Skoči do osrednje vsebine

Tekmovalno poročilo Sindikalne podružnice hotela Union v Ljubljani za drugo polletje 1951

Medtem ko so jugoslovanski sindikati v prvih povojnih letih pomagali pri obnovi porušene države in v vojni prizadetemu prebivalstvu, pozneje pa sodelovali v boju za izpolnjevanje planskih nalog, so se po uvedbi samoupravljanja in oblikovanju delavskih svetov omejili na pomoč pri njihovih volitvah, na organiziranje dela v podjetjih in nagrajevanje delavcev, v ospredje je stopila tudi njihova vzgojna naloga. Nova usmeritev sindikalnih stremljenj je razvidna tudi iz poročila sindikalne podružnice, ki je delovala v častitljivem paradnem konju slovenskega hotelirstva – hotelu Union v Ljubljani.

Slika prikazuje člane sindikalne podružnice hotela Union v Ljubljani leta 1951 pri gasilski vaji ali t. i. "uzbuni".

Poročilo Sindikalne podružnice hotela Union v Ljubljani, slika "uzbune". SI AS 540, Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, šk. 1270. – Avtor Arhiv Republike Slovenije

Tekmovalno poročilo Sindikalne podružnice hotela Union v Ljubljani za drugo polletje 1951

Dokument, ki ga tokrat predstavljamo, izhaja iz obdobja, ko je bila Slovenija ena izmed republik socialistične Jugoslavije. V kapitalističnih državah si sindikati od nekdaj prizadevajo za pridobitev čim širših pravic delojemalcev v odnosu do delodajalcev, v socializmu, kjer je bila večina premoženja v lasti države in oblast v rokah »ljudstva«, pa so se naloge sindikalnih organizacij bistveno spremenile. V Sovjetski zvezi in državah, ki so se po njej zgledovale, so bili sindikati zamišljeni predvsem kot nekakšna »šola komunizma«, ki naj bi pomagala komunistični partiji, vodilni, a malo številčni politični sili, pri oblikovanju »novega človeka«, duhovno bogatega, moralno čistega in telesno popolnega, hkrati pa naj bi pripadnike delavskega razreda usposobila tudi za upravljanje in vodenje državne uprave in gospodarstva.

Tudi organizacijske oblike socialističnih sindikatov so bile drugačne. Dotedanje razcepljene strokovne organizacije, razdeljene po strokah, poklicih in politični pripadnosti, so se združile v enotne sindikate, ki so bili organizirani v skladu z načeli t. i. demokratičnega centralizma (volitve vseh vodilnih organov od spodaj navzgor, podrejanje manjšine večini) in po industrijskem principu (vsi delavci in uslužbenci istega podjetja ali ustanove pripadajo eni sindikalni organizaciji ne glede na poklic).

Novi jugoslovanski sindikati so bili ustanovljeni januarja 1945 pod nazivom Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Jugoslavije, ki so bile organizirane dvotirno: po teritorialnem in po strokovnem načelu. Temeljna sindikalna organizacija, tako v podjetju kot v kraju, je bila podružnica. Zaposleni v hotelih in gostinstvu so bili najprej vključeni v Zvezo delavcev in nameščencev hotelsko-gostinske industrije, od leta 1948, po preimenovanju zvez v sindikate, pa v Sindikat delavcev in uslužbencev gostinsko-turistične stroke, ki je deloval do leta 1955.

V sklop prizadevanj za bolj uspešno, učinkovito ter cenejše delovanje podjetij in ustanov je sodilo tudi tekmovanje, pri čemer so posebej pomembno vlogo odigrali prav sindikati. Zadolženi so bili za pospeševanje rasti proizvodnje z novimi metodami dela in za razvijanje »udarništva« kot »množične organizirane akcije«. Vodili so statistike o količini in kakovosti proizvodnje, zbirali podatke o posebni marljivosti, iznajdljivosti in požrtvovalnosti posameznikov in delovnih skupin ter skrbeli za objavo rezultatov v tisku in radiu. Sprva so bila tekmovanja še nenačrtna, navadno omejena na prostovoljno delo (čiščenje ruševin, zbiranje starega materiala ipd.). Nekateri delovni kolektivi pa že takrat niso le šteli ur prostovoljnega dela, ampak so si prizadevali tudi za večjo storilnost dela. V letu 1946 sta bili že organizirani dve veliki tekmovanji delovnih kolektivov: prvomajsko in novembrsko. S prehodom na plansko gospodarstvo v letu 1947 se je tekmovanje razširilo prav na vsa področja: proizvodne panoge naj bi povečale proizvodnjo, prosvetni delavci vzgajali nove kadre, državno administrativno osebje naj bi hitreje reševalo svoje naloge… Leta 1948 je tekmovanje postalo stalna oblika dela in sindikati so dobili dodatne zadolžitve. Posebne ekipe so obiskovale tovarne, ki niso izpolnile plana, v podjetjih so bile ustanovljene komisije za znižanje proizvodnih stroškov, nad izpolnjevanjem plana in zniževanjem stroškov pa so bedele še republiške komisije. Najboljši kolektivi so bili nagrajeni – dobili so prehodno zastavo in denarno nagrado.

Z uvedbo samoupravljanja v letu 1950 pa je prišlo do velike spremembe tudi na sindikalnem področju. Medtem ko so sindikalne organizacije v prvih povojnih letih pomagale tudi pri obnovi porušene države in v vojni prizadetemu prebivalstvu, pozneje pa prizadevno sodelovale v stalnih bitkah za izpolnjevanje planskih nalog, so se po oblikovanju delavskih svetov v podjetjih omejili na pomoč pri njihovih volitvah, na organiziranje dela v podjetjih in nagrajevanje delavcev, še bolj v ospredje pa je stopila njihova vzgojna naloga, kar je slovensko sindikalno vodstvo v delovnem poročilu za leto 1950 takole predstavilo: »S prevzemom upravljanja in gospodarjenja v delovnih kolektivih po neposrednih proizvajalcih se je bistveno menjala tudi vloga sindikalnih organizacij. Namesto dosedanje neposredne brige za izvedbo gospodarskih nalog določenih s petletnim planom, so iste z veliko zavestjo in čutom odgovornosti opravljali delavski sveti, medtem ko se je vzgojna vloga sindikatov nujno povečala. Treba je usposobiti članstvo sindikatov za dobro upravljanje in gospodarjenje v delovnih kolektivih, istočasno pa razvijati kulturno in družabno življenje v sindikalnih organizacijah, ter krepiti politični in družbeni vpliv delavskega razreda v vsem javnem življenju.« Ta nova usmeritev sindikalnih stremljenj je razvidna tudi iz pričujočega poročila sindikalne podružnice, ki je delovala v starem, častitljivem paradnem konju slovenskega hotelirstva – hotelu Union v Ljubljani.  

Mateja Jeraj

Iskalnik