnosti. Kot bibliofil je želel imeti stare slovenske tiske, pri čemer sta mu pomagala tudi kmečka znanca, bukovnika iz bližnjih Vodic, Anton Gubanc in Anton Korbič. V času Ilirskih provinc je bilo kupovanje knjig zunaj meja prepovedano, kar je Zoisa močno jezilo, ob tem pa je imel zaradi slabega gospodarskega stanja še finančne težave. Ko si je opomogel, je z nakupom knjig nadaljeval.

Zoisa je bodočnost knjižnice, ki je bila shranjena v posebej zanjo izdelanih omarah v drugem nadstropju njegove hiše in jo je hotel ohraniti v celoti, zelo skrbela. Po letu 1815 jo je zaradi denarnih težav začel hkrati z mineraloško zbirko ponujati v prodajo, a do nje ni prišlo. Ko je 27. oktobra 1819 prodajal in izročal celotno premoženje nečaku Karlu, je v Karlovo last prešla tudi knjižnica, izvzeti so bili le slovanski spisi in rokopisi. Leta 1820 je gubernij sprožil vprašanje odkupa Zoisove knjižnice; knjigarnar Henrik Viljem Korn jo je avgusta 1821 ocenil (4109 zvezkov na 7263 goldinarjev). Licejska knjižnica, predhodnica današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, je po 24. juliju 1827 prevzela 3885 zvezkov za okroglo vsoto 7000 goldinarjev. Za ves Zoisov knjižni sklad je značilna okusna, v usnju izdelana vezava, tako da je provenienca knjige že na prvi pogled določljiva, na žalost pa se knjige danes ne hranijo skupaj kot corpus separatum.

Svoj knjižni fond je dal Zois večkrat popisati ali pa si je sezname sestavil sam. Prvič se je to zgodilo po 11. marcu 1780, drugič je okoli leta 1797 takratni Zoisov amanuensis Jožef Schober naredil seznam slavističnih knjig; zase in za svoj krožek je Zois okoli 1798 sestavil katalog svoje slavistične biblioteke, ki pa ni najbolj točen; okoli leta 1803 je Kopitar izdelal katalog celotne knjižnice; okoli leta 1810 je Jakob Zupan ob Zoisovi pomoči popisal Zoisovo slaviko za Josefa Dobrovskega, med zadnjimi pa je cenilni katalog iz leta 1821, ki je bil podlaga za prodajo, verjetno pa ni bil identičen z glavnim, a izgubljenim repertorijem knjig, omenjenim v kupni pogodbi 27. oktobra 1819.

Nekaj seznamov knjig Žige Zoisa hrani danes tudi Arhiv RS. Najobsežnejši med njimi je v knjigo vezan nedatiran katalog, ki je, kot je bilo že rečeno, arhivalija meseca oktobra 2019. Da je nastajal skozi daljši čas, je vidno iz različnih pisav, s katerimi so vanj zapisani naslovi knjig ter ponekod neizpolnjena rubrika o njihovi denarni vrednosti. V prvem delu kataloga so knjige v sezname vpisane po jezikih (nemške, francoske, latinske, italijanske, angleške), v drugem delu pa je najti še nekaj krajših seznamov, v katere so knjige razvrstili glede na obliko oz. tematiko (Manuscripta, Lexica, Grammaticalia, Abecedaria, seu Buquar, Bonarum Artium, Historica, Ecclesiastica, Signification der schwedischen Bücher). Katalog knjig, ki so ga digitalizirali v Narodni univerzitetni knjižnici in ga uvrstili med rokopisno zapuščino Žige Zoisa, je danes mogoče pregledovati tudi na spletnem portalu dLib.

Alenka Kačičnik Gabrič

Iskalnik