Skoči do osrednje vsebine

Žrtve nasilnih dejanj, ki zaradi posledic kaznivega dejanja utrpijo škodo in odškodnine ne morejo izterjati od storilca kaznivega dejanja, imajo pravico do odškodnine, ki jo zagotavlja država. Pri tem imajo posebno prednost pri uveljavljanju odškodnine mladoletniki, žrtve nasilja v družini in invalidi, pa tudi žrtve neznanih storilcev in žrtve storilcev, ki jih ni mogoče kazensko preganjati. Odškodnino lahko pod določenimi pogoji uveljavljajo tudi svojci žrtve, ki je zaradi posledic kaznivega dejanja izgubila življenje.

Pogoje, pristojne organe in postopek za uveljavljanje odškodnine določa Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Poseben postopek lahko velja v primerih, ko je državljan druge države članice Evropske unije (EU) žrtev kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za pravosodje je pristojno za dajanje informacij in sprejem vlog za uveljavljanje odškodnine za osebe, ki so bile žrtve kaznivih dejanj v drugih državah članicah EU.

Upravičenci

Odškodnino lahko zahteva bodisi žrtev nasilnega naklepnega dejanja ali pa svojci te žrtve, če je ta zaradi posledic kaznivega dejanja umrla.

Nasilno naklepno dejanje je po zakonu dejanje napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora.

Svojci žrtve so po zakonu posamezniki, ki jih je umrli preživljal ali jim je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, pripadala pravica od njega zahtevati preživljanje.

Obravnava zahtev za odškodnino in roki

Zahtevo za uveljavljanje odškodnine najprej v postopku obravnava Ministrstvo za pravosodje, o zahtevi pa odloča komisija na seji. Vlagatelji s posebnim statusom (mladoletnik, invalid, žrtev nasilja v družini, žrtev neznanih storilcev) lahko zahtevo vložijo v največ šestih mesecih od dneva storitve kaznivega dejanja. Kadar vlagatelj zaradi telesnih poškodb ni zmožen vložiti zahteve v tem času, lahko zahtevo vloži še najpozneje v treh mesecih od dneva, ko ni več razlogov, zaradi katerih posameznik ni bil zmožen vložiti zahteve, vendar pa ne kasneje kot v petih letih od dneva storitve dejanja.

Drugi vlagatelji, ki so odškodnino že uveljavljali od storilca kaznivega dejanja v sodnem postopku, lahko zahtevo za (državno) odškodnino vložijo v največ treh mesecih odkar so izvedeli, da je bila izvršba neuspešna, ali da storilec nima premoženja za plačilo odškodnine.

Čezmejni primeri žrtev kaznivih dejanj

Žrtve kaznivih dejanj v Evropski uniji (EU) lahko prejmejo odškodnino za utrpele poškodbe oziroma škodo ne glede na to, kje v EU je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zakonodaja, ki velja znotraj EU, nalaga vsaki državi članici vzpostavitev nacionalne sheme, ki žrtvam kaznivih dejanj zagotavlja pošteno in primerno odškodnino in da je odškodnina lahko dostopna, ne glede na to, kje v EU oseba postane žrtev kaznivega dejanja. 

Ministrstvo za pravosodje v teh primerih:

  • skrbi za sodelovanje in izmenjavo podatkov med organi - komisijo, policijo in pristojnimi organi drugih držav, ki so pristojni za izvajanje nalog v postopkih za uveljavljanje odškodnine, in pomaga pri iskanju ustreznih rešitev za izvajanje določb tega zakona v čezmejnih primerih,
  • daje prosilcem osnovne informacije o možnostih in pogojih za uveljavljanje odškodnine v drugih državah članicah EU,
  • sprejema in posreduje zahteve prosilcev za odškodnino (pristojnemu organu druge države članice EU) v čezmejnih primerih.

Tuji čezmejni primer

Kot tuji čezmejni primer se obravnavajo okoliščine, ko gre za žrtev kaznivega dejanja s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kaznivo dejanje pa je storjeno v drugi državi članici Evropske unije in je za odločanje o pravici do odškodnine pristojen organ te države. Zahtevo za odškodnino v tem primeru sprejme Ministrstvo za pravosodje, ki jo nato po predpisanem postopku pošlje pristojnemu organu države, od katere prosilec zahteva odškodnino. Ministrstvo za pravosodje je pristojno tudi za posredovanje informacij o postopkih in pogojih za uveljavljanje odškodnine v drugih državah članicah EU.

Pri obravnavi tujega čezmejnega primera pristojni organ države članice EU odloča o odškodnini skladno s svojo nacionalno zakonodajo, ki ureja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, pri čemer pa pogoji za uveljavljanje odškodnine niso v vseh državah članicah EU enaki.

Domači čezmejni primer

V tem primeru ima žrtev kaznivega dejanja prebivališče v drugi državi članici EU, kaznivo dejanje pa je storjeno na ozemlju Republike Slovenije in je za odločanje o odškodnini pristojna Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, žrtev pa zahtevo vloži pri pristojnem organu v drugi državi članici EU, ki jo nato posreduje Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, ki vodi postopek.

Pogoji za priznanje odškodnine

Odškodnina se prizna prosilcu, ki je državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU. 

Poleg tega pa mora biti tudi ugotovljeno:

  • da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje,
  • da je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ta ob storitvi dejanja,
  • da je bilo dejanje zaznano ali naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje,
  • da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku ni mogoče zahtevati povrnitve škode, bodisi zaradi ravnanja prosilca ob dejanju in po njem, bodisi njegovega prispevka k nastanku škode,
  • da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine,
  • da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom,
  • da obstaja verjetnost, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo.

Verjetnost, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine

V Republiki Sloveniji je mogoče pravico do odškodnine uveljavljati bodisi na podlagi domneve, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine, bodisi na podlagi odločitve sodišča o priznanju odškodnine, če izvršba ni bila uspešna oziroma izvršba ni bila možna.

Da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine, se domneva, kadar:

  • storilec ostane neznan v treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije ali če storilca ni mogoče preganjati,
  • je upravičenec otrok oziroma v času storitve dejanja še ni dopolnil 18 let, invalid ali žrtev nasilja v družini,
  • gre za domač čezmejni primer, torej denimo da je žrtev državljan druge države članice EU.

V teh primerih prosilcu ni potrebno najprej uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka ali vložiti odškodninske tožbe, temveč lahko takoj zahteva odškodnino. Ne glede na to prosilec lahko še vedno uveljavlja odškodnino v sodnem postopku.

V drugih primerih lahko prosilec, uveljavlja odškodnino s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku ali s tožbo za odškodnino v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.Če nato izvršba zoper storilca na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ni uspešna ali sploh ni mogoča, lahko prosilec tudi uveljavlja odškodnino.

Vrste škode

Pravica do odškodnine se lahko prizna predvsem za določene vrste nepremoženjske škode, prosilec pa lahko zahteva tudi odškodnino za nekatere oblike premoženjske škode oziroma povrnitev določenih stroškov.

Prosilec lahko zahteva odškodnino za:

  • telesne bolečine ali okvaro zdravja, pri čemer zakon glede na stopnjo bolečin primere razvršča v petih kategorijah od lažjih do izjemno hudih, za kar se prosilcu lahko prizna odškodnina v višini med 50 do največ 10.000 evrov,
  • duševne bolečine in sicer le za zmanjšanje življenjske aktivnosti, okrnitev svobode, skaženost, kršitev dostojanstva in za okrnitev drugih osebnostnih pravic, skupno v višini do največ 10.000 evrov,
  • odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega se lahko vsem svojcem ene osebe skupno prizna v višini do največ do 10.000 evrov,
  • izgubljeno preživljanje v primeru smrti žrtve in sicer le, če oseba ni upravičena do prejemkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar znaša v enkratnem znesku do največ 20.000 evrov,
  • stroške v zvezi z zdravljenjem, le če oseba do teh ni upravičena na podlagi obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja,
  • škodo za uničene medicinske pripomočke, le če oseba do teh ni upravičena na podlagi obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.

Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj ne omogoča več uveljavljanja odškodnine za strah. Pogrebnih stroškov v primeru smrti žrtve prav tako ni mogoče več uveljavljati, saj je to po veljavni zakonodaji socialnovarstveni prejemek oziroma denarna socialna pomoč.

Stroški zaradi uveljavljanja odškodnine

Vlagateljem za vložitev vloge, dejanja in za izdajo odločbe v postopkih odločanja za uveljavljanje odškodnine ni potrebno plačati sodne takse ali podobnih stroškov.

Prav tako morebitni stroški za prevajanje in stroški za izvedence, ki sodelujejo v teh postopkih bremenijo proračun Republike Slovenije.

Prosilcu se v primeru utemeljene zahteve vrnejo tisti stroški, ki jih je imel s storitvami, potrebnimi za ugotavljanje zdravstvenega stanja za uveljavljanje odškodnine (denimo potrdilo zdravnika).

Prosilcem se ne prizna povrnitev kakršnihkoli odvetniških stroškov.

Kdo odloča o priznanju odškodnine?

O priznanju odškodnine odloča Komisija vlade za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj z odločbo. Ministrstvo za pravosodje opravlja za komisijo strokovne in administrativne naloge.

Izplačilo priznane odškodnine

Izplačilo odškodnine je obvezno v tridesetih dneh od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je določena višina odškodnine.

Prosilec, ki mu je priznana odškodnina, mora pisno zahtevo za izplačilo Ministrstvu za pravosodje sporočiti številko bančnega računa, kamor bo nakazan znesek odškodnine, enotno matično številko in davčno številko imetnika računa.

V kolikor je odškodnina priznana otroku, pristojna komisija, ki je o odškodnini odločala, del vsebine odločbe posreduje pristojnemu centru za socialno delo, ki poskrbi, da se odškodnina uporabi v korist otroka, posredovane podatke pa lahko uporabi za uvedbo drugih zakonsko določenih ukrepov.

Terjatve Republike Slovenije

Terjatve upravičenca (žrtve, ki je prejela državno odškodnino) proti storilcu nasilnega naklepnega dejanja preidejo na Republiko Slovenijo, in sicer le do višine odškodnine, ki je bila upravičencu priznana. S tem vstopi Republika Slovenija v razmerju do storilca dejanja v položaj upravičenca kot upnika in lahko torej od storilca terja povrnitev sredstev, ki so bila izplačana upravičencu, žrtvi.

Republika Slovenija ima prav tako pravico od prosilca, upravičenca za odškodnino zahtevati vrnitev sredstev, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, če se izkaže, da so bile pravice pridobljene na podlagi neresničnih podatkov oziroma če prosilec ni sporočil komisiji dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravic. 

Obrazci za odškodnine žrtvam kaznivih dejanj

Zakonodaja

Iskalnik