Skoči do osrednje vsebine

2. 7. 1991: Vojaške akcije JA so se nadaljevale in stopnjevale

v roki svinčnik, roka sloni na volilnem lističu

Vojaške akcije JA so se nadaljevale in stopnjevale. Letala JA so napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Raketirana je bila Kočevska Reka. JA je obstreljevala Ljubljanski grad. Istega dne so enote TO v Krakovskem gozdu napadle jugoslovansko oklepno kolono in jo porazile. TO je zavzela mejni prehod Šentilj. Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je med vojno za Slovenijo in kasneje v mednarodnih krogih močno trudil v slovensko korist. Tega dne sta se predsednik predsedstva RS Kučan in zunanji minister Rupel srečala z njim v Beljaku. Srečanje je pomembno okrepilo diplomatska prizadevanja Slovenije po končanju agresije.

Hans Dietrcih Genscher, Milan Kučan, Dimitrij Rupel na letališču v Beljaku

Hans Dietrich Genscher, nemški zunanji minister, Milan Kučan in dr. Dimitrij Rupel so se srečali v Beljaku | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Srečanje z Genscherjem v Beljaku

Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher se je v Beljaku v Avstriji sešel s slovenskim predsednikom Milanom Kučanom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Čeprav je bilo sprva srečanje predvideno v Ljubljani, kamor naj bi Hans-Dietrich Genscher prišel iz Zagreba, so srečanje nato iz varnostnih razlogov prestavili v Beljak. Genscher je izjavil, da obžaluje, ker ni mogel priti v Slovenijo, in da je močno zaskrbljen nad razpletom dogodkov v njej. Pot je nadaljeval k trem zunanjim ministrom, ki so bili pred dnevi v Beogradu, nato pa se bodo pripravili na jutrišnjo konferenco KVSE v Pragi, kateri bo predsedoval. Tam bo predlagal, da ves članice KVSE glasujejo proti uporabi sile v Sloveniji. Slovenska stran ga je seznanila s pogoji za premirje ter da je glavna naloga slovenskega vodstva preprečiti samovoljno nasilje, ki ga v Sloveniji izvaja zvezna vojska, saj jugoslovansko vojaško vodstvo ni več sposobno racionalnih, ampak samo maščevalnih potez.

ZDA o priznanju Slovenije in Hrvaške

Avstrijski zunanji minister Alois Mock pa je na Dunaju izjavil, da ZDA razmišljajo o možnosti priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi se težave odpravile mirno in po pogajalski poti.

V Beograd poslan predlog za prekinitev ognja

O vsej vojaško politični zapletenosti in takratnem stanju pričajo naslednji dogodki. Tako je 2. julija polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd Predlog Republike Slovenije za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. julija od 15. ure dalje, in sicer:

"1. Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani.

2. Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba.

3. Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih, umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij.«

Hkratni je enotam TO poslal tudi ukaz o končanju vseh napadov. Republika Slovenija je nato ob 21. uri enostransko razglasila prekinitev ognja.

Slovenija sprejela predlog o premirju

Slovensko predsedstvo pa je sprejelo predlog štirih točk članov predsedstva SFRJ Mesića in Tupurkovskega o takojšnji prekinitvi sovražnosti, ločitvi sil JA in TO, izpustitvi ujetnikov ter pogovorih v predsedstvu SFRJ.

Starši vojakov vdrli v srbski parlamen

Po dveh urah in pol ostre razprave o dogodkih v Sloveniji in tem, kaj se je storilo Srbiji, je srbski parlament zasedlo več sto staršev mladeničev, ki so služili vojsko v Sloveniji in ki jih je jugoslovanska vojska poslala v prve bojne linije in tanke proti enotam slovenske Teritorialne obrambe. Tako so starši več ur v solzah vzklikali samo eno: »Hočemo svoje otroke!« ter zahtevali odstop Markovića in Kadijevića. Ob tem je general Adžić, načelnik generalštaba oboroženih sil SFRJ, Sloveniji grozil s silovitim obračunom, skoraj vsa poveljniška mesta v jugoslovanski armadi pa so zasedli srbski generalski jastrebi.

Kraji pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Krakovski gozd, Prilipe, Fernetiči, Presika, Ortnek, Ribnica, Borovnica, Zgornja Ložnica.

Bojni spopadi Fernetiči

26. junija 1991 nekaj po 13. uri so se začeli premiki tankovskih in motoriziranih enot JLA, ki so pripadale 13. motorizirani brigadi v Ilirski Bistrici. Enote so se razdelile v dve koloni. Ena se je usmerila proti Ribnici in od tam prek Vremske doline proti Divači ter mejnima prehodoma Fernetiči in Lipica.

Poskusi, da bi preprečili pot tankom, so se izjalovili, tako da je kolona na Fernetiče prispela okoli 19. ure. Takoj po prihodu na mejni prehod Fernetiči so pripadniki JA zavzeli bojne položaje in tankovske topove obrnili proti Sežani.

28. junija so pripadniki območnega štaba TO Sežana in sežanske milice načrtovali usklajen napad na mejni prehod Fernetiči. Poveljstvo štaba je za to nalogo pripravilo dva voda svojih mož in enoto milice. Napad naj bi se začel od 17. do 18. ure, a je milica prenesla obvestilo slovenskega vrha o dogovorjenem premirju, zato so napad preklicali. 28. junija so napad na Fernetiče sicer odpovedali, vendar načrti za to akcijo nikakor niso bili pozabljeni. Ob dveh ponoči je v. d. načelnika Republiškega štaba TO Janez Slapar poveljstvu 45. obm. ŠTO Sežana predal ukaz, da je treba ta dan doseči umik pripadnikov JLA in zveznih miličnikov s Fernetičev. Če tega ne bi mogli doseči s pogajanji, jih je treba k vdaji prisiliti z orožjem. Dve uri pozneje se je sešel občinski koordinacijski odbor ter naložil predsedniku občine Vodopivcu in predsedniku izvršnega sveta občine Bandlju, da vzpostavita stik s polkovnikom JLA Obradovićem in ga prepričata o vdaji. Ta ni hotel nič slišati o tem, tako da je enota TO ob petih zjutraj dobila zeleno luč za napad.

Ob sedmih je bil na postaji milice v Sežani sestanek, na katerem je poveljujoči, major Božac, razdelil naloge. Enote so morale do 10. ure priti na izhodiščne položaje za napad. Ob 10.30 je bil enotam TO v napadu ukazan premik z izhodiščnih na bojne položaje v višini bencinskega servisa, kjer je bila razporejena obrambna črta pehote JLA. Tedaj se je prvič po telefonu oglasil polkovnik Obradović iz sežanske vojašnice. Zahteval je prekinitev napada in umik enot TO, v nasprotnem primeru bi Sežano napadla vojaška letala. Major Božac mu je odgovoril, da bo akcija prekinjena le v primeru vdaje enot JLA na Fernetičih. V odgovor so sledili streli iz tankovskih mitraljezov.

Ob 11.30 so enote TO zasedle bojne položaje. Hkrati je predsednik občine Vodopivec prejel nove zahteve polkovnika Obradovića, če te ne bi bile uresničene, je Obradović oblastem predlagal, naj po 16. uri obvestijo civilno prebivalstvo, naj se umakne v zaklone zaradi drugih dejavnosti. Boji so se kljub izrečenim grožnjam nadaljevali. Teritorialci so pripadnike JLA pozivali k vdaji in od časa do časa je kakšen posameznik prebežal na slovensko stran.

Ob 11.45 so prestregli zahtevo polkovnika Obradovića po letalskem posredovanju nad Sežano. 15 minut pozneje so letala poletela z letališča v Zagrebu, ob tem pa so iz tankov na Fernetičih začeli streljati po hribu Medvejek in Kompasovem motelu. Pripadniki TO so odgovorili na napad. Najprej je eden od njih izstrelil tromblonsko mino med tanke, nato je pomočnik komandirja postaje milice Slavec izstrelil tromblonsko mino na sredino mitralješkega gnezda pripadnikov JLA, vendar ni eksplodirala. Vojaki so prebežali na slovensko stran, a jih je stotnik Sedmak poslal nazaj po puškomitraljez in osebno orožje.

Ob 12.55 je bil spet vzpostavljen stik s polkovnikom Obradovićem. Ta je še naprej grozil, zahteval umik enot TO za 600 metrov in prenehanje streljanja iz zaseženega oklepnega vozila, katerega vrnitev je zahteval do 17. ure. Medtem so iz tankov streljali z zažigalnimi bombami, zato je v prostoru med bojnima črtama izbruhnil požar. Dokončni pogovori so se začeli ob 20. uri. Polkovnik Obradović se je strinjal z umikom pripadnikov JLA, prosil je le za enodnevni odlog, saj naj bi v tem času prispeli vlačilci, ki bi z mejnega prehoda odpeljali tanke.

Po posvetovanju z Republiškim štabom TO so mu to odobrili. Inšpektor milice Ravbar je zahteval tudi predajo zveznih miličnikov. Ti so v dneh spopadov izropali brezcarinsko prodajalno. Miličniki se niso strinjali in so ponoči streljali na vojake v tankih, ki so te zapustili. Pripadniki JLA so menili, da nanje streljajo teritorialci, zato so odprli ogenj na njihove položaje. Teritorialci so odgovorili na strele, a kmalu se je streljanje končalo, na srečo brez žrtev. Zvezni miličniki so nato pobegnili v Italijo, slovenska zastava pa je zaplapola na mejnem prehodu.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri:

  • Janez Janša, Premiki, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
  • Tomaž Kladnik (ur.), Vojaška obramba Slovenije, Defensor, Ljubljana, 2011.
  • Vojna za Slovenijo, Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
  • Delo, 3. julija 1991, str. 1, 2
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti, Nova univerza, Ljubljana, 2021
  • Andreja Valič Zver, Stali smo in obstali: 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije, Urad Vlade RS za komuniciranje, Ljubljana, 2021.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30