Skoči do osrednje vsebine

Pravice žrtev kaznivih dejanj so urejene tako na ravni Evropske unije (EU), kot tudi na ravni njenih držav članic. Na podlagi zavezujoče evropske zakonodaje so bile v našem pravnem redu sprejete zakonske rešitve, ki žrtvam kaznivih dejanj zagotavljajo širok nabor pravic v predkazenskem in kazenskem postopku z vidika zaščite, podpore in odškodnine žrtvam.

Prijava kaznivega dejanja in kazenska ovadba

Oškodovanec oziroma žrtev kaznivega dejanja postanete, ko vam je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica, pri čemer ste utrpeli škodo, vključno s fizičnimi, duševnimi ali čustvenimi posledicami ali ekonomsko izgubo. Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za oškodovanca štejejo tudi njeni zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojenec ali posvojitelj, bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je imela dolžnost preživljati.

V skladu z Zakonom o kazenskem postopku lahko prijavite kaznivo dejanje oziroma podate ovadbo državnemu tožilcu ali policiji. Ta jo mora sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu.

Če se odločite ovadbo podati na policiji, to lahko storite:

  • osebno kadar koli na katerikoli policijski postaji ali oddelku policije, kjer je delo ali dežurstvo praviloma organizirano in poteka 24 ur na dan (policist bo sestavil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki ga podpišete vi in policist),
  • po telefonu na številko 113 ali druge telefonske številke policijskih enot, ki so objavljene v javnem telefonskem imeniku Telekoma Slovenije in na spletni strani policije (policist bo naredil uradni zaznamek o sprejemu ovadbe, ki ga bo tudi podpisal),
  • pisno (na zahtevo vam bo izdano potrdilo, da ste policiji podali ovadbo),
  • po elektronski pošti ali prek spletnega portala eUprava, 
  • e-naznanilo kaznivega dejanja.

Pri ustni ovadbi vas morajo policisti opozoriti na posledice krive ovadbe, in sicer, da je kriva ovadba kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Po prejemu ovadbe morajo policisti presoditi, ali obstaja razlog za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec tega kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi lahko bili dokaz, in da se v policijski preiskavi zberejo vsa obvestila, ki bi bila morda koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Zaradi ugotovitve obstoja posebnih potreb za zaščito vam bo policist ob prvem stiku z namenom ocenitve stopnje ogroženosti zastavil nekaj vprašanj, ki so pomembna za nadaljnje ukrepe za zagotavljanje vaše varnosti, lahko pa bo pridobil tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo.  

Na podlagi vaše prijave bo policija zbrala obvestila in dokaze, pomembne za izvedbo kazenskega postopka. Na podlagi morebitnih usmeritev in navodil državnega tožilca bo nato sestavila kazensko ovadbo in priložila tudi morebitne predmete, skice, fotografije, poročila, zapise o aktivnostih, ki jih je izvedla, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki bi lahko bilo koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vse to bo poslala državnemu tožilcu, ki bo odločil o nadaljevanju postopka.

Državni tožilec lahko kazensko ovadbo zavrže ali zahteva njeno dopolnitev, z vašim soglasjem pa lahko v določenih primerih odloži pregon oziroma zadevo odstopi v poravnavo (storilec mora potem bodisi opraviti družbeno koristno delo bodisi drugače zmanjšati ali odpraviti škodljive posledice kaznivega dejanja; če to stori, se ovadba zavrže). Državni tožilec lahko sicer vloži obtožni akt neposredno na sodišče ali zahteva izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj ali preiskave, ki jo vodi preiskovalni sodnik. Po končani preiskavi se državni tožilec odloči o nadaljevanju postopka (lahko odstopi od pregona ali pa vloži obtožni akt). Sodišče med sojenjem izvede zbrane dokaze in odloči o krivdi storilca. Če je spoznan za krivega, ga sodišče tudi ustrezno kaznuje.

Pravice žrtev kaznivih dejanj

Poleg drugih, v nadaljevanju poudarjenih pravic, je posebna pravica žrtev kaznivih dejanj tudi dostop do vseh informacij o njihovih pravicah, to je pravica do obveščenosti.

Pravica do posebno skrbnega in obzirnega ravnanja

Posebno skrbno in obzirno ravnanje so žrtvi kaznivega dejanja dolžni zagotoviti vsi udeleženci postopka, torej policija, državno tožilstvo, sodišče in drugi državni organi, strokovnjaki, izvedenci, sodni in drugi tolmači ter poravnalci, še posebno kadar je to potrebno zaradi ranljivosti, na primer zaradi starosti, zdravja, nebogljenosti ali druge podobne okoliščine, kot to določa 18.a člen Zakona o kazenskem postopku.  

Pravica do uporabe materinega jezika oziroma jezika, ki ga žrtev razume

Žrtev kaznivega dejanja mora biti o pravici vselej poučena, lahko se tej pravici tudi odpove, če zna jezik, v katerem teče postopek, kot to določa 8. člen Zakona o kazenskem postopku. 

Žrtev ima v sodnem postopku pravico do:

  • ustnega tolmačenja tega, kar se govori,
  • na izrecno zahtevo tudi pisnega prevajanja dokumentov, ki so bistveni glede njenih pravic.

Žrtev ima pravico tudi do ugovora:

  • zaradi neustreznega tolmačenja ali prevajanja,
  • če tolmačenje ali prevajanje ni zagotovljeno v vseh primerih, ko bi moralo biti.

Pravica do prisotnosti zaupne osebe, ki jo lahko žrtev izbere ob prvem stiku s pristojnim organom

Zaupna oseba lahko žrtev spremlja med celotnim postopkom in ji nudi podporo, kot to določa četrti odstavek 65. člena Zakona o kazenskem postopku. Zaupna oseba pa ni pooblaščenec, ki bi uveljavljal interese v kazenskem postopku, ki bi torej deloval kot odvetnik. Zaupna oseba lahko žrtev spremlja, če je to potrebno zaradi vrste in teže kaznivega dejanja, žrtvinih osebnih okoliščin ali stopnje žrtvine ogroženosti. 

Prisotnost zaupne osebe se lahko zavrne, če bi bilo to v nasprotju z interesi postopka ali koristmi žrtve. Zaupna oseba torej ne more biti nekdo, ki bi lahko škodoval žrtvi ali je stranka oziroma udeleženec postopka. 

Pravica do pooblaščenca v postopku, ki je lahko tudi odvetnik

V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, spravljanja v suženjsko razmerje in trgovine z ljudmi, je potrebno žrtvi, če je mladoletna, ves čas od uvedbe kazenskega postopka omogočiti pooblaščenca, ki skrbi za njene pravice, še posebej za zaščito integritete med zaslišanjem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka žrtve.

Če je oškodovanec določenih kaznivih dejanj mladoleten, mu je pooblaščenca izmed odvetnikov dolžno postaviti po uradni dolžnosti sodišče, če si ga ne izbere prej oškodovanec sam, kot to določa 65. člen Zakona o kazenskem postopku.

Če je oškodovanec prej navedenih kaznivih dejanj mladoleten, mora imeti pooblaščenca tudi, ko je zaslišan v predkazenskem postopku.

Pravica do brezplačne zdravstvene, psihološke in druge pomoči ter podpore, ki jo nudijo centri za socialno delo ter druge organizacije

Poleg zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja javni zdravstveni sistem, ima oškodovanec kaznivega dejanja pravico pridobiti strokovno podporo in strokovno svetovanje na pristojnem centru za socialno delo, kot to določa prva alineja prvega odstavka 65.a. člena Zakona o kazenskem postopku in 14.a. člen Zakona o socialnem varstvu. V nekaterih primerih so lahko žrtvi v pomoč tudi nevladne organizacije.

Ne glede na to, ali žrtev poda prijavo kaznivega dejanja, ji kot žrtvi kaznivega dejanja, s katerim je bila neposredno povzročena kakršna koli škoda, po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pripada pravica do podpore žrtvam kaznivih dejanj, ki obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje. To podporo izvajajo centri za socialno delo. S tem je žrtvi omogočeno ustrezno psihološko, socialno in finančno izboljšanje položaja, nastalega zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Pravica do seznanjenosti z možnostjo pomoči in ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini

Ob izbruhu nasilja ima žrtev kaznivega dejanja možnost, da se umakne v krizni center, kjer ji bosta zagotovljeni strokovna pomoč in nastanitev, kot to določa druga alineja prvega odstavka 65.a. člena Zakona o kazenskem postopku in Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Če po izteku bivanja v kriznem centru žrtev nato še potrebuje nastanitveno podporo, se lahko umakne v varno hišo ali zatočišče. Pravico ima do brezplačne pravne pomoči in spremljevalca, ki jo spremlja v postopkih, ji pomaga pri zaščiti integritete in iskanju rešitev ter ji daje psihosocialno oporo. Če je to potrebno, lahko policija ali sodišče storilcu nasilja izreče tudi prepoved približevanja kraju ali osebi. Storilcu lahko sodišče na predlog žrtve prepove vstop v skupno stanovanje in tega po potrebi prepusti v izključno uporabo žrtvi.

Pravica do preprečitve neželenega stika žrtve s storilcem, razen če je stik nujno potreben zaradi uspešne izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka

V okviru kazenskega postopka so mogoči različni organizacijski ukrepi, ki jih določa peti odstavek 65. člena Zakona o kazenskem postopku, med drugim denimo vabilo žrtve na zaslišanje ob drugačni uri, kot poteka zaslišanje, in podobno.

Pravica žrtve do obveščenosti o izpustitvi ali pobegu osumljenca oziroma obdolženca iz pripora ali hišnega pripora

Žrtev kaznivega dejanja ima pravico, da zaradi zagotavljanja svoje osebne varnosti lahko kadar koli zaprosi za obveščanje, kot to določa četrti odstavek 65.a člena Zakona o kazenskem postopku:

  • obveščanje se lahko zavrne, če bi bil storilec zaradi tega lahko ogrožen,
  • o pobegu storilca iz hišnega pripora žrtev obvesti policija ali sodišče,
  • o izpustitvi storilca iz hišnega pripora žrtev obvesti sodišče,
  • o izpustitvi oziroma pobegu storilca iz pripora žrtev obvesti zavod, kjer je storilec prestajal pripor.

Pravica do obveščanja o izhodu, odpustu ali pobegu zapornika

Žrtev kaznivega dejanja ima pravico zahtevati, da jo obveščajo o izhodu, odpustu ali pobegu obsojenca, mladoletnika ali osebe, ki je na izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kot to določa 30.b člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. 

Žrtev zahtevo posreduje pristojni Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Če je žrtev kaznivega dejanja že vložila zahtevo za obveščanje o izpustitvi in pobegu pripornika v predkazenskem postopku ter zahteve ni preklicala ali spremenila, se šteje, da je bila vložna zahteva, naj žrtev tudi zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen ali se nahaja tam kot oseba z izrečenim varnostnim ukrepom, obvesti o izhodih, odpustu in pobegu obsojenca, mladoletnika ali osebe na obveznem psihiatričnem zdravljenju.

Če žrtev zahteve za obveščanje ni vložila, jo bo sodišče v osmih dneh po nastopu kazni zapora obsojenca, vzgojnega ali varnostnega ukrepa osebe, obvestilo o pravici oziroma možnosti obveščanja.

Posamezni zavod za prestajanje kazni zapora, kjer obsojenec prestaja kazen zapora, ali prevzgojni dom, kjer mladoletnik prestaja ukrep, bo žrtev nato pozval k sklenitvi dogovora o načinu in obsegu obveščanja o izhodih, odpustu ter pobegu obsojenca ali mladoletnika. O izhodu, odpustu ali pobegu osebe, zoper katero se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, bo žrtev posledično obveščal zdravstveni zavod, kjer je oseba na izvrševanju varnostnega ukrepa, in sicer na podlagi predhodno sklenjenega dogovora o načinu ter obveščanju o izhodih, odpustu in pobegu osebe.

Obveščanje žrtve pa se lahko zavrne, če bi oškodovanec ogrožal zaprto osebo.

Pravica do prikritja podatkov o naslovu ali prebivališču

Žrtev kaznivega dejanja lahko pisno zahteva, da se podatek o njenem naslovu ali prebivališču prikrije obdolžencu ali drugim neupravičenim osebam oziroma da ga tisti, ki se morajo z njim seznaniti med samim postopkom, ohranijo v tajnosti (gre zlasti za različne osebe, ki sodelujejo v postopku; zapisnikarje, tolmače, izvedence in druge). Zahtevi je ugodeno, če je prikritje upravičeno zaradi razmerja med žrtvijo in obdolžencem ali zaradi narave ali teže kaznivega dejanja.

Žrtev lahko zahteva, da se njeni podatki prikrijejo, že pred policijo ali pred državnim tožilstvom, lahko pa to stori tudi šele kasneje, torej v postopku pred sodiščem. Prikritje podatkov med drugim pomeni tudi to, da žrtvi, ki bo pričala na sodišču, ne bo treba navesti njenega naslova, o čemer jo bo poučilo sodišče pred samim zaslišanjem (sicer pa bo o pravici do prikritja podatkov poučena že ob prvem stiku s policijo ali drugim pristojnim organom; osma alineja prvega odstavka 65.a člena, drugi do četrti odstavek 66. člena in tretji odstavek 240. člena ZKP).

Prikritje podatkov o naslovu ali prebivališču sicer predstavlja nov ukrep, ki je žrtvi dosegljiv pod lažjimi pogoji kot to velja za druge podobne zaščitne ukrepe (iz 240.a člena ZKP).

Pravica do zaščitnih in drugih ukrepov za zagotavljanje osebne varnosti

Zakon o kazenskem postopku opredeljuje kar nekaj zaščitnih ukrepov. Policija in državno tožilstvo bosta ocenila ogroženost žrtve in ji pri tem zastavila nekaj vprašanj, na katera lahko žrtev odgovori, če želi. Ta ocena se bo upoštevala pri odreditvi oziroma določitvi zaščitnih ukrepov, ki so lahko:

  • snemanje zaslišanja priče oziroma oškodovanca, osebe, mlajše od 15 let, kar določa prvi odstavek 84. člena Zakona o kazenskem postopku,
  • zbiranje obvestil pred policijo, ki ga opravi ista oseba oziroma oseba istega spola, kot to določa 148.b člen Zakona o kazenskem postopku,
  • zaslišanje s pomočjo strokovnjaka in v prilagojenih prostorih, kar določata peti in šesti odstavek 240. člena Zakona o kazenskem postopku,
  • varovanje osebnih podatkov priče in zaslišanje z uporabo tehničnih sredstev, denimo z zagotavljanjem zaščitne stene, kot to določa 240.a člen Zakona o kazenskem postopku,
  • zaslišanje prek videokonference, kar omogoča 244.a, 1 člen Zakona o kazenskem postopku,
  • izključitev javnosti na glavni obravnavi, kar določa 295. člen Zakona o kazenskem postopku.

Zakon o zaščiti prič je sistemski zakon, ki omogoča zaščito pomembnih prič pri težjih kaznivih dejanjih, če je resno ogroženo njihovo življenje ali telo oziroma življenje ali telo druge ogrožene osebe in so zaščitni ukrepi nujni za odvrnitev nevarnosti. Oškodovanci so največkrat tudi priče. Sodelovanje je prostovoljno, ukrepi pa vključujejo tudi prireditev dokumentov, spremembo identitete, preselitev in podobno.

Pravice, ki jih mora upoštevati tudi izvedenec pri pregledu oziroma pogovoru z žrtvijo zaradi izdelave izvedenskega mnenja

Izvedenec, ki pripravlja izvedensko mnenje, mora ob pogovoru z žrtvijo upoštevati pravice žrtve, ki so določene v petem odstavku 65. in šestem odstavku 240. člena Zakona o kazenskem postopku.

Iz tega izhaja, da lahko izvedenec žrtev pregleda le, če je to nujno potrebno, sicer pa svoje delo opravi na podlagi medicinske dokumentacije ali drugih podatkov v spisih. Pri pregledu mora spoštovati telesno in duševno celovitost žrtve. Med razgovorom z izvedencem je ob žrtvi lahko oseba, ki ji zaupa. Razgovor z izvedencem se lahko opravi v posebej prilagojenih prostorih, denimo varnih sobah, kar določata 264. in 264.a člen Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do potrdila oziroma izvoda zapisnika o prijavi kaznivega dejanja

Žrtev kaznivega dejanja je ob prijavi kaznivega dejanja upravičena do potrdila oziroma izvoda zapisnika o prijavi kaznivega dejanja, kar določa 147.a člen Zakona o kazenskem postopku.

Potrdilo vsebuje številko zadeve, čas in kraj podaje ovadbe, osebno ime žrtve, dan, mesec in leto rojstva, enotno matično številko, naslov ali prebivališče, morebitne druge kontaktne podatke, navedbo kaznivega dejanja ter, če so znani, tudi podatke o času in kraju storitve kaznivega dejanja in kakršni koli škodi, ki naj bi jo povzročilo kaznivo dejanje, ter navedbo, da je ovaditelj oškodovanec.

V potrdilu je žrtev opozorjena tudi na dolžnost obveščanja o vsaki spremembi naslova ali prebivališča, kar določa 66. člen, in na pravico do prevzema pregona, kot je določeno v 60., 62. in 433. členu Zakona o kazenskem postopku.

Če žrtev ne govori oziroma razume jezik v uradni rabi, ji bo pri podaji ovadbe glede jezika pomagala oseba, ki poleg jezika v uradni rabi razume oziroma govori jezik, ki ga žrtev razume oziroma govori. Na zahtevo žrtve bo zagotovljen brezplačni prevod pisnega potrdila o podani ovadbi v jezik, ki ga žrtev razume.

Pravica do seznanjenosti s potekom postopka in vlogo žrtve v predkazenskem oziroma kazenskem postopku

Žrtev kaznivega dejanja lahko prek spletne strani policije spremlja, kako poteka predkazenski postopek zoper domnevnega storilca.

Žrtev pa vprašanje o tem, v kateri fazi je postopek, lahko naslovi tudi na pristojno državno tožilstvo ali sodišče.

Žrtev lahko zahteva, da ji sodišče pošlje pravnomočno sodbo po zaključenem kazenskem postopku zoper storilca, torej sodbo, ki je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo.

Nepravnomočno sodbo pa žrtev lahko prejme, če ima pravico do pritožbe ali če bo obsojencu izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in določenim navodilom prepovedi približevanja ali če mu bo izrečen varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo. V teh primerih je žrtev seznanjena z navedenimi ukrepi in lahko sporoči morebitne obsojenčeve kršitve, kar omogoča tretji odstavek 65.a člena Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do seznanjenosti s podatki kontaktne osebe pristojnega organa, s katero lahko žrtev komunicira o poteku postopka

Žrtev kaznivega dejanja bo lahko v stiku najprej z osebo na policiji, pozneje pa na državnem tožilstvu oziroma na sodišču, kot določa osma alineja prvega odstavka 65.a člena Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do vložitve, predlaganja dokazov v postopku, opozarjanja na dejstva in vpogleda v spis

Žrtev kaznivega dejanja ima pravico, da med sodno preiskavo v postopku opozarja na vsa dejstva in predlaga dokaze, pomembne za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovi premoženjskopravni zahtevek.

Na glavni obravnavi v kazenskem postopku ima žrtev prav tako pravico predlagati dokaze, zastavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in navajati druge predloge. 

Žrtev ima pravico do vpogleda, pregleda in prepisa spisa ter ogleda dokaznih predmetov. To pravico se sicer žrtvi lahko tudi odreče, dokler ni zaslišana kot priča, kot izhaja iz 59. člena Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do podaje mnenja o nameravanem zavrženju ovadbe za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora več kot osem let

Državni tožilec je dolžan žrtev pisno seznaniti z namero, da bo zavrgel kazensko ovadbo ter pojasniti bistvene razloge za takšno odločitev in žrtvi ob tem omogočiti, da se v petnajstih dneh do njih pisno opredeli ter da sporoči morebitne dodatne podatke in dokaze glede utemeljenosti suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. Svoje mnenje, podatke in dokaze lahko žrtev pošlje državnemu tožilcu in vodji pristojnega okrožnega državnega tožilstva, kot to določa četrti odstavek 161. člena Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do prevzema kazenskega pregona, če ga opusti ali ne začne državni tožilec

Državni tožilec mora žrtvi svojo odločitev sporočiti in jo poučiti, da lahko začne pregon sama, tako ravna tudi sodišče, če je državni tožilec odstopil od pregona, kar določata 60. člen in drugi odstavek 63. člena Zakona o kazenskem postopku.

Žrtev lahko sama sproži pregon oziroma ga nadaljuje v tridesetih dneh po prejemu sporočila. Če žrtev ne bi bila obveščena, začne rok teči od dneva, ko žrtve izve za zavrženje ovadbe oziroma odstop tožilstva od pregona. 

Žrtev ima kot oškodovanec v vlogi tožilca enake pravice kakor državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec ima pravico, da do konca glavne obravnave od žrtve prevzame pregon in zastopanje obtožbe.

Pravica do vložitve predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka

Premoženjskopravni zahtevek se lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla.

Žrtev ga lahko poda pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba, torej na državnem tožilstvu ali policiji, ali pri sodišču, ki vodi postopek. Žrtev mora svoj zahtevek določno označiti in predložiti dokaze.

Sodišče lahko v obsodilni sodbi dosodi premoženjskopravni zahtevek žrtve v celoti, lahko ga prisodi deloma in žrtev s presežkom napoti na civilno pravdo. Če potek kazenskega postopka ne omogoča zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, sodišče žrtev napoti na civilno pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom.

V primeru izreka oprostilne ali zavrnilne sodbe ali ustavitve postopka s sklepom oziroma zavrženja obtožnice lahko sodišče žrtev napoti, da svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.

Če gre pri premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar žrtvi in da je pri obdolžencu ali katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, ki so mu jo ti dali v hrambo, odloči v sodbi, da se stvar izroči žrtvi.

Če se premoženjskopravni zahtevek nanaša na razveljavitev določenega pravnega posla in sodišče spozna, da je utemeljen, izreče v sodbi, da se ta pravni posel v celoti ali deloma razveljavi s posledicami, ki iz tega izvirajo, ne da bi s tem posegalo v pravice drugih, kot je določeno v 100. do 111. členu Zakona o kazenskem postopku.

Pravica do brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči

Zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč, ločuje med redno, izredno, nujno in izjemno brezplačno pravno pomoč. Za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči so določeni finančna merila in vsebinski pogoji.

Finančna merila so:

  • če žrtev glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla plačila stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči.

Vsebinski pogoj so:

  • zadeva ni očitno nerazumna oziroma iz nje izhaja, da ima žrtev verjetne možnosti za uspeh,
  • zadeva mora biti pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj žrtve oziroma je njen pričakovani izid za žrtev ali njeno družino življenjskega pomena.

Izredna brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli prejemnikom denarne socialne pomoči, ki morajo izpolnjevati vsebinske pogoje, ne pa tudi finančnih meril. Drugi pogoji za izredno, nujno in izjemno brezplačno pravno pomoč so določeni z Zakonom o brezplačni pravni pomoči.

Pravica do seznanitve z načinom in pogoji uveljavljanja pravice do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj

Pogoj za uveljavljanje odškodnine tako za žrtev kakor tudi za svojca je, da je posameznik državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU.

Oškodovanec, žrtev nasilnega naklepnega dejanja, zlasti kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali spolno nedotakljivost, lahko od države uveljavlja odškodnino po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Odškodnino lahko pod določenimi pogoji uveljavlja tudi kot svojec žrtve, ki je v kaznivem dejanju izgubila življenje.

V primerih, ko je storilec nasilnega naklepnega dejanja neznan ali ga ni mogoče preganjati, ker je denimo pokojni, žrtvi ali svojcu ni treba najprej uveljavljati odškodnine od storilca dejanja. Prav tako ji tak posebni položaj pripada, če je bila v času storitve kaznivega dejanja mlajša od osemnajst let oziroma otrok, oškodovanec nasilja v družini, invalid ali tujec, torej državljan druge države članice EU. Rok za vložitev zahteve za odškodnino v teh primerih je šest mesecev od storitve kaznivega dejanja.

V preostalih primerih je treba najprej uveljavljati povrnitev škode od storilca kaznivega dejanja. Če izvršba ni uspešna ali sploh ni mogoča, se nato lahko odškodnina zahteva od države po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. V teh primerih je rok za uveljavljanje odškodnine tri mesece od prejema podatkov o neuspehu ali nemožnosti izvršbe, denimo od prejema sklepa o ustavitvi izvršbe, od odgovorov na poizvedbe o premoženju storilca in podobno.

Pravica do upravičenosti do plačila in povrnitve stroškov v kazenskem postopku

Med stroške kazenskega postopka spadajo tudi potrebni izdatki žrtve kaznivega dejanja in potrebni izdatki zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca žrtve, kar določajo 92. člen, četrti odstavek 96. člena in 97. člen Zakona o kazenskem postopku.

Ob koncu postopka bo sodišče odločilo o plačilu stroškov kazenskega postopka – če bo izdalo obsodilno sodbo, bo stroške plačal obsojeni.

Nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca žrtev vedno plača sama, razen če je pooblaščenca žrtvi postavilo sodišče po uradni dolžnosti. V tem primeru jih bo vnaprej plačala država, pozneje pa lahko obsojenec. Pooblaščenec, ki ni odvetnik, ampak je odvetniški kandidat, nima pravice do nagrade, temveč samo pravico do povrnitve potrebnih izdatkov.

Nekatera kazniva dejanja se preganjajo na predlog, kar pomeni, da lahko žrtev predlaga pregon, denimo z vložitvijo ovadbe, vendar pregon tudi v tem primeru vodi državni tožilec. Če pri takšnih kaznivih dejanjih po začetku glavne obravnave žrtev umakne predlog za pregon, plača stroške kazenskega postopka, razen če obdolženec izjavi, da jih bo plačal sam.

Pravica do pritožbe zoper sodbo

Žrtev kaznivega dejanja lahko poda pritožbo zoper zavrnilno sodbo in oprostilno sodbo, ki jo izreče sodišče, zoper obsodilno sodbo pa le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Če je državni tožilec prevzel pregon od žrtve kot oškodovanca, se sme žrtev pritožiti iz vseh razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati sodba, kar določa četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku.

Pravice žrtev v kazenskem postopku