Skoči do osrednje vsebine

Umik jugoslovanskih enot južno od demarkacijske črte, ki je julija 1919 na Koroškem ločila plebiscitni coni A in B

Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je vrhovni svet pariške mirovne konference 21. junija 1919 odločil, da se koroško vprašanje reši s plebiscitom v dveh conah. Cono A naj do plebiscita zasede in upravlja Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, cono B Nemška Avstrija. V skladu s tem so se morale jugoslovanske vojaške enote umakniti za demarkacijsko črto.
Umik jugoslovanskih enot južno od demarkacijske črte na Koroškem.

Umik jugoslovanskih enot južno od demarkacijske črte na Koroškem. SI AS 1193, Ude Lojze. | Avtor: Arhiv Republike Slovenije

Umik jugoslovanskih enot južno od demarkacijske črte, ki je julija 1919 na Koroškem ločila plebiscitni coni A in B

Južna Koroška s Celovcem vred bi bila lahko danes v Sloveniji, podobno kot je južna Štajerska z Mariborom. Vendar je slovenska narodna vlada novembra in decembra 1918, zanašajoč se na antanto in Srbe, ostala pasivna. Vojaški zasedbi Celovca se je – kljub pobudam generala Maistra, da se ga zavzame – zaradi domnevnih težav s preskrbo z živili in ob potrebi, da večina vojaških enot zaradi boljševistične nevarnosti ostane v industrijskih centrih, odpovedala. Vodilni slovenski politiki so verjeli, da bo ozemlje severno od Karavank Sloveniji pripadlo za diplomatsko mizo. Po zapoznelih bojih na Koroškem v začetku leta 1919, propadli slovenski ofenzivi aprila, po kateri so avstrijski Nemci izvedli protiofenzivo, zavzeli celotno Koroško in silili čez deželne meje, je konec maja in v začetku junija 1919 sledila slovensko-srbska ofenziva, v kateri so enote Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedle celotno slovensko etnično ozemlje s Celovcem vred (z izjemo Ziljske doline). Vendar je bilo že prepozno.

Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je vrhovni svet pariške mirovne konference 21. junija 1919 odločil, da se koroško vprašanje reši s plebiscitom v dveh conah. Cono A naj do plebiscita zasede in upravlja Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, cono B Nemška Avstrija. V skladu s tem so se morale jugoslovanske vojaške enote umakniti za demarkacijsko črto. 10. oktobra 1920 je plebiscit v coni A – po neučinkoviti jugoslovanski upravi, predhodni siloviti nemško-avstrijski propagandi, nasilju, ustrahovanju in podkupovanju volivcev ter ob podpori socialdemokracije v prid nemškim nacionalcem – za Slovenijo (takrat v sklopu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev) izpadel negativno. 41 % Korošcev je v coni A volilo za jugoslovansko kraljevino, 59 % pa za to, da ostanejo v sklopu Nemške Avstrije. Na ozemlju, kjer so imeli Slovenci 70 % večino, so torej v prid Avstrije odločili slovenski glasovi. Avstrija je dobila več ozemlja, kot ga je ob koncu prve svetovne vojne pričakovala. Pred plebiscitom so namreč Avstrijci ponujali, da se njegova izvedba opusti in določi meja na Dravi.

Pričujoča dokumenta – ukaza poveljnika 47. pešpolka polkovnika Teodora Raktelja, izdana konec julija 1919 v garniziji v Zgornjih Trušnjah, se nanašata na enote 47. pešpolka v sestavi Koroškega odreda, ki se je nahajal v Podjuni. Govorita o pripravah jugoslovanskih enot za umik na ozemlja južno od demarkacijske črte med conama A in B. 31. julija se je vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev umaknila z ozemlja severno od demarkacijske črte in izpraznila tudi Celovec. Dokumenta sta zanimiva tudi zaradi jezika, saj se v enem prepletata slovenščina in srbščina v zanimivih kombinacijah. V ukazih je natančno opisan potek demarkacijske črte, kako jo je treba zasesti, kdaj se začne umik s področij, od koder se je treba umakniti, in kdaj se izvrši zasedba ozemlja, kjer je potrebno napredovati. Iz opisanega časa se je ohranila fotografija oziroma razglednica jugoslovanske straže v hribih nad Trušnjami, medtem ko je bila karta, ki odraža položaje avstrijskih in jugoslovanskih enot ob koncu vojaških akcij na Koroškem (in Štajerskem), natisnjena kasneje.

Demarkacijska črta, ki sta jo z obeh strani zasedli vojaštvo in žandarmerija, je ostro zarezala v dotedanji enotni gospodarski in družbeni prostor. Prebivalci cone A so ostali brez svojih naravnih gospodarsko-upravnih in kulturnih središč, na katere so bili stoletja navezani. Tudi to je bil eden od pomembnih dejavnikov, na podlagi katerega so volivci na plebiscitu izbirali med novostjo, to je politično združitvijo s svojimi rojaki onstran Karavank in (kot se je zdelo) ugodnejšo gospodarsko in upravno enotnostjo prostora, kot so ga bili vajeni že od nekdaj.

Dragan Matić