Uvedba gospodarskih sankcij proti Jugoslaviji, za katere se je 8. novembra v Rimu odločila Evropska skupnost, pri čemer je dvoumno dodala, da bodo iz sankcij izvzete kooperativne republike, je povzročila mrzlično politično in diplomatsko dejavnost. Predstavnik Mednarodnega Rdečega križa je pohvalil Slovenijo zaradi dobrega ravnanja s hrvaškimi begunci. V Novem mestu so se vsak dan rodili vsaj trije begunski otroci.

Na bojiščih na Hrvaškem je bilo v teh dneh nenavadno mirno. Po svetu je odmevala ameriška podpora sankcijam proti Jugoslaviji. Slovenija je tudi na drugih področjih nadaljevala svojo začrtano pot. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je sprejela sklep o članstvu Smučarske zveze Slovenije. Tako so slovenski smučarji začeli naslednjo sezono v slovenskih barvah.

Na drugo novembrsko in Martinovo soboto leta 1991 je Slovence najbolj razveselila Mednarodna smučarska zveza. Del slovenskega državnega vodstva se je pridružil pohodnikom na poti med Litijo in Čatežem. Branko Kostić je presenetil s pozivom modrim čeladam, naj pridejo na območje Jugoslavije.

Dasiravno so del slovenske politične javnosti po razkolu Slovenske demokratične zveze zaposlovala negotova razmerja znotraj vladajoče koalicije Demos, kar je pomembno vplivalo tudi na sprejemanje tekoče zakonodaje, je dodatno negotovost prinesla napoved sankcij proti Jugoslaviji s strani Evropske skupnosti (ES). Ker slovenska politika ni imela odgovora na vprašanje, ali bo Slovenija iz sankcij izvzeta, je naročila pripravo natančnih ocen morebitnih posledic takšne odločitve. Sankcije bi posebej prizadele gospodarstvo, saj je tedanji slovenski izvoz v države ES znašal 69 odstotkov, uvozili pa smo 62 odstotkov vsega blaga.

Slovenska vlada se je odločila, da bo imela svoje seje tudi zunaj Ljubljane in se na tak način neposredno seznanila z dejanskim položajem posameznih območij. Prva taka seja je potekala na gradu Bogenšperk pri Litiji, na kateri so tudi analizirali leto in pol dosedanjega dela slovenske vlade. Kot je bilo v navadi, je bil prvi del seje za javnost zaprt, v slovesnem delu pa je bil v središču premierjev pregled opravljenega dela.

Nemški kancler Kohl je 6. novembra 1991 pred nemškim parlamentom izjavil, da podpira mednarodno priznanje tistih republik, ki si to želijo, da pa hoče nemška vlada sklep o priznanju sprejeti s preostalimi članicami Evropske skupnosti (ES). Pozdravil je dejstvo, da se je zunanjim ministrom na zadnjem sestanku v Bruslju uspelo dogovoriti glede sankcij proti Srbiji, s katerimi bi Srbijo prepričali o tem, da politika sile ne vodi nikamor.

Vojna na Balkanu je bila kljub mirovnim prizadevanjem na konferenci v Haagu v polnem razmahu. V tem času pa je Slovenija poskušala urejati odnose s Hrvaško. Pojavljalo se je tudi vedno več težav na različnih področjih, od lastninjenja državnih podjetij do delovanja javnega sektorja, saj je bilo stanje v prejšnjem režimu umetno prikazano kot vzdržno.

Slovenija je izrazila pripravljenost za sodelovanje na haaški konferenci o Jugoslaviji predvsem glede tistih točk, ki so obravnavale vprašanja nasledstva in razdružitve, ne pa pri iskanju skupnih imenovalcev nove jugoslovanske povezave, na katero je dolgo upal predsedujoči konferenci lord Carrington. Naša delegacija je opozarjala tudi na krivične grožnje z gospodarskimi sankcijami, ki so grozile tudi naši državi. V notranji politiki pa je opozicija okrepila napade na Peterletovo vlado in Demos.

Italijanski predsednik Francesco Cossiga je nepričakovano obiskal Slovenijo. Na obeh straneh meje ga je pričakala precejšnja množica ljudi. V Celju potekalo dvodnevno zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Na Hrvaškem so se nadaljevali vojaški spopadi. Obkoljeno slavonsko mesto Vukovar je prosilo za pomoč Zagreb.

Igor Omerza in Marko Kosin sta spregovorila o haaški mirovni konferenci ter opozorila na predloge o oblikovanju carinske unije, ki bi vključevala tudi Slovenijo. Nemška liberalna stranka (FDP) z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem na čelu se je na svojem rednem kongresu zavzela za priznanje tistih jugoslovanskih republik, ki to želijo. Svetovni slovenski kongres (SSK) je gostil ministra za informiranje Jelka Kacina, člani glavnega odbora so sprejeli dve resoluciji.

Slovenija je 1. novembra 1991 zaznamovala praznik vseh svetih in dneva spomina na mrtve, ob katerem se je prvič poklonila padlim v nedavni vojni za obrambo slovenske neodvisnosti. Zanimiva javnomnenjska raziskava je pokazala razpoloženje volivcev po pretresih v Demosu zaradi razcepa Slovenske demokratične zveze, kratkotrajno olajšanje za oblegane Dubrovničane pa je prinesel konvoj miru.

Premirje na Hrvaškem med prazniki v praksi ni veljalo. V Sloveniji pa so praznični dnevi za trenutek ustavili proračunsko razpravo za leto 1992, ki je že zamujala. Poglabljala se je notranjepolitična kriza, pri čemer je v anketah najbolje kazalo krščanskim demokratom Lojzeta Peterleta. tiskovna konferenca Rdečega križa Slovenije (RKS) in UKC Ljubljana o medsebojnem sodelovanju in nujnem izboljšanju stanja v zdravstvu.

Haaška mirovna konferenca o Jugoslaviji je iskala recept za rešitev Jugoslavije, nad katero je Slovenija že davno dvignila roke. Pri tem je naša država imela podporo Zvezne republike Nemčije, ki je bila pri izražanju jasnih stališč glede krivde za vojno v Jugoslaviji precej osamljena. Slovenija si je medtem doma prizadevala za sprostitev letalskega prometa in sprejemala lastninsko zakonodajo.

Ta dan je časopis Delo objavil del zanimivih pogovorov, ki jih je prestregla obveščevalna služba slovenskega obrambnega ministrstva. Ta služba je v vojni za Slovenijo odigrala eno pomembnejših vlog. Obveščevalni podatki, ki jih je pridobil »Sektor 9« z vdorom v sistem šifer, kakršne so pripadniki jugoslovanske vojske uporabljali za zvezo, so pripomogli, da je popoln umik agresorske vojske potekal brez večjih pretresov. Slovenska stran je bila ves čas pravočasno seznanjena z vsemi armadnimi namerami in je zato lahko imela pobudo pri pogajanjih z vodstvom jugoslovanske vojske. Delo je članek upravičeno naslovilo »Nečastnost častnikov JA«, saj so prisluhi plastično prikazali moralno dno jugoslovanske vojske.

»Končno smo oblikovali delovno besedilo slovenske ustave,« je oznanil predsednik slovenskega parlamenta in njegove ustavne komisije dr. France Bučar, potem ko je posebna koordinacija en mesec obravnavala delovni predlog besedila za dosego soglasja o novi ustavi.

Obrambni minister Janša je ob odhodu JA poudaril, da je ni sile, ki bi lahko Sloveniji iztrgala katerikoli kilometer ozemlja. »Morda pa je še važnejše, da je Slovenija danes postala varna. Varnost je glavni pogoj stabilnosti in ekonomskega razcveta. Ne samo, da je bil z umikom tuje vojske izpolnjen eden od bistvenih pogojev za mednarodno priznanje. Z njenim odhodom je naše gospodarstvo dobilo možnost dotoka tujega kapitala, saj so naložbe v varni državi bistveno manj tvegane.«

Slovenija sama nadzira svoje ozemlje, teritorialno morje in zračni prostor ter ima s tem že vse pogoje za priznanje.

Petek, 25. oktobra, je bil v znamenju vkrcanja zadnjih vojakov jugoslovanske armade na malteški trajekt, da jih je nekoliko po polnoči odpeljal iz Slovenije. S tem je država dopolnila bistveno, kar je še manjkalo njeni dejanski popolni samostojnosti in suverenosti. V Haagu so se nadaljevali bolj ali manj nesmiselni pogovori o prihodnosti Jugoslavije, nad katerimi je lebdela senca armadnega uničevanja Dubrovnika.

Pozornost slovenske javnosti je bila štiriindvajsetega oktobra uprta v Koper in vojašnice nekdanje jugoslovanske armade, saj so se približevali zadnji dnevi njenega umika iz slovenskega ozemlja. Politika se je aktivno ukvarjala z lastninsko zakonodajo in mednarodnimi odnosi: predsednik vlade Lojze Peterle je skušal prebiti blokado Zbora združenega dela, slovensko predsedstvo pa je zavrnilo novo verzijo predloga lorda Carringtona za mirovno konferenco o Jugoslaviji. Za Slovenijo je bila sprejemljiva polovica predloga o priznanju in sodelovanju, carinska unija in skupni trg z državami nekdanje države pa sta že pretirano posegala v vprašanje slovenske suverenosti.

Po 7. oktobru 1991, ko se je iztekel moratorij, določen z Brionsko deklaracijo, je Slovenija izpolnjevala vse pogoje za mednarodno priznanje, vendar je bilo treba vložiti še precej napora, da bi o tem prepričali tudi širšo mednarodno skupnost. Kot so zapisali v novembrski številki Slovenske države, časopisa kanadskih Slovencev, pa ni bilo pomembno samo prepričevanje, ampak predvsem trdo delo doma za izboljšanje razmer: »Z mednarodnega stališča gledano je danes predvsem važno, da je v Sloveniji mir in da se slovenska demokratično izbrana vlada vsestransko, prepričevalno in uspešno prizadeva za gospodarsko izboljšanje. Gre torej za dostojno, politično dozorelo predstavitev svetu. Ne s prosjačenjem, ker ne zmoremo, pač pa z vsestransko dejansko gospodarsko zmogljivostjo in trezno preudarnostjo šele lahko upravičeno pričakujemo, da bo mednarodno priznanje sledilo.« Nadaljevali so: »Premiki so danes v Republiki Sloveniji vidni: predvsem v uspešni državni upravi z vpeljavo potnih listov, z uvedbo novega denarja, s prevzemom zadnjih federalnih oblasti v Sloveniji, z vzpostavljanjem diplomatskih zastopnikov v svetu i. t. d.«