Skoči do osrednje vsebine
GOV.SI

Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027

Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo (SN 2023–2027) vključujejo intervencijske strategije in instrumente skupne kmetijske politike, ki se uporabljajo v obdobju 2023–2027. Ima pomembno vlogo pri spodbujanju kmetijstva k bolj trajnostnemu sistemu kmetovanja ter prispeva h krepitvi socialno-ekonomskih struktur na podeželju, dohodkov kmetij in zagotavljanju prehransko varnosti.

Strateška izjava

Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo (SN 2023–2027) podaja nabor ukrepov (tako imenovanih intervencij) za uresničevanje devetih specifičnih ciljev evropske skupne kmetijske politike (SKP) in horizontalnega cilja za razširjanje znanja, inovacij in digitalizacije. S tem SN 2023–2027 sledi vsem trem krovnim ciljem SKP:

  • konkurenčnosti in odpornosti kmetijskega sektorja,
  • varstvu okolja in podnebja ter
  • skladnemu razvoju podeželja.

Krovna usmeritev SN 2023–2027 je v kontekstu prehranske in energetske draginje ter podnebnih in okoljskih izzivov zagotoviti trajnostno pridelavo hrane na celotnem območju države in povečati samooskrbo, pri čemer so pomembna vsa območja in vsa kmetijska gospodarstva, ne glede na velikost, usmeritev ali tržno usmerjenost. Ta krovna usmeritev podaja odgovore na izzive prehranske varnosti kot tudi na okoljsko–podnebne izzive, ki so pred nami.

SN 2023–2027 jasno prepoznava, da bo slovensko kmetijstvo tudi v prihodnje ostalo raznoliko in bo poleg hrane zagotavljalo tudi številne druge javne dobrine. V sistemu preskrbe s hrano so pomembni vsi proizvajalci: tako kmetijski proizvajalci, katerih proizvodnja je visoko tehnološko razvita, kot tudi majhna kmetijska gospodarstva, ki imajo potencial v smeri specializirane nišne pridelave ter samooskrbne in druge kmetije, ki skrbijo za ohranjanje okolja, narave in virov.

SN 2023–2027 zagotavlja pogoje za odporno in konkurenčno pridelavo in predelavo hrane, predvsem preko ohranjanja proizvodnega potenciala in obsega kmetijskih zemljišč ter zagotavljanja primernega in stabilnega dohodka kmetijskih gospodarstev, tudi na območjih z omejenimi dejavniki (OMD) in v sektorjih v težavah, ter zagotavljanjem bolj enakovrednega položaja kmetijskih pridelovalcev z odpravo plačilnih pravic. Prepoznava tudi, da imajo mladi kmetje osrednje mesto v razvoju slovenskega kmetijstva, zato jim je potrebno olajšati prevzem, zagon in modernizacijo kmetij, dostop do znanja ter jim zagotoviti stabilen dohodkovni položaj. S kolektivnimi naložbami in drugimi spodbudami poslovnega povezovanja so oblikovani vzvodi za zagotavljanje stabilnosti preskrbe z varno in kakovostno hrano, razvoj lokalnih dobavnih verig, povezovanje akterjev znotraj agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta. Oblikovane so linije enostavnejšega dostopa do investicijskih podpor za majhne kmetije. Poseben poudarek namenjamo pridelavi hrane z višjo dodano vrednostjo, zlasti ekološki pridelavi in predelavi ter drugih proizvodom iz shem kakovosti.

Usmerjen je v varovanje in trajnostno upravljanje z naravnimi viri, blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter ohranjanje biotske raznovrstnostiPravila o pogojenosti se zaostrujejo, predstavljajo standard, nad katerim so oblikovana plačila za sheme za podnebje in okolje (SOPO) v okviru neposrednih plačil 1. stebra ter kmetijsko-okoljska-podnebna plačila (KOPOP) in druga plačila na površino v okviru 2. stebra, zlasti Ekološko kmetovanje). Ta plačila spodbujajo kmete k izvajanju nadstandardnih oblik kmetovanja. Sheme SOPO so enoletne in širše dostopne, KOPOP pa so izrazito ciljno in k rezultatom usmerjena na vsebinska področja in posamezna območja, ki zahtevajo ukrepanje zaradi vzdrževanja ali izboljševanja stanja okolja in blaženje posledic podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Posebna pozornost je dana ožjim naravovarstvenim in vodovarstvenim območjem ter območjem, kjer okoljski cilji niso doseženi. Z namenom zaustavitve upada biodiverzitete uvajamo nove intervencije.

Vanj se je na novo dodalo neproizvodne naložbe, ki podpirajo okoljsko funkcijo kmetijstva. Ambiciozno zastavljeni so tudi cilji na področju ekološkega kmetovanja, kjer podvojujemo ambicije glede obsega površin pod ekološkim kmetijstvom (na 81.545 ha), kar gre v smeri cilja Evropskega zelenega dogovora. Še naprej se bo podpiralo tudi ohranjanje, trajnostno rabo in razvoj rastlinskih genskih virov v kmetijstvu. Odločneje kot kadarkoli doslej se s spodbudami naslavlja podnebne izzive, izpust amonijaka in energetsko krizo. Ukrepi obsegajo uvajanje in obnovo kapacitet obnovljivih virov energije, odpornih sort v trajnih nasadih, učinkovitejšo rabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev (FFS), optimizacijo krmnih obrokov, uvajanje krmnih dodatkov, gnojenje z nizkimi izpusti.

Pomemben cilj je tudi dvig kakovosti življenja in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju. Poleg kmetijskih dejavnosti bomo razvijali tudi dopolnilne dejavnosti, vključno z biogospodarstvom, in dejavnosti ohranjanja kulturne dediščine, ki pomembno pripomorejo k dvigu in stabilnosti dohodka kmetijskih gospodarstev. Nadaljevali bomo s podporo za aktivnosti lokalnih pobud oziroma lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost (pristop LEADER/CLLD), predvsem z namenom spodbujanja zaposlovanja na podeželju, večje socialne vključenosti prebivalcev, ohranjanja dediščine na podeželju, trajnostnih oblik turizma, spodbujanja medgeneracijskega sodelovanja in različnih socialnih ter »pametnih« storitev po konceptu Pametnih vasi. Izhajajoč tudi iz Dolgoročne vizije podeželja EU si skupaj z ostalimi EU skladi in programi, ter drugimi nacionalnimi politikami prizadevamo za celovit razvoj slovenskega podeželja. Na ta način se bo s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Načrta za okrevanje in odpornost, InvestEU in drugimi viri doseglo izboljšanje pokritosti s hitrimi širokopasovnimi povezavami, v skladu s ciljem strategije „od vil do vilic“ glede širokopasovnih povezav.

Uspešnega razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja ni brez učinkovitega prenosa znanja in inovacij ter uvajanja digitalizacije. Spodbujali bomo razvojne mreže deležnikov v sistemu AKIS, demonstracijske projekte, specializirana svetovanja in usposabljanja. Posebna pozornost je namenjena usposabljanju kmetijskih in gozdarskih svetovalcev, ki so eden izmed ključnih deležnikov v sistemu prenosa znanja. V SN 2023–2027 se obseg finančnih sredstev za sistem AKIS (angl. Agricultural Knowledge and Innovation System) povečuje glede na PRogram razvoja podeželja 2014–2020 (PRP 2014–2020), ko je bilo za izvajanje ukrepov prenosa znanja, svetovanja in inovativnosti namenjenih 3,49 milijona evrov letno. V SN 2023–2027 se za AKIS namenja 33,26 milijonov evrov (oz. 6,65 milijona evrov letno), kar na letni ravni v primerjavi s prejšnjim obdobjem pomeni 90,6 odstotno povečanje alokacije sredstev za sistem AKIS, s čimer izkazujemo svojo zavezanost za njegovo krepitev. Sistem AKIS bo osredotočen na vsebine prehoda v zeleno, digitalno in podnebno nevtralno kmetijstvo. Financiran bo tudi z nacionalnimi sredstvi za kmetijsko izobraževanje, znanstveno-raziskovalno dejavnost in delovanje javnih služb. Za področje digitalizacije pa bodo na voljo tudi sredstva v okviru Načrta za okrevanje in odpornost (28,3 milijonov evrov).

Pri pripravi SN 2023-2027 smo izhajali iz trenutnega stanja in trendov, upoštevali smo naravne in strukturne danosti ter pričakovanja potrošnika in širše družbe. Upoštevali smo številne evropske in nacionalne strateške dokumente. Ključna evropska usmeritev prihodnje SKP temelji na ciljih Evropskega zelenega dogovora v okviru Strategije od vil do vilic, Strategije za biotsko raznovrstnost ter leta 2021 objavljeno Dolgoročno vizijo za podeželska območja ter drugih strateških dokumentih EU (Strategije EU za gozdove, tla, metan, krožno in biogospodarstvo).

Upoštevana so bila priporočila Evropske komisije za strateški načrt za Slovenijo. Resolucija »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021« je strateška podlaga za enovit SN 2023–2027, upoštevali smo tudi številne druge strateške dokumente, predvsem s področja varovanja okolja in podnebnih sprememb, kot v Resoluciji o Dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050 in Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN)Program upravljanja območij Natura 2000 ter Načrt upravljanja voda (NUV). Zelena arhitektura SN 2023–2027 (torej podnebno-okoljska komponenta) je zastavljena dovolj premišljeno, uravnoteženo in bolj ambiciozno kot kadarkoli v zgodovini. Je odraz dolgotrajnega in zahtevnega dialoga med vsemi ključni partnerji: predstavniki kmetijskih, okoljskih in naravovarstvenih organizacij ter Evropsko komisijo. Večja ambicija se kaže na več področjih:

  • kot posledica zaostrenih standardov v okviru pogojenosti se zaostrujejo vsi ostali elementi zelene arhitekture (shema SOPO, KOPOP),
  • širi se nabor ukrepov na področju okolja in podnebja ter
  • povečujejo se sredstva za varstvo okolja, biodiverziteto in podnebja.

Za te vsebine se v obdobju 2023–2027 namenja 59,3 odstotka vseh sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), 327 milijonov evrov, kar je bistveno več, kot se zahteva po EU zakonodaji (35 odstotkov). Z dobrimi 12 milijoni evrov letno se za več kot šestkrat povečujejo sredstva za biodiverzitetne ukrepe na letni ravni v okviru SN 2023–2027 v primerjavi s PRP 2014–2020. Izdatno povečujemo sredstva za ukrep Ekološko kmetovanje: z 10,5 milijona evrov letno v obdobju 2015–2022 na 18,7 milijona evrov letno v obdobju 2023–2027).

S tem se dokazano dviguje okoljska in podnebna ambicija načrta ter podpira kmetijstvo v smeri varne preskrbe s kakovostno hrano.

Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023-2027 in priloge

Predpisi

Slovenski predpisi, ki urejajo izvajanje Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027

Pravilniki, ki urejajo izvajanje intervencij Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027

Evropski predpisi, ki urejajo izvajanje skupne kmetijske politike v programskem obdobju 2023–2027

Postopek celovite presoje vplivov na okolje za Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo

Na podlagi odločbe št. 35409-22/2020/20 z dne 26. 3. 2020, v kateri je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo, da je v postopku priprave SN 2023–2027 za Slovenijo treba izvesti presojo vplivov na okolje, vključno s presojo sprejemljivosti na varovana območja narave, sta bila pripravljena okoljsko poročilo in dodatek za varovana območja narave.

Ministrstvo za okolje in prostor je skladno z 42. členom Zakona o varstvu okolja[1] podalo mnenje o ustreznosti okoljskega poročila, št. 35409-494/2021/39 z dne 7. julij 2022. Na podlagi pozitivnega mnenja Ministrstva za okolje in prostor se tako pričenja postopek javne razgrnitve, ki bo trajal od 11. julija 2022 do vključno 11. avgusta 2022.

Ministrstvo za okolje in prostor je dne 27. septembra. 2022 v okviru postopka celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) izdalo odločbo o potrditvi sprejemljivosti, št. 35409-570/2022-10 z dne 27. september 2022.

[1] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 – ORZVO187, 20/06, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE, 158/20 in 44/22 – ZVO-2)

[2] Dokument je 23. 12. 2021 potrdila Vlada Republike Slovenije, vsebina je bila posredovana v formalno presojo Evropski komisiji.

Javna razgrnitev Okoljskega poročila in Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo

Mreža za podeželje

Vsaka država članica EU ustanovi nacionalno Mrežo za podeželje (Nacionalno mrežo skupne kmetijske politike) z namenom povezovanja organizacij in posameznikov, ki sodelujejo pri razvoju podeželja. Strateška usmerjenost Mreže za podeželje je podpora izvajanja programskih dokumentov skupne kmetijske politike, vključno s SN 2023-2027.

Pomembna naloga Mreže za podeželje je informiranje in obojestranska komunikacija med vsemi partnerji in lokalnim okoljem v povezavi z razvojem podeželja.

Mreža prispeva tudi k spodbujanju inovacij, zlasti v povezavi z operativnimi skupinami Evropskega inovacijskega partnerstva (EIP) na področju kmetijske produktivnosti.

Cilji Mreže za podeželje v okviru SN 2023-2027

Cilji Mreže za podeželje so:

  • prispevati k obveščanju javnosti in morebitnih upravičencev o SKP in možnostih financiranja;
  • prispevati k izboljšanju kakovosti izvajanja Strateškega načrtov SKP 2023-2027;
  • povečati vključenost vseh zadevnih deležnikov pri izvedbi Strateških načrta SKP 2023-2027 in po potrebi tudi pri njihovi zasnovi;
  • spodbujati inovacije v kmetijstvu in razvoju podeželja ter podpirati vzajemno učenje, vključevanje in sodelovanje vseh deležnikov pri izmenjavi in pridobivanju znanja;
  • prispevati k zmogljivostim in dejavnostim spremljanja in vrednotenja ter prispevati k razširjanju rezultatov Strateškega načrta SKP 2023-2027;
  • nuditi podporo upravi pri izvajanju Strateškega načrta SKP 2023-2027 in prehodu na model izvajanja, ki temelji na smotrnosti;

Sodelovanje in povezovanje v okviru Mreže za podeželje

Mreža za podeželje povezuje:

  • javne organe na nacionalni ravni;
  • znanstvene, raziskovalne in izobraževalne ustanove;
  • javne organe na regionalni in lokalni ravni;
  • ekonomske in socialne partnerje;
  • posameznike in civilno družbo, vključno z okoljskimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ter organi, odgovornimi za spodbujanje enakosti in boja proti diskriminaciji in
  • druge organizacije in uprave, sodelujoče pri razvoju podeželja.

Ključno pri povezovanju partnerstva v okviru Mreže je medsebojno informiranje in komuniciranje ter sodelovanje partnerjev v pripravah, izvajanju, spremljanju in vrednotenju SKP. 

Pri razvoju aktivnosti Mreže za podeželje aktivno sodeluje Usmerjevalna skupina Mreže za podeželje.

Evropska mreža za skupno kmetijsko politiko

Glavni namen Evropske mreže za skupno kmetijsko politiko (angleško European Unioni Common Agricultural Policy Network - EU CAP Network),  je optimiziranje pretoka informacij o kmetijstvu in podeželski politiki v EU. Evropska mreža za skupno kmetijsko politiko je forum, prek katerega si lahko nacionalne mreže za skupno kmetijsko politiko, organizacije, uprave, raziskovalci, podjetniki in praktiki izmenjujejo znanje in informacije (npr. prek vzajemnega učenja in dobrih praks) o kmetijstvu in podeželski politiki.