Skoči do osrednje vsebine

3. 12. 1991: Trdne obljube iz Bonna za Slovenijo

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Na rojstni dan največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna je Slovenija od vodilnih nemških politikov dobila zagotovilo, da je na cedilu ne bodo pustili niti po pričakovanem priznanju neodvisnosti. Na svetovni sceni je še vedno odmeval ukrajinski referendum o neodvisnosti, po katerem so se začela nakazovati ukrajinsko-ruska trenja.

Helmut Kohl

Milan Kučan in Dimitrij Rupel sta se v Bonnu srečala z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom. | Avtor Engelbert Reineke-Bundesarchiv/Wikimedia Commons

Bonnski bombončki za Slovenijo

Na dan sv. Frančiška Ksaverija leta 1991 je enodnevni obisk v Bonnu v spremstvu zunanjega ministra Rupla opravil predsednik slovenskega predsedstva Kučan. Po Ruplovih besedah je bilo Kučanu »veliko do obiska, zato je pritiskal na vse mogoče vzvode«. Osrednji dogodek je bilo približno enourno srečanje z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom. Poleg njega so gosta iz Ljubljane sprejeli še predsednik takrat opozicijskih nemških socialdemokratov Björn Engholm, ki je bil sočasno ministrski predsednik Schleswig-Holsteina, vodja Genscherjevih liberalcev v zveznem parlamentu Hermann-Otto Solms in člani parlamentarnega odbora za zunanjo politiko.

Kohl in Kučan sta se o prihajajočem priznanju, za katerega je gostitelj zatrjeval, da bi ga Nemčija rada izpeljala še pred božičem, pogovarjala pravzaprav že kot o dejstvu. Je pa kancler izrazil željo, da bi Nemčiji sledilo kar največ drugih pomembnih evropskih držav, za kar si je diplomacija intenzivno prizadevala in menda že žela precejšnje uspehe. Enako pomirjujoče je v slovenskih ušesih odmevalo zatrjevanje največje članice Evropske skupnosti, da bo Slovenijo podpirala tudi po dosegi mednarodnega priznanja. Nemški sogovorniki so namreč poudarili, da njihov cilj nikakor ni izolirana in revna nova država. Zato so napovedali gospodarsko pomoč in podporo pri približevanju Evropski skupnosti.

Drnovšek se pritožuje

V Ljubljani je isti dan zasedal domači skupščinski odbor za zunanjo politiko. Na njem je bilo kar pestro. Najprej je o svojih obiskih Velike Britanije in Švice poročal premier Peterle. Poslance je bolj kot to zanimalo, zakaj še ni podpisal imenovanja novih veleposlanikov.

Pred člani odbora je nastopil tudi nekdanji član jugoslovanskega predsedstva Drnovšek. Pohvalil se je s svojim srečanjem s predsednikom Evropske komisije Jacquesom Delorsom in sočasno potožil, da mu vlada ne da nobenega uradnega položaja. Namestnik zunanjega ministra in poznejši zunanji minister v drugi in tretji Drnovškovi vladi Zoran Thaler je opozoril, da marsikatera Drnovškova zunanjepolitična akcija sploh ni usklajena s slovenskimi oblastmi in služi zgolj samopromociji nekdanjega jugoslovanskega predsednika.

Nazadnje je odbor Drnovškove tožbe uslišal in vladi ter predsedstvu predlagal, naj skušata uradno »brezposelnega« politika vključiti v mednarodne dejavnosti Slovenije. V sklep so v skladu z željami samega Drnovška zapisali še, naj bo funkcija takšna, da slednjega »ne bo degradirala«. Kako so si poslanci in predvsem Drnovšek navedeno predstavljali, je glede na dejstvo, da je bil mož prej član kolektivnega predsedstva, torej tako rekoč del kolektivnega »šefa države«, manj jasno, saj je bila ta funkcija v Sloveniji že zasedena.  

Pogovoriti se moramo o Ukrajini

Zunaj slovenskih meja je poleg še vedno obupnega položaja na Hrvaškem odmevala dva dni stara referendumska odločitev Ukrajincev o neodvisnosti. Drugače kot tedaj, ko je isto odločitev konec avgusta sprejel parlament, so zadevo mnogi vzeli resno kot korak k dokončnemu razpadu sovjetskega imperija. V Rusiji in v sovjetskem vrhu so bili posebej razočarani nad kar 90-odstotno podporo samostojnosti. Niso se uresničila pričakovanja, da bodo na rusofilskem jugu in vzhodu druge najpomembnejše sovjetske republike množično proti. S tesno večino so bili za neodvisnost celo na Krimu.

Po referendumu je zaropotal vse bolj brezzobi Mihail Gorbačov in na televiziji nastopil z grozečim pozivom dvanajstim preostalim republikam, naj nemudoma potrdijo pogodbo o obnovi zvezne države na novih temeljih. Imperialistični toni ali bolje še podtoni so vse bolj prihajali celo iz demokratičnih krogov v Rusiji. Ruski predsednik Jelcin je predvsem povedal, da je obnovitev zveze sovjetskih republik brez Ukrajine nesmiselna.

Uresničila se je sicer napoved z veliko večino izvoljenega ukrajinskega predsednika Leonida Kravčuka, da bo ukrajinska osamosvojitev minila mirno. Nista pa se uresničili dve drugi njegovi napovedi. Nova država ni primerno izkoristila ogromnih naravnih bogastev in gospodarskih potencialov, saj so se jih prav pod patronatom Kravčuka in njegovega naslednika Leonida Kučme polastili v »uspešne« poslovneže na hitro preoblečeni partijski aparatčiki iz druge in tretje lige komunistične nomenklature. Prav tako je ostala zgolj pobožna želja Kravčukova misel, da »ruski demokrati ne bodo nikoli več dopustili, da bi Rusija spet šla v zgodovino kot ustvarjalka novega imperija«.

Po Ukrajini, brez katere Rusija menda ne more biti »imperij«, je cedila sline že Jelcinova oblast, Putinova pa je s svojim brezobzirnim lomastenjem po zahodni sosedi nazadnje celo sprožila proces zaokroženja ukrajinske nacije, ki je bil leta 1991 še nedokončan.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 4. 12. 1991.
  • Večer, 4. 12. 1991.
  • Dnevnik, 4. 12. 1991.
  • Slovenec, 4. 12. 1991.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1990–1992. Ljubljana, 1992.
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.
  • Yekelchyk, Serhy. Ukraine: Birth of a Modern Nation. Oxford – New York, 2007.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30