Skoči do osrednje vsebine

Zrcalo časa v zapisnikih organov Ljubljanske kreditne banke

Protokoli o plenarnih sejah upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke iz let 1926–1932 so kaligrafsko zabeležene razprave, tehtanja in ugotavljanja članov uprave prve »prave slovenske« banke. Za razliko od s številkami nabitih tiskanih letnih poročil so bolj osebna, neposredna in konkretna pričevanja. Ob njihovem branju zlahka zdrsnemo 90 let nazaj. Izvemo, na primer, da je poslovodstvo banke v začetku leta 1930 bolj skrbelo »abnormalno vreme« minulega leta kot pa ameriški borzni zlom.

Protokoli o plenarnih sejah upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke 1926–1932, naslovna slika. SI AS 1268, Narodna banka Slovenije, šk. 150. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Protokoli o plenarnih sejah upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke 1926–1932

Pred nami je prva arhivalija s področja bančništva. Slovenci se lahko pohvalimo s prvo bančno ustanovo – Kranjsko hranilnico – že leta 1820. Bila je druga v vsej Avstriji in ena redkih v evropskem prostoru, a vendar se v 19. stoletju slovensko zasebno bančništvo v obliki delniških družb ni razvilo. Kreditno zadružništvo je opravljalo zgolj vlogo denarnega posredništva za drobno gospodarstvo z mobilizacijo prihrankov v posojila za kmete in obrtnike. Na prelomu v 20. stoletje tako v Ljubljani ni bilo slovenske banke, ki bi mogla ustreči povpraševanju slovenskih podjetnikov, željnih domačega vira kapitala in finančnih uslug. Bančne delniške družbe so sicer obstajale v Mariboru in Prekmurju, a so delale kot zadruge v lokalnih okvirih. Kranjska industrijska družba, denimo, je poslovala z bankami v Trstu in Gradcu.

Veliki domoljub, politik in gospodarstvenik Ivan Hribar, takrat ljubljanski župan in ravnatelj ljubljanske enote praške zavarovalnice Slavije, je uspel za podporo pri ustanovitvi Ljubljanske kreditne banke prepričati generalnega ravnatelja praške Živnostenske banke. V kontekstu slovenskega emancipacijskega gibanja so se Slovenci zgledovali po Čehih, povezovanje z njimi je bilo dobrodošlo in v slovenskem političnem spominu velja Ljubljanska kreditna banka za prvo »pravo slovensko« banko. Ivan Hribar je v Ljubljano pripeljal češke bančnike in odprl slovenskim podjetjem pot na nadregionalni trg kapitala, presegel je omejenost na hranilniške posle. Ustanovitev je izpeljal kot načelnik konzorcija s še dvema članoma, tržaškim veletrgovcem Kornelijem Gorupom in advokatom Ivanom Tavčarjem. Ustanovni občni zbor je potekal 24. 8. 1900 v bančnih prostorih v Špitalski ulici; na prvi seji upravnega sveta so izvolili predsednika Ivana Hribarja in podpredsednika Josipa Spitalskyga, ravnatelja Živnostenske banke na Dunaju. Pravzaprav je Živnostenska banka razmišljala o širitvi na slovensko območje že leta 1893, ko sta z vlakom med Mariborom in Trstom potovala njen ravnatelj in predsednik upravnega odbora, da bi spoznala tukajšnje gospodarske razmere, ki pa se jima niso zdele dovolj obetavne za vstop na finančni trg. To so zdaj storili z Ljubljansko kreditno banko, tudi zaradi političnega interesa postati finančno središče avstrijskih Slovanov. Preden so prispevali 500.000 kron zagonskega kapitala, so si s sporazumom zagotovili pravico, da dunajska podružnica Živnostenske banke prevzame polovico delnic nove banke, dobi sorazmeren delež v upravnem svetu, vpliv na poslovne odločitve in imenuje vodilno bančno osebje, vse dunajske bančne posle pa izvaja prek tamkajšnje podružnice.

Ljubljanska kreditna banka se je hitro razvijala (do leta 1912 je njena glavnica znašala 16-kratnik začetne), sprva je poslovala predvsem z depoziti, a se je kmalu lotila investicij, takoj je tudi začela ustanavljati podružnice. Sodelovala je pri ustanavljanju in vlagala v delniške družbe in druga podjetja – naj jih nekaj omenimo: Delniška družba Žalec in Laški trg (1902), Jadranska banka in Prva hrvatsko-slavonska hranilnica v Sisku (1905), Prva boroveljska tovarna orožja in Delniška družba kranjskih opekarn v Trnovem pri Ilirski Bistrici (1907), Prva slovenska tovarna igralnih kart (1911), med obema vojnama pa Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode d. d. v Ljubljani, Strojne tovarne in livarne d. d. v Ljubljani, Tovarna klobukov »Šešir« d. d. v Škofji Loki, Tovarna verig d. d. v Lescah, Zavarovalna banka »Slavija« v Ljubljani itd. Prva svetovna vojna ni ustavila njenega razmaha, v novi državi se je dobro znašla, čeprav se je na Slovenskem število bank potrojilo. Ljubljanska kreditna banka je podružnice v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju razpredla že v dobrem desetletju po ustanovitvi, v novi državi pa je mrežo razširila še v Maribor, Ptuj, Brežice, Črnomelj, Kranj, Zagreb, Beograd, Metković in Šibenik.

V začetku dvajsetih let so postali njeni prostori pretesni in uprava je podjetju Tönnies in sinovi zaupala izgradnjo palače na takratni Dunajski cesti št. 1, kamor so se preselili maja 1923; danes v njej na vogalu Cankarjeve in Slovenske domuje Banka Slovenije. Leta 1927 se je z Ljubljansko kreditno banko spojila Trgovska banka in nastala je najpomembnejša slovenska banka in četrta banka na območju celotne Jugoslavije, zaprla pa je podružnice izven državnih meja. Med gospodarsko krizo je sicer porabila 60 % svoje glavnice za pokrivanje izgub, a je bila vselej pripravljena na gospodarsko delovanje. Druga svetovna vojna je razvoj ustavila, likvidirana je bila konec decembra 1945.

V arhivskem fondu Narodna banka Slovenije najdemo precej celovito ohranjeno gradivo Ljubljanske kreditne banke. Zapisniki občnih zborov delničarjev si sledijo od ustanovitve do izbruha gospodarske krize, seje upravnega sveta od srede dvajsetih let do konca druge svetovne vojne, delo njenega izvršilnega odbora, ki je odobraval posojila, reševal odplačniške probleme, delegiral predstavnike banke v uprave podpiranih družb itd., pa lahko spremljamo od konca prve svetovne vojne do leta 1938.

Pričujoča knjiga »protokolov o plenarnih sejah upravnega sveta od 1. 1. 1926–9. 4. 1932« je prva od štirih zapisniških knjig bančnega poslovodnega organa. Za razliko od izpovednih tiskanih letnih poročil, priloženih notarskim zapisnikom občnih zborov delničarjev, ki nas popeljejo skozi dogajanje svetovnega in domačega gospodarstva zaključenega preteklega leta, so kaligrafsko zabeležene razprave, tehtanja in ugotavljanja članov uprave bolj osebna, neposredna in konkretna pričevanja. Ob njihovem branju zlahka zdrsnemo 90 let nazaj. Izvemo, da se je leto 1929 začelo z dolgo zimo, nato pa je »abnormalno poletno vreme povzročilo zastoj v trgovini, ker je konsument odlašal z nakupom jesenskih in zimskih potrebščin«, vidimo, kako so se sprva veselili obilne letine in se nato pritoževali zaradi potrebe po zniževanju obrestnih mer. Pred našimi očmi zaživijo ljudje z osebnimi pobudami in reakcijami ob razočaranjih, z navdušenjem ob ugodnih okoliščinah odpiranja nove podružnice (malo kasneje tudi z razburjanjem zaradi nepremišljene odločitve) in z zadovoljstvom ob zapiranju stare … Iz skrbnih pregledov lastnega in poslovanja podjetij, v katera je banka investirala, veje optimizem, leto je bilo dobro, bančnikom je bilo dejstvo o ameriškem borznem zlomu sicer znano, a se z njim niso ubadali; naših krajev svetovna gospodarska kriza še sredi 1930 niti oplazila ni.

Aleksandra Mrdavšič

Iskalnik