Vojaške akcije JA so se nadaljevale in stopnjevale. Letala JA so napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Raketirana je bila Kočevska Reka. JA je obstreljevala Ljubljanski grad. Istega dne so enote TO v Krakovskem gozdu napadle jugoslovansko oklepno kolono in jo porazile. TO je zavzela mejni prehod Šentilj. Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je med vojno za Slovenijo in kasneje v mednarodnih krogih močno trudil v slovensko korist. Tega dne sta se predsednik predsedstva RS Kučan in zunanji minister Rupel srečala z njim v Beljaku. Srečanje je pomembno okrepilo diplomatska prizadevanja Slovenije po končanju agresije.

Urad vlade RS za komuniciranje je ob 30. obletnici razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije izdal publikacijo z naslovom STALI SMO IN OBSTALI. Prejela jo bodo vsa slovenska gospodinjstva.

Peti dan vojne za obrambo slovenske suverenosti, 1. julija, je JA poskušala izvesti preboje svojih obkoljenih enot. V ta namen je na bojišča dovažala nove enote, zlorabljala uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozila s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zato pa je po drugi strani utrpela množične predaje, prebege in pobege iz svojih enot. Slovenske oborožene sile so uspešno onemogočale horizontalne manevre nasprotnika, nadaljevale blokado vojašnic JA ter v bojih osvojile vse več mejnih prehodov.

Tega dne so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo. JA je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je dodatno dopolnjevala svoje enote. Slovenske oborožene sile so preprečevale nadaljnji prodor obkoljenih kolon JA, ki je postajala vedno bolj agresivna in nepredvidljiva. Ljubljano je obiskal predsednik zvezne vlade Marković skupaj z nekaterimi generali JA, ki so delovali vedno bolj neodvisno od zveznih organov. Slovenija je zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic.

Sobota, 29. junija 1991, je bila polna pomembnega in zelo kompleksnega dogajanja. Slovenija se je že tretji dan branila pred agresijo jugoslovanske armade. Strategija obrambe, ki jo je obrambni minister Janez Janša začel oblikovati že aprila ter jo nato nadgrajeval in usklajeval z notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem, koordinacijsko skupino ter vrhom političnega vodstva, se je že v prvih dneh vojne izkazala za uspešno. Koordinacija slovenske politike, vojske, policije, civilne obrambe, civilne zaščite, medijskega informiranja in oskrbe je dobro potekala in tako se je tega dne zvrstilo veliko pomembnih sočasnih aktivnosti, med drugim pogajanja za premirje, medijska propaganda, oborožen boj, diplomatske aktivnosti, iskanje politične enotnosti itd. Slovenija je bila na vojaški konflikt pripravljena.

Slovenija je z ukazom za ofenzivo prevzela pobudo v spopadih. JA je ob slutnji poraza, saj so ji slovenske sile do tedaj uspešno blokirale številne oklepne kolone, odgovorila z uporabo letalskih sil na letališču Brnik in v spopadu pri Trebnjem. Raketirali in bombardirali so položaje TO in kolono civilnih vozil na Medvedjeku, televizijske in radijske oddajnike, Šentilj, karavanški predor.

V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 sta dve dodatni oklepni enoti s hrvaškega ozemlja krenili proti letališču Brnik, slovensko-italijanski in slovensko-avstrijski meji. Poveljnik 5. korpusa JLA Konrad Kolšek je poslal predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu ultimat, v katerem je grozil Sloveniji ter zahteval predajo. Napadalci na samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo so načrtovali zasedbo strateških položajev, zaporo meje, odstranitev slovenske vlade in vzpostavitev marionetnega režima. Istega dne zvečer je bil sestreljen vodilni helikopter Mil Mi-8 med poskusom raketiranja in desantiranja na 510. učni center TO na Igu. Kmalu po prvi sestrelitvi helikopterja JLA je bil v Rožni dolini v Ljubljani med preletavanjem sedežev republiških organov sestreljen še drugi.

26. junija se je pričel že kar nekaj časa pričakovani formalni pričetek napada jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) odlok uveljaviti s silo.

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država! Prelomni dogodki, ki so s tvorci slovenske politične pomladi pred tremi leti začeli tlakovati pot v samostojnost, so ta dan dobili konkretno ime v državi Sloveniji!

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. Medtem je še tekla razprava o ustavnem aktu in ustavnem zakonu za izvedbo akta o samostojnosti, ki bi morali biti sprejeti 25. junija pred osamosvojitveno slovesnostjo.

V Sloveniji so se sešli predstavniki parlamentarnih strank, da dokončno uskladijo besedila osamosvojitvenih dokumentov. Na posvetu v Vinici so se dogovarjali predstavniki Slovenije in Hrvaške o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. V Luksemburgu je potekalo zasedanje evropske dvanajsterice, na katerem so sprejeli odločitev, da ne bodo podprli Slovenije in Hrvaške, če se ti dve republiki enostransko odločita zapustiti jugoslovansko federacijo.

Prvi dan zadnjega predosamosvojitvenega vikenda je potekalo srečanje slovenskega in hrvaškega vodstva v Zagrebu. V Sloveniji je poskušal za dvig temperature poskrbeti Dragiša Marojević, ki je kot samozvani vitez Neslovencev v republiki organiziral nekaj izjemno slabo obiskanih protestnih shodov.

Medtem ko je slovenska vlada na tiskovni konferenci pred domačimi in tujimi novinarji napovedala uro najpomembnejšega dejanja slovenske osamosvojitve, je zvezna jugoslovanska oblast, opogumljena z ameriškimi zahtevami po celovitosti Jugoslavije, zagrozila, da bo z vsemi zakonitimi sredstvi preprečila spreminjanje zunanjih in notranjih meja države.

Nekaj dni pred osamosvojitvijo je prišlo do krhkega premirja med zvezno in slovensko vlado glede plačevanja carin, Slovenija je na južni meji gradila mejne prehode, Avstrijci pa so se vojaško pripravljali na morebitne težave na meji. Tudi usoda slovenskih državnih simbolov je bila zaradi nasprotovanja opozicije še vedno nejasna.

Medtem ko se je slovenska vlada z velikimi napori posvečala vsemu potrebnemu za skorajšnjo osamosvojitev, so se v Beogradu sestali Franjo Tuđman, Ante Marković, Milan Kučan, Janez Drnovšek in Stipe Mesić, da bi razpravljali o razmerah v Jugoslaviji.

Mednarodni parket je bil razgret glede dogajanja v Jugoslaviji. Tako je evropska dvanajsterica v Luksemburgu razpravljala o Jugoslaviji ter premaknila morebitno objavo deklaracije na prihajajočem srečanju v Berlinu, kjer so se sestale države članice Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Obenem pa so se v Sloveniji nadaljevale širne priprave na osamosvojitev.

V že nekajmesečni t. i. carinski vojni, ki se je zaostrila v zadnjih dneh, je 17. junija nastalo nekakšno premirje. Direktor Zvezne carinske uprave Radoslav Sekulić je še dan prej trdil, da bodo slovenske carinike zamenjali z zveznimi, če slovenska vlada ne bo nemudoma prepustila carin Beogradu. V ponedeljek je nato sicer prišel v Ljubljano na čelu manjše delegacije, a se je po dvournih pogovorih hitro zadovoljil s predajo odgovornosti za dogovor na republiško in zvezno vlado, ki naj bi se o carinah pogovarjali v sredo (19. 6. 1991).

Razglasitev neodvisne slovenske in hrvaške države se je bližala, svarila in pritiski tako Evropske skupnosti kot Združenih držav pa so se množili. Italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je ponavljal zahtevo, ki je bila zaradi razmer v Srbiji neuresničljiva, prava »kvadratura kroga«: dogovor o enotni in demokratični Jugoslaviji. »Prenovljeni« slovenski, hrvaški in bosanski komunisti so snovali novo Jugoslavijo.

Slovenska in hrvaška delegacija na najvišji ravni predsednikov republik, vlad in parlamentov sta se dogovorili, da bosta obe hkrati razglasili osamosvojitev. Slovenska in zvezna carinska uprava pa sta bili v psihološki carinski vojni in utrjevali vsak svoj položaj. Stranka demokratične prenove (SDP) oziroma prenovljeni komunisti so zahtevali odstop Peterletove vlade. O ceni slovenskega osamosvajanja v gospodarstvu pa sta za javnost govorila ekonomista Mencinger in Sočan.

Dva dni po neuspešnem obisku delegacije zvezne jugoslovanske vlade v Ljubljani je morala Slovenija pokazati, kako resno misli z osamosvojitvijo, ob spopadanju s posledicami novega carinskega odloka jugoslovanskih oblasti. V Ljubljani je prišlo do velikih delavskih demonstracij, na katerih je bila zlasti neprijazno sprejeta ministrica za delo. Poveljnik mariborskega korpusa jugoslovanske vojske pa je svojim ljudem prepovedal zapuščanje vojašnice.