Zgodovina Slovenije
Stičišče: Alpe, Panonija in Jadran
Prostor današnje Slovenije leži na stičišču štirih velikih naravnogeografskih enot: Alp, Panonske nižine, Dinarskega krasa in severnega Jadrana. Lega ga torej določa za prehodni prostor. Tukaj so se čez gorske prelaze, po rečnih dolinah in ob obali skozi stoletja premikali ljudje, blago, ideje, jeziki in vojske. Zato je zgodovina slovenskega prostora pogosto zgodovina stikov med Srednjo Evropo in Sredozemljem, med celinskim zaledjem in morjem ter med različnimi upravnimi in gospodarskimi sistemi. Ne gre le za zgodovino enega samega središča, temveč za preplet več regij, ki so se razvijale v različnih državnih okvirih.
Ta prostor je od nekdaj jezikovno in kulturno mešan. V mestih in upravi je bila poleg slovenskega jezika močno navzoča nemščina, ob morju italijanščina, na severovzhodu so se redno odvijali stiki z madžarskim okoljem. V 20. stoletju so razpad imperijev, nastanek nacionalnih držav, druga svetovna vojna in povojne spremembe omogočili večjo nacionalno homogenost. Če bi radi razumeli zgodovinski razvoj Slovenije, je treba obravnavati zlasti ta dva dejavnika: meje (nastajanje, premikanje in mehčanje meja) ter modernizacijski procesi (od upravnih reform, infrastrukture, urbanizacije do izobraževanja).
Prazgodovina in antika: dediščina zgodnjih skupnosti in rimske države
Arheološke najdbe pričajo o poselitvenih in kulturnih stikih že v prazgodovini. Posebej prepoznavna dediščina so kolišča na Ljubljanskem barju, ki govorijo o življenju v prepletu vodnih in kopenskih poti ter o zgodnji tehnološki iznajdljivosti. V železni dobi se je območje povezovalo s širšimi kulturnimi in trgovinskimi tokovi, kot je halštatska keltska kultura. To kaže, da je bil prostor že takrat vključen v evropske mreže in ni bil obravnavan kot obroben.
Rimska država je območje današnje Slovenije vključila v svoj upravni, gospodarski in prometni sistem. Dediščina tega sistema je bila gosta mreža mest, cest in vojaških postojank. Med osrednjimi rimskimi središči na današnjih slovenskih tleh so bila tri večja mesta: Emona (predhodnica Ljubljane) kot urbano in upravno središče, ki je nadzorovalo poti med severnim Jadranom in notranjostjo, Poetovio (predhodnik Ptuja) kot vojaško in prometno vozlišče ob Dravi ter Celeia (predhodnica Celja) kot regionalno središče trgovine in obrti.
Poleg njih so obstajala manjša, a funkcionalno pomembna krajevna središča: Neviodunum ob Savi pri današnjem Krškem, Nauportus (Vrhnika) kot pretovorno vozlišče na poti do Jadrana, pristaniški Haliaetum ob današnji Izoli ter Atrans (Trojane) kot postojanka ob pomembnih prehodih. Rimska mesta in postojanke kažejo na zgodnje zametke urbanega razvoja in organizacije prostora. Prek njih je država uravnavala tok ljudi in blaga, pobirala davke, vzdrževala infrastrukturo ter širila pravne in kulturne prakse.
Poznoantično obdobje je dodatno poudarilo strateško lego prehodnega prostora. Sistem utrdb in zapor na ključnih cestnih povezavah, znan kot Claustra Alpium Iuliarum, z znanimi točkami, kot je Ad Pirum (Hrušica), ponazarja pomen nadzora poti med Apeninskim polotokom in Podonavjem. Prehodnost je bila prednost, a tudi izziv, saj je terjala varovanje, organizacijo in sposobnost prilagajanja na politične napetosti širšega evropskega prostora.
Zgodnji srednji vek: naselitve, prve državne tvorbe in pokristjanjevanje
Po razpadu zahodnorimskih tvorb so se zaradi širših migracijskih procesov spremenili poselitveni in oblastni vzorci v vzhodnoalpskem prostoru. V 6. in 7. stoletju se je tu ustalilo slovansko govoreče prebivalstvo. Temu je sledilo jezikovno povezovanje s staroselskim romanskim prebivalstvom. Proces je prinesel prepletanje lokalnih običajev in oblikovanje z njimi povezanih identitet, pogosto temelječih na rodbinskih vezeh, vojaških obveznostih in verskih mrežah.
Najbolj znana zgodnjesrednjeveška politična skupnost v širšem vzhodnoalpskem prostoru je bila Karantanija. To je bila kneževina, katere težišče je bilo predvsem severno od današnjega slovenskega ozemlja, v okolici današnjega Celovca na avstrijskem Koroškem. Čeprav Karantanija ni neposredna »predhodnica« sodobne države, je neizogibno vplivala na njen razvoj. V 8. stoletju se je Karantanija postopoma vključila v vplivno območje frankovske države ter postala del njenih vazalnih in upravnih razmerij.
Hkrati se je v južnem delu vzhodnoalpskega prostora, ki je del današnje Slovenije, polagoma oblikovala Karniola (Carniola) kot obmejni upravno-vojaški pas. Gre torej za mejno grofijo ali marko, kar kaže na pomembno strateško vrednost slovenskega prostora. Karniola, v kateri so večinsko živeli slovansko govoreči prebivalci, je bila prvič izpričana leta 973. Po letu 976 je bila kot mejna marka upravno povezana z novo oblikovano Vojvodino Koroško. Središča oblasti v njej so se premikala med regionalnimi jedri Kranj, Kamnik in pozneje Ljubljana. To dobro kaže, da se je politična teža v tem prostoru razvijala ob pomembnih prehodih in v trgovinskih središčih, ne okoli enega samega »nacionalnega« središča.
To je tudi obdobje pokristjanjevanja, ki je ta prostor povezalo z evropskimi verskimi in izobraževalnimi mrežami. Tu se je srečevalo vplivno območje vzhodnega (bizantinskega) in zahodnega (latinskega) krščanstva. Nanj je pomembno vplivala tudi misijonska tradicija Cirila in Metoda, vendar je na območju današnje Slovenije prevladal zahodni oziroma katoliški obred. To je bilo povezano s politično vpetostjo prostora v frankovsko in pozneje srednjeevropsko monarhično okolje ter s cerkveno organizacijo, ki jo je utrjevala latinska cerkev. Med pomembnimi središči vpliva sta bila Oglejski (Aquileia) patriarhat in Freisinska nadškofija, prek katerih so se širile škofijske strukture, pismenost in upravne prakse. Dolgoročno je obdobje pokristjanjevanja in vpliva velikih cerkvenih središč sooblikovalo tudi današnjo versko podobo Slovenije.
Od 12. stoletja se na prostoru današnje Slovenije intenzivno razvijajo tudi trgi in mesta, praviloma ob pomembnih poteh, rečnih prehodih ter ob vznožju gradov in cerkvenih središč. Širili so se obrt, trgovina in denarno poslovanje, uveljavili so se mestne pravice in tržni redi, oblikovala se je lokalna samouprava ter okrepil meščanski sloj.
Visoki srednji vek: deželni okviri, plemiške rodbine in obramba
Iz mejne marke Karniola se je v visokem srednjem veku polagoma razvil stabilnejši deželni okvir Kranjske. Ta je imel bolj utrjene institucije, pravni red in deželne prakse. Prehod od marke k deželi pomeni prehod od predvsem obrambno-mejne organizacije k trajnejši deželni ureditvi. Ta je imela sodišča, davčne pravice, plemiška gospostva, mesta in cerkvene strukture, ki so se vse tesneje vpenjale v dinastična in cesarska središča.
Kranjska je bila leta 1364 povzdignjena v vojvodino. S tem se je ta deželni okvir dodatno institucionalno utrdil in postal dolgoročna referenca osrednjega slovenskega prostora. Poleg nje so slovensko govoreči prebivalci poseljevali tudi druge historične dežele: Štajersko, Koroško, Goriško in Istro. Njihovi prebivalci še niso oblikovali kulturne enotnosti, saj so bili vplivi drugih dežel še vedno močni.
V tem obdobju so se pojavile velike plemiške rodbine, ki so postale pomembni zgodovinski akterji. Grofje Celjski na Štajerskem so v 14. in 15. stoletju s posestmi in zvezami presegli regionalni okvir ter postali pomembni v evropskem merilu. Njihov vzpon kaže, kako so se lokalne elite lahko vključile v najvišje sloje evropskega plemstva. Med drugim je Ana Celjska s poroko v družino Jageloncev dobila naslov kraljice Poljske in velike vojvodinje Litve, Barbara Celjska pa s poroko s Sigismundom Luksemburškim celo naslov rimsko-nemške cesarice. Rodbina Spanheim na Koroškem, ki je imela posesti tudi na Kranjskem, je bila nosilka preoblikovanja osebnih vazalnih razmerij v teritorialna gospostva. Oblast je vzdrževala z mrežo gradov, trgov in cerkvenih institucij. Posebno prepoznavna na Kranjskem pa je bila rodbina Auersperg s sedežem na gradu Turjak, ki je vplivala na preplet fevdalizma, vojaške obrambe in kulturnega mecenstva.
Vloga plemiških rodbin se posebej jasno pokaže v času osmanskih vpadov. Takrat so slovenske dežele delovale kot pomembno zaledje obrambnega sistema habsburške monarhije, Vojne krajine na današnjem hrvaškem ozemlju. Slovenske dežele so za to militarizirano obmejno območje prispevale veliko vojakov in velike količine vojaške infrastrukture (utrdbe, oskrba in logistika). Tako so varovale notranje in severne habsburške dežele pred turškimi vdori, hkrati pa ohranjale prehodnost za cesarstvo ključnih prometnih poti.
Reformacija: slovenski knjižni jezik in opismenjevanje
Reformacija je v 16. stoletju močno preoblikovala versko in kulturno podobo Srednje Evrope. V slovenskih deželah je protestantsko delovanje institucionalno omejila protireformacija, kljub temu pa je dediščina reformacije trajno vidna v razvoju slovenskega knjižnega jezika, tiska in opismenjevanja.
Leta 1550 je Primož Trubar izdal prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku (Katekizem in Abecednik). S tem je pisana slovenščina dobila novo vlogo v verskem pouku in začetnem opismenjevanju pa tudi v širšem javnem sporazumevanju.
V naslednjih desetletjih je Jurij Dalmatin s prevodom Biblije (1584) pokazal, da je obsežno in slogovno zahtevno besedilo mogoče izraziti tudi v knjižni slovenščini. Pomemben temelj je postala tudi slovnica Adama Bohoriča (Zimske urice, 1584), v kateri je avtor sistematično opisal slovenski jezik ter ponudil pravopisne in učne rešitve za njegovo rabo v šolah in tisku.
S tem se je vzpostavilo dolgo razvojno povezovanje, ki se v različnih oblikah pojavlja do moderne dobe: pismenost krepi javnost, v javnosti se povečuje potreba po šolstvu, šolstvo pa zahteva slovenjenje institucij in enakopravnost jezika.
18. in 19. stoletje: modernizacija, Ilirske province in politična mobilizacija
V 19. stoletju so evropske družbe pospešeno doživljale industrializacijo, širjenje šolstva, rast mest, razvoj tiska in nove oblike političnega organiziranja. V slovenskih deželah je, enako kot drugje, železnica preoblikovala gospodarstvo in povezala regije. Industrijska središča so spreminjala sestavo družbe. Migracije znotraj habsburške monarhije in iz nje pa so širile socialni in kulturni krog. Obvezno osnovnošolsko izobraževanje, v celotni monarhiji uvedeno že ob koncu 18. stoletja, je povečalo pismenost in okrepilo vprašanje jezika pouka ter dostopnosti izobraževanja.
V času napoleonskih vojn, med letoma 1809 in 1813/1814, je bil del današnjega slovenskega prostora vključen v Ilirske province, upravno enoto Napoleonovega cesarstva. Ljubljana je postala sedež generalnega guvernerja in središče nove upravne ureditve, ki je poskušala vnesti sodobnejšo ureditev tega prostora. Med novostmi so bili poenotenje uradništva, preureditev sodstva in civilnega prava ter ločitev Cerkve od države.
Pomemben je bil tudi poskus ustanovitve visokošolske ustanove v Ljubljani, École centrale, ki pa je delovala le kratek čas. Ukinjena je bila po ponovni vzpostavitvi Avstrijskega cesarstva. Ta prekinitev ponazarja politično občutljivost univerzitetnega izobraževanja: univerza in podobne ustanove niso pomenile le znanja, temveč tudi nastajanje domačih elit in javnosti, ki bi lahko povzročile težave v večkulturni monarhiji. Tako bi se krepila kulturna in upravna samozadostnost ter širjenje udeležbe javnosti v političnem življenju. Zato Avstrijsko cesarstvo ni dovolilo ustanovitve univerze vse do propada monarhije.
Slovensko govoreči intelektualci so se izobraževali na Dunaju in v Gradcu. S širjenjem izobraženosti pa se je vedno bolj krepila njihova politična dejavnost in naraščala je napetost med nemško in slovensko govorečimi prebivalci. Nemščina je ostajala jezik uradovanja in meščanske kulture, medtem ko je slovensko govoreče prebivalstvo vse bolj zahtevalo enakopravnost slovenščine v šolah in uradih.
Politična ubeseditev teh zahtev se je izrazila v programu Zedinjena Slovenija (1848), v katerem so zahtevali upravno enoto z več avtonomije, v kateri bi bile združene vse slovenske poselitvene pokrajine znotraj cesarstva. Program se ni uresničil, je pa jasno pokazal prehod od kulturnih pobud k sodobnemu političnemu jeziku slovenskega naroda.
1914–1941: vojna, meje, razkosanost in »kulturni boj«
Prva svetovna vojna je močno zaznamovala prostor današnje Slovenije, zlasti zaradi bojišča ob reki Soči, kjer se je po prestopu Kraljevine Italije na nasprotno stran leta 1915 odprla ena najbolj krvavih front te vojne. Civilno prebivalstvo je bilo izseljeno, pogosto daleč v notranjost Avstro-Ogrske. Tudi na območjih, kjer niso potekali neposredni boji, so slovenske dežele delovale kot vojaško zaledje: mobilizacija je bila obsežna, vojno gospodarstvo pa je prineslo državno regulacijo, rekvizicijo in racionalizacijo. Pomanjkanje hrane in energentov je ohromilo običajno življenje ter povečalo napetosti v družbi.
Po koncu vojne je Avstro-Ogrska razpadla. Nastale so nove države, nove meje pa so pretrgale stare gospodarske in družbene vezi, ki so bile stoletja vezane na skupno tržišče, železnice in upravna središča. Ključna značilnost po letu 1918 je bila razkosanost slovenskega prostora: Slovenci niso bili združeni v eni državi. Osrednji del slovenskih dežel je vstopil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS; od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija). Precejšnji del slovenskega prebivalstva in ozemlja je ostal v Kraljevini Italiji in Republiki Avstriji. V tej je po plebiscitu leta 1920 del Slovencev na Koroškem ostal v Avstriji. Na zahodu so območja Primorske, Goriške, Tržaškega zaledja in dela Istre prešla pod italijansko oblast. Posledice so bile dolgotrajne, saj so vplivale na manjšinsko vprašanje, krepili so se raznarodovanje, migracije, odpor in negotovost glede meja.
Medvojno obdobje je med političnimi elitami okrepilo tako imenovani kulturni boj, ki se je kot Kulturkampf že v 19. stoletju pojavil v celotni habsburški monarhiji. Spor o tem, kdo oblikuje javni prostor (šolstvo, vzgojo, pravni okvir družinskega življenja in širšo kulturo) in kako, so izzvali modernizacijski procesi, ki so bili mnogokrat v nasprotju z nauki Cerkve. Na Slovenskem se je ta razprava prepletala z vprašanji jezika in politične udeležbe. Šolstvo, časopisje in kulturna društva so postali ključni prostori, kjer se je odločalo o družbeni smeri in o tem, kako se slovensko govoreče prebivalstvo umešča v širše državne okvire.
Po prvi svetovni vojni so se ti spopadi prenesli v novo državno okolje in se osredinili zlasti na prepad med katoliškim in liberalnim taborom. Hkrati so se napetosti povečale z vzponom organiziranega delavskega gibanja in revolucionarnega komunizma. V tridesetih letih se je zato težišče polarizacije vse bolj premikalo od delitve med katolištvom in liberalizmom k ostrejšemu konfliktu. V njem je protikomunistično vprašanje postalo ena osrednjih ločnic, kar je pomembno vplivalo na poznejše pretrese v slovenski zgodovini.
1941–1945: okupacija, odpor in notranji razkol
Aprila 1941 je napad sil osi na Kraljevino Jugoslavijo povzročil hiter vojaški zlom države. Okupatorji so slovensko ozemlje razdelili med nacistično Nemčijo, fašistično Italijo in Madžarsko, manjši del jugovzhodnega roba pa je bil priključen Neodvisni državi Hrvaški. Okupacijske oblasti so vzpostavile lastne uprave, policijske in sodne režime ter vodile politiko nasilnega preoblikovanja prebivalstva. Tako so omejile javno rabo slovenščine, uveljavljale deportacije, internacije, zaplembe in represijo. Režimi so se med seboj razlikovali, skupna točka pa je bila sistematična ogroženost civilnega prebivalstva.
Osrednji okvir organiziranega upora je postala Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), ki je povezala politično organiziranje, ilegalno delovanje in partizanski oboroženi boj. Okupacijske oblasti so odgovorile z zaostreno represijo, vključno z množičnimi aretacijami, streljanjem talcev, požigi naselij, kolektivnimi kaznimi in internacijami. Posebej travmatične so bile internacije v italijanska taborišča, med njimi Rab in Gonars, ter nemška uničevalna taborišča Mauthausen, Ravensbrück in Auschwitz. Poleg tega so okupatorji izvajali prisilni izgon slovenskega prebivalstva iz Štajerske in Gorenjske, prisilno mobilizacijo in vključevanje otrok v program Lebensborn. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je del dotedanje italijanske cone prevzela Nemčija, kar je prineslo novo stopnjevanje represije.
Ob okupacijskem nasilju in odporu se je poglabljal tudi notranji politični razkol. Ta je deloma izhajal iz predvojnih napetosti in politične polarizacije kulturnega boja. V vojnih razmerah so se te delitve dodatno prepletle z vprašanji varnosti, nadzora nad ozemljem in pričakovanji glede povojne ureditve. OF je poleg boja proti okupatorju razvijala tudi revolucionarne cilje, ki jih je spremljalo tudi nasilje, kar je v delu prebivalstva poglabljalo strah. Na drugi strani so nastale protikomunistične formacije, sprva vaške straže kot lokalne milice. Te so bile v italijanskem okupacijskem območju formalizirane pod okriljem italijanske vojske kot prostovoljne protikomunistične milice MVAC (Milizia volontaria anti comunista), znane kot bela garda. Po letu 1943 pa se je pod nemškim nadzorom oblikovalo slovensko domobranstvo, ki je delovalo v okviru okupacijskega varnostnega sistema ter sodelovalo z okupatorjem v izrazito nasilnem boju proti partizanom in drugim, ki jih je okupacijska oblast obravnavala kot nasprotnike, večinoma civilistom.
Preplet okupacije, odpora, kolaboracionističnega in revolucionarnega nasilja je notranji politični razkol še poglobil, število žrtev se je povečevalo. Zato je slovenska izkušnja druge svetovne vojne še posebej kompleksna, njena dediščina pa težka.
1945–1980: socialistična Jugoslavija in modernizacije
Po letu 1945 je Slovenija kot republika vstopila v socialistično federacijo, imenovano Jugoslavija. Obnova infrastrukture je potekala vzporedno s politično konsolidacijo in preoblikovanjem političnega prostora v enopartijski sistem pod vodstvom komunistične partije. V letih 1945–1948 se je sistem v veliki meri zgledoval po sovjetskem modelu centralizma, nacionalizacije, krepitve varnostnih in upravnih mehanizmov ter izločanja opozicije iz javnega delovanja. Hkrati je potekala intenzivna modernizacija z industrializacijo, širitvijo šolstva in zdravstva ter stanovanjsko gradnjo, ki so postali temelj povojne socialne države.
Prelom je prinesel spor z Informbirojem leta 1948, ki je Jugoslavijo oddaljil od Sovjetske zveze. Po sporu je Jugoslavija razvila svojo razvojno strategijo: vedno bolj se je navezovala na Zahod, a je hkrati ohranila socialistično ureditev v gospodarstvu in politiki. V petdesetih letih je začel veljati gospodarski sistem samoupravljanja, ki je v podjetja uvajal delavske svete in druge oblike delavske udeležbe. V zunanjepolitičnem pogledu je Jugoslavija pridobila pomembno vlogo v gibanju neuvrščenih, kar je okrepilo njen vmesni položaj med vzhodnim in zahodnim blokom hladne vojne.
V petdesetih in šestdesetih letih je Slovenija doživela pospešeno industrializacijo in urbanizacijo. Podeželje se je postopno praznilo, mesta in industrijska središča so se širila, nastajala so nova stanovanjska naselja, promet in komunalna infrastruktura pa so se modernizirali. V vsakdanjem življenju so se spremembe kazale v daljšem izobraževanju, večji zaposlenosti žensk, večji mobilnosti ter preoblikovanju družinskih vzorcev. Pomemben del modernizacije je bilo tudi začasno delo v tujini, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih postalo množično. Razvijala se je množična kultura, ko so plačani dopust, organizirana letovanja in širitev potrošniških praks spreminjali predstave o delu in prostem času.
Modernizacijo so spremljale tudi tehnološke in medijske spremembe. Razmah televizije je preoblikoval obveščanje, kulturne vzorce in politično komunikacijo. Leta 1958 je bila uvedena Televizija Ljubljana kot prva televizijska hiša, ki je oddajala program v slovenščini. Kljub enopartijskemu sistemu se je polagoma razvijala kritična javnost, zlasti v intelektualnih in študentskih krogih, ki je odpirala vprašanja o učinkovitosti sistema, socialnih razlikah in omejitvah javnega izražanja.
Meje so ostale ključna, dolgotrajna tema. Po drugi svetovni vojni je zahodna meja nastajala v več fazah. Sprva se je ob vprašanju, ali bo Trst postal jugoslovanski oziroma slovenski ali italijanski, razvilo Svobodno tržaško ozemlje (STO). To je bilo razdeljeno na cono A pod zavezniško (angloameriško) upravo in cono B pod jugoslovansko upravo. Poznejši ureditvi, Londonski sporazum (1954) in Osimski sporazumi (1975), sta bili del dolgega procesa stabilizacije zahodne meje.
1980–1990: krize, civilna družba in spori z jugoslovanskim vrhom
V osemdesetih letih se je Slovenija spoprijemala z vse globljo gospodarsko in politično krizo jugoslovanske federacije. Zadolženost, visoka inflacija in ukrepi stabilizacije so vplivali na vsakdanje življenje. Spori o pristojnostih med republikami in zveznimi institucijami so se krepili. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je vse pogosteje nastopala kot varuh enotnosti socialistične Jugoslavije, kar je prispevalo k zaostrovanju odnosov med republiškim prostorom, zveznimi središči in vedno večjo civilno družbo.
V Sloveniji je nastajala živahna alternativna scena in krepila se je civilna družba: kulturne, študentske, mirovniške, okoljske in humanitarne pobude so širile javni prostor. 57. številka Nove revije (1987), v kateri so bila predstavljena nekatera izhodišča za nacionalni program, je bila pomemben del tega procesa. Vendar to ni bil edini prelom, saj so razprave o jeziku, kulturi, ustavni ureditvi in prihodnosti potekale širše ter množično že pred njenim izidom. Potekale so tudi v obliki javnih tribun in razprav v Cankarjevem domu ter v novih medijih.
Leta 1988 je proces JBTZ (po začetnicah priimkov: Janša, Borštner, Tasić, Zavrl) postal simbol konflikta med vojaškimi strukturami in republiškim javnim prostorom. Poskusi JLA, da okrepi nadzor in disciplinira javnost z obravnavo navedenih v sodnem procesu, so sprožili množične proteste, organiziranje pobud za varovanje človekovih pravic in zahteve po pravni državi.
Od 1990 do danes: demokratizacija, osamosvojitev, evropska integracija
Aprila 1990 so potekale prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Vlado je sestavila koalicija novih strank, združenih v DEMOS, ki je nato 23. decembra 1990 izvedla plebiscit o samostojnosti Slovenije. Ob visoki udeležbi se je za samostojno Slovenijo izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oziroma 95 odstotkov tistih, ki so se odpravili na volišča.
25. junija 1991 je skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene listine, 26. junija je sledila razglasitev samostojnosti. Nemudoma po njej je izbruhnil oboroženi spopad z JLA, med katerim sta slovenska teritorialna obramba in policija branili ključne točke države. Spopad, znan kot desetdnevna vojna, se je končal s posredovanjem Evropske skupnosti in podpisom Brionske deklaracije 7. julija 1991. Mednarodna priznanja so sledila v začetku leta 1992, najprej dvanajstih držav Evropske skupnosti. 22. maja 1992 je Slovenija postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov (OZN).
Po osamosvojitvi je Slovenija prešla iz socialističnega samoupravljanja v tržno gospodarstvo in pluralno politično okolje. Preoblikovanje je potekalo s privatizacijo družbene lastnine, spremembami v upravljanju podjetij in z nastajanjem novih lastniških struktur. Vzporedno je potekala denacionalizacija oziroma vračanje premoženja, tudi v naravi. Ta proces je odprl številna pravna in družbena vprašanja. Tudi sicer je tranzicija prinesla nastanek novih gospodarskih elit in preurejanje gospodarskih razmerij. Spremembe so bile vidne v vsakdanjem življenju, saj je prestrukturiranje gospodarstva mnogim prineslo nove priložnosti, drugim pa negotovost in spremembo poklicnih poti. Povečale so se razlike med panogami in regijami. Tudi migracije v Slovenijo, zlasti množična priselitev prebivalcev nekdanje Jugoslavije zaradi dela, družinskih okoliščin in posledic vojn v devetdesetih, so postale pomemben del sodobne družbe. Ob vseh teh spremembah je država poskušala ohraniti trdno jedro javnih sistemov (zdravstvo, šolstvo, pokojnine in socialne transferje), ki so blažili del negativnih socialnih učinkov tranzicije.
V tem obdobju se je del predsocialističnih delitev kulturnega boja ponovno prenesel v javni prostor kot razprava o identiteti, vrednotah in interpretaciji preteklosti. Najpogosteje se je izražal v sporih o razmerju med državo in verskimi skupnostmi (tudi pri vprašanjih vračanja premoženja Cerkvi), o vsebini in jeziku javnega šolstva, o vlogi medijev ter o simbolih in spominskih praksah (prazniki, spomeniki, komemoracije). Posebno občutljiva je ostala zgodovinska dediščina druge svetovne vojne in socialističnega obdobja, glede katere so razprave odpirale vprašanja odpora, kolaboracije, revolucionarnega nasilja in povojnih posledic. Te razprave se še vedno porajajo ter vplivajo na politično kulturo in družbeno napetost z vidika vprašanja identitet, zgodovinskih izkušenj in tradicij, ki se spreminjajo z novimi generacijami in družbenimi izzivi.
Zunanjepolitično se je Slovenija vključila v evropske in evroatlantske organizacije. V Svet Evrope je vstopila 14. maja 1993. Pristopna pogajanja z Evropsko unijo (EU) so se začela 31. marca 1998 in se zaključila decembra 2002. Temu je 23. marca 2003 sledil referendum, na katerem so volivci podprli vstop v EU in NATO.
Slovenija je v NATO vstopila 29. marca 2004, v EU pa 1. maja 2004. Že 1. januarja 2007 je uvedla evro. Decembra 2007 je vstopila tudi v schengensko območje, kar je bistveno zmanjšalo pomen nacionalnih meja in pospešilo mobilnost ljudi, dela in storitev. Čezmejno sodelovanje je postalo vsakodnevna praksa. Ob tem so razmere pokazale, da se vprašanje odprtih meja v kriznih obdobjih lahko znova zaostri, zato ostaja upravljanje meja ena od stalnih tem slovenske politike.
Tranzicijska privatizacija je prinesla tudi negativne učinke, namreč koncentracijo lastništva in sporne prevzeme. Ti so bili pogosto financirani s posojili, ki jih je omogočala tesna prepletenost med bančnim sistemom in političnimi omrežji. Pojav tako imenovane tajkunizacije je razgalila globalna finančna kriza po letu 2008. Sledili so gospodarski upad, rast brezposelnosti in pritisk na javne finance. Posebej občutljiva so bila vprašanja zadolženosti podjetij in stabilnosti bank.
Obdobje po krizi je pospešilo prestrukturiranje gospodarstva, spremembe v upravljanju finančnih tveganj ter razprave o razmerju med tržnimi reformami in socialno državo v okviru evrskega območja.
V Sloveniji vse od osamosvojitve velja sistem parlamentarne demokracije. Politični sistem zaznamujejo koalicijska dinamika in razmeroma pogoste menjave vlad (v povprečju na dve leti). V javnih razpravah se pojavljajo nihanja med željo po delovanju v skladu z najvišjimi standardi EU in med obdobji, ko se ta pričakovanja težje uresničujejo.
Ključna značilnost Slovenije ostajata njena stabilna vključenost v evropski prostor in zgodovinska izkušnja prehodnega območja: stik kultur kot vir povezovanja in prilagajanja, obenem pa tudi kot izhodišče za razumevanje meja, identitet in družbenih sprememb.
Dr. Kornelija Ajlec, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani