Skoči do osrednje vsebine

Arhivska snemanja Viba filma 1967–1975

V zapuščini, ki smo jo v letu 2018 prevzeli po pokojnemu režiserju Milanu Ljubiću, je ohranjenega tudi precej arhivskega gradiva, ki se nanaša na realizacijo t. i. Kronik, arhivskih snemanj posameznih slovenskih delavcev, pomembnih v tedanjem kulturnem in širšem javnem življenju. Ohranjeni so tudi posebni zapiski Milana Ljubića, redaktorja Kronik v obdobju 1969–1975.

Zapiski Milana Ljubića: Kronika 1969, str. 1. SI AS 2192, Ljubić Milan, šk. 11. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Zapiski Milana Ljubića: Kronika 1969 (Anton Ingolič)

Konec petdesetih let prejšnjega stoletja so se na pobudo filmskih delavcev in tedanjega Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo pričela načrtna, tako imenovana arhivska snemanje posameznih slovenskih delavcev, pomembnih v tedanjem kulturnem in širšem javnem življenju. Za to dejavnost so vse do leta 1975 odmerjali dokaj skromna, a redna javna sredstva. Snemanja so potekala kot del produkcije leta 1956 ustanovljenega filmskega podjetje Viba film Ljubljana. Namen arhivskih snemanj je bil ustvariti filmsko gradivo v obliki delovnih trakov, negativa, delovne kopije, kasneje še zvočnega magnetnega traku, ki bi bili na voljo za morebitno kasnejšo filmsko oz. televizijsko produkcijo. Večji del tega gradiva tudi ni bilo javno objavljen. Zanj se je izoblikovalo neformalno ime »Kronika«. Ker je šlo pogosto za snemanje portretov starejše generacije, so filmski delavci odhod na snemanje nekoliko hudomušno pospremili s komentarjem: »A gremo spet krsto merit.« V skoraj dveh desetletjih je nastalo preko sto tovrstnih, z vidika raziskovanja izjemno dragocenih filmskih zapisov. Večji del jih hranimo v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS. Nekateri so še vedno v prvotni obliki delovnih trakov, zato jih bo potrebno digitalizirati in tako zavarovati pred propadom.

Za filmske zapise iz obdobja 1958–1968 je značilno, da so posneti na 35 mm črnobeli filmski trak, večinoma brez zvoka. Šele kasneje je bil prisoten tudi zvočni zapis na 17,5 magnetnem traku. Sprva so bili zapisi relativno kratki, 2 do 3 minute. Po letu 1969 so se nekoliko podaljšali na 5 do 10 minut, ob tem se je zmanjšalo njihovo število. Ko je šlo za snemanje portretov nekaterih slovenskih slikarjev, so bili posneti v barvni tehniki.

Ustvarjalci so želeli na filmski trak zabeležiti čimbolj verno podobo portretiranca. Običajno je snemanje potekalo v domačem, vsakdanjem okolju oziroma okolju, v katerem je ustvarjal (slikarski ateljeji, gledališče ipd.). Na posnetkih so včasih prisotni tudi znanci, prijatelji ali sorodniki, kar je z vidika raziskovanja dragocenega pomena.

Ekipa pod vodstvom redaktorja je bila skromna, običajno sestavljena iz snemalca in tonskega mojstra, ki sta morala poskrbeti za postavitev luči, tudi scensko postavitev, vendar glede na osnovni namen je bil cilj dosežen. Kot snemalce pogosto zasledimo Ivana Marinčka, Rudija Vavpotiča, Mileta de Glerio, Veko Kokalj, Jureta Pervanjo in druge. Dva redaktorja sta pustila viden pečat pri oblikovanju Kronik: Ernest Adamič, ki je bil redaktor v začetnem obdobju (1959–1962), in režiser Milan Ljubić v obdobju 1969–1975.

V zapuščini, ki smo jo v letu 2018 prevzeli po pokojnemu režiserju Milanu Ljubiću, je ohranjenega tudi precej arhivskega gradiva, ki se nanaša na realizacijo Kronik. Izpostavili bi različna poročila, obračune za izdelavo, sezname predlaganih kandidatov za snemanje in korespondenco z njimi, sezname uporabljene tehnične opreme in ustvarjalce prispevkov. Ohranjeni so tudi posebni zapiski Milana Ljubića. Za posamezne Kronike je z zvočnega traku prepisal govorni del posnetka; ta del zapisa je vedno v modri barvi. Z rdečim pisalom pa je zabeležil svoje opombe o snemanju: kraj, čas in sodelujoči pri snemanju, tehnični podatki o snemanju, podatki o portretirancu in včasih opažanja o njegovem obnašanju med snemanjem. Ohranjeno spisovno arhivsko gradivo odlično dopolnjuje vpogled v nastajanje filmskega arhivskega gradiva.

Tatjana Rezec Stibilj

Iskalnik