Označevanje panjev

Panje naj bi poslikavali predvsem zato, da bi čebele prepoznale svoj panj oziroma da bi čebelar laže razločeval med posamičnimi panji v čebelnjaku pa tudi, da bi bil panj zavarovan pred uroki in nesrečami.

Prve panjske podobe so bile predvsem nabožne vsebine s preprostimi zgodbami, čeprav dekorativno skrbno premišljene. V sredini je po navadi Madona ali kateri od svetnikov, ob strani sta šopka, vazi s cvetjem ali del zastora. Značilne so tudi podobe iz življenja kmečkih ljudi, še posebej pomembnih življenjskih dogodkov. Malo je krajine in narave, večinoma je le kot ozadje za zgodbo. Portretov ni. Nečimrnost in lepotičenje sta redko upodobljena, saj v kmečkem življenju zanju ni bilo prostora (edina izjema je zgodba o mlinu ter želji po mladosti in lepoti). Najpogostejši motiv je kaznovanje. Ker so bili čebelarji moški, gre predvsem za njihov pogled na življenjske dogodke in odnos do nasprotnega spola. Vendar pa ni erotičnih motivov. Prav tako so redki motivi s prikazi čebelarstva.

Les, iz katerega so bile izdelane panjske končnice, je bil največkrat smrekov. Redkeje so uporabili lipov, borov ali macesnov les. Dobre barve so izurjeni slikarji pripravili kar sami. Drobno so zmleli temeljne barve in jih nato pomešali z lanenim oljem. Tehnika je bila tako trpežna, da so sličice kljubovale soncu in dežju. Končnice, ki so bile pozneje poslikane že z industrijskimi barvami, so mnogo manj obstojne.

Kompozicija, postavitev figur, dekoracija in barvitost panjskih končnic slonijo še na baročni tradiciji. Pomembno je, da slikarji končnic, poklicni ali priložnostni, niso hoteli ustvarjati umetnin. Najpomembnejša jim je bila vsebina. Kljub vsemu pa so lepe in odražajo skoraj intimen značaj. Bolj kot ljudska umetnost so poslikave na panjskih končnicah umetnost za ljudstvo.

Čebelnjaki so poleg številnih vaških cerkva in kozolcev tipični del slovenske kmečke arhitekture in slovenski razpoznavni simbol. Nekoč je imela čebelnjak skoraj vsaka kmetija.

Religiozne pripovedi s panjev

Sveto pismo Stare in Nove zaveze je bil neizčrpen vir slikarjem panjskih končnic. Priljubljena je bila zgodba o izvirnem grehu, ko sta Adam in Eva na prigovarjanje kače užila prepovedan sad in razjezila Boga ter bila izgnana iz raja. Pogosto se pojavi tudi zgodba o vesoljnem potopu in Noetovi barki, prav tako Mojzes, ki je bil vodja izraelskemu ljudstvu na begu iz Egipta. Svetopisemski Job je bil med najpogosteje upodobljenimi zaščitniki. To je pripoved o starem Jobu, ki leži na kupu gnoja ter godce in svojo ženo poplača s pestjo črvov iz gnoja. V Sloveniji je bil Job zaščitnik čebelarjev do 19. stoletja. Pogosto se pojavi tudi Janez Krstnik, Kristusov predhodnik. Postal je zaščitnik krojačev, usnjarjev, krznarjev, gostilničarjev, obsojencev na smrt in zaščitnik virov vode. 

Med najbolj priljubljenimi motivi so podobe svetnikov, zaščitnikov. Med največkrat upodobljenimi je sveti Florijan, ki varuje človeka pred tuzemskim in večnim ognjem. Na Florjanovo nedeljo so imeli svoj praznik pastirji. Za zaščitnika so si ga vzeli tudi kletarji, vojaki in pivovarji. Predstavljen je kot vojščak z vedrom, ki gasi hišo.

Sveti Anton Padovanski spada med priprošnjike v sili. V slovenskem ljudskem izročilu nastopa v Smledniški legendi. Baron iz Smlednika zahteva od kmeta davek, ki ga je kmet že plačal njegovemu umrlemu očetu. Kmet prosi za zaščito svetnika, ki hudičem naroči, naj iz pekla pripeljejo starega barona, ki izda potrdilo za kmetove trditve. Med popularnimi svetniki je tudi Jurij, zavetnik zoper kužne bolezni, smrt na morju in v vojni, v smrtni nevarnosti, zaščitnik vojakov in križarjev ter v slovenskem ljudskem izročilu zaščitnik polj in živine.

Med svetnicami se največkrat pojavita sv. Katarina in sv. Barbara. Svetniška legenda pripoveduje, da je bila Katarina, kraljica v Aleksandriji, tako učena, da je petdeset filozofov, ki so jo hoteli prepričati o praznovernosti krščanstva, z razpravo spreobrnila v kristjane. Rimski cesar Maksencij jo je zato ukazal mučiti na kolesu, toda ko je nebeška strela uničila to napravo, so ji odsekali glavo; njena atributa sta zato mučilno kolo in meč. Sveta Barbara je zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev in umirajočih. Atributi so stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč in plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč in pokrivalo na glavi.

Pogosto sta upodobljeni tudi sveta Lucija in sveta Neža. Legenda o Luciji pripoveduje, da si je iztaknila oči, ki so očarale enega od snubcev, in mu jih poslala. Mladenič se je spreobrnil v krščansko vero. Zato je večkrat prikazana z očmi, ki jih nosi na pladnju. V ljudski veri je zaščitnica vida.

Ena od pogostejših podob je tudi konec sveta. Kristus bo kot sodnik ves od mrtvih vstali človeški rod glede na njegova dobra ali slaba dela razdelil in mu dosodil večno slavo ali kazen.

Posvetni motivi

Posvetni motivi izvirajo iz ljudskega pripovedništva, vsakdanjega življenja ali so posnetek pomembnih dogodkov. Eden od najstarejših posvetnih motivov sta Pegam in Lambergar. Ljudska pesem govori o njunem dvoboju. Po vsej verjetnosti gre za zgodovinske boje med Habsburžani in Celjani, ki so leta 1418 kot dediči Ortenburžanov povečali svoje posesti zlasti na Kranjskem. Iz zgodovine je vzet tudi prizor justifikacije avstrijskega nadvojvode Maksimiljana v Mehiki. Odsev protireformacijskega gibanja je tudi upodobitev Martina Lutra in njegove žene Katarine, ki jo hudiči peljejo v pekel. Motiv je sramotilne vsebine.

Med profanimi motivi so pogosti taki s šaljivo noto, prizori z vojaki in prizori iz vsakdanjega in prazničnega vaškega življenja (upodobitve kmečkih opravil, poroke, gostilniški prizori). Motiv dveh vojakov, ki vodita ujetnika, je odsev na nasilno novačenje v tujo vojsko po uvedbi splošne vojaške obveznosti v zadnji četrtini 18. stoletja.

Posebno skupino sestavljajo podobe, ki se norčujejo iz človekovih slabosti ali napak. Zanimiva je zgodba o babjem mlinu. Kmečko okolje je motiv najbrž pojmovalo kot kazen za žensko sitnobo. Mlin kot pomlajevalna naprava izhaja iz prvotnih kovačnic, kjer so z ognjem prekovali stare ljudi v mlade.

Pravdarsko strast prikazuje motiv dveh kmetov, ki se pulita za kravo, ki jo molze advokat. Ta motiv hkrati ilustrira pregovor o koristi, ki jo ima tretji, medtem ko se dva prepirata.

Ob slovesu od zime in prihodu pomladi med običaji izstopa pustni čas, ki ima svojega patrona Pusta. Predstavljen je z norčevsko kapo s kraguljčki. Njegov praznik je pustni torek, ki ga zaznamujejo obhodi pustnih šem, konča pa se na pepelnično sredo s sežiganjem slamnate lutke, ki ponazarja Pusta. Zakrivanje z maskami ima korenine v verovanju, da se duhovom prednikov in duhovom, ki dajejo rodovitnost, lahko človek približa le zakrinkan.

Zanimiva je tudi slika ‘žaganje babe’. Na postno sredo so na pol prežagali hlod ali desko z naslikano žensko ali slamnato lutko in jo vrgli v vodo ter tako simbolno nakazali, da je polovica nepriljubljenega posta mimo. Običaj se razume kot izganjanje zime.

Precej star motiv je boj za hlače. V slovenski ljudski verziji nastopata dve ženski. Motiv zasmehovanja kaže na željo po poroki, a ima tudi globlje ozadje v razmerah, ko neporočene ženske niso imele zagotovljene socialne varnosti. V okvir tega motiva spadata tudi motiv kuhanja juhe iz hlač in motiv fanta, ki z na trnek nataknjenimi hlačami lovi dekleta. Med največje in najbolj vesele dogodke v življenju pa spada ženitev.

Poslikava panjskih končnic je v slovenskem prostoru še vedno živa. Z drugimi zgodbami, tudi z več slikami narave. Tudi današnje slovensko čebelarstvo kaže na vrednost poklica, hkrati pa zavedanja, da so čebele pomemben del narave.