Zasedanje dvanajsterice v Bruslju o priznanju neodvisnosti jugoslovanskih republik

Zunanji ministri ES so sklenili, da bo ES priznala neodvisnost vseh jugoslovanskih republik, ki to želijo in izpolnjujejo vse pogoje, ter da bo njihova odločitev začela veljati 15. januarja 1992. Pozvali so republike, da se do 23. decembra izrečejo: ali želijo, da jih priznajo kot neodvisne države, ali sprejmejo vse pogoje, navedene v dokumentu, ki so potrebni za priznanje, ali sprejemajo načrt haaškega sporazuma, predvsem tisti del, ki se nanaša na človekove pravice in pravice narodnostnih in etničnih skupin, ali podpirajo prizadevanja generalnega sekretarja OZN in varnostnega sveta ter nadaljevanje konference o Jugoslaviji. Prijave republik, ki želijo postati neodvisne, bodo proučili v okviru konference o Jugoslaviji in arbitražne komisije. Do 15. januarja bodo povedali, ali so pogoji za priznanje izpolnjeni. Ob tem so zapisali, da bodo ES in njene države članice zahtevale od OZN in varnostnega sveta, da nadaljujeta pogovore za prekinitev ognja in dosego mirne rešitve spora.

Rupel na pogovorih v Bruslju in o priznanju ES

Rupel je v Bruslju povedal, da si Slovenija želi neodvisnost, ne želi pa si, da bi zaradi nje prišlo do razkola v ES. Poudaril je tudi, da si Slovenija pri odhodu iz Jugoslavije ne želi pustiti za seboj »pogorišča«. Pogovori so potekali tudi o gospodarskem sodelovanju Slovenije z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS), pri tem je Abel Matutes, ki je bil zadolžen za Jugoslavijo, dejal, da bo položaj Slovenije v odnosih z EGS celo boljši, kot ga je imela znotraj Jugoslavije.

Po prihodu iz Bruslja je Rupel poudaril, da Slovenija z zadovoljstvom sprejema sklep ES, saj ta pomeni kompleksno razreševanje jugoslovanske krize, in da je zelo pomembno, da je bila ohranjena evropska enotnost. Priznanje celotne ES pa pomeni tudi lažje vključevanje Slovenije v mednarodne organizacije.

Odmevi na priznanje ES

Nemški zunanji minister Genscher je na tiskovni konferenci o bruseljskem zasedanju izrazil prepričanje, da bo jugoslovanska armada po bruseljskem sklepu ustavila vojaške operacije proti Hrvaški in podprla mirovna prizadevanja ZN in ES. Dejal je: »Upamo tudi, da bo srbsko vodstvo uvidelo, kakšno priložnost predstavlja za srbski narod tesno sodelovanje z Evropsko skupnostjo.« Povedal je še, da se je izplačala potrpežljivost in vztrajnost nemške vlade v njenih večmesečnih prizadevanjih za priznanje obeh republik. Napovedal je, da bo Nemčija priznala Slovenijo in Hrvaško 15. januarja 1992 skupaj z drugimi državami ES.

Avstrijski zunanji minister Mock je sklep ES o priznanju republik označil kot korak v pravo smer.

Mock je menil, da bi bilo priznanje Slovenije in Hrvaške pred božičem še možno, saj obe republiki že izpolnjujeta pogoje za priznanje. Avstrijski kancler Vranitzky pa je menil, da bi bilo dobro, da bi bila stališča drugih držav čim prej jasna, in da se je vlada pripravljena po potrebi takoj sestati. Poudaril je, da se je ES odločila tako, kot se je Avstrija že pred dvema mesecema in pol.

Richard Nixon, nekdanji ameriški predsednik, je izrazil mnenje, da ne bi smeli žalovati za umetnimi večnacionalnimi državami, kot sta Sovjetska zveza in Jugoslavija, ki ju je na silo držal skupaj totalitarni sistem, ter da bi Evropa in ZDA napravili konec vojni s tem, da bi priznali Slovenijo in Hrvaško, saj bi priznanje lahko bilo ovira za nadaljnjo agresijo. Poudaril je še, da bi morali uvesti mednarodne mirovne sile in obema republika dati obrambno orožje.

Srbski odziv na sklepe ES

Sklep ES, da bo 15. januarja 1992 priznala neodvisnost jugoslovanskih republik, ki si to želijo, je bil za srbsko javnost veliko presenečenje. Veljalo je namreč prepričanje, da se bodo zadeve spremenile v korist Srbije oziroma za obstanek Jugoslavije ter v škodo tistih, ki si želijo iz Jugoslavije. Minister srbske vlade dr. Danilo Ž. Marković je komentiral odločitev ES, da je s tem uničila Jugoslavijo: »Evropska skupnost nam je dala s tem vedeti, da Jugoslavije ni več.« Poudaril je tudi, da se v mednarodnih odnosih še ni zgodilo, da bi tiste, ki bi želeli postati države, pozvali, naj to storijo, in da tako Jugoslavijo spreminjajo tisti, ki niso sodelovali pri njeni ustanovitvi. Predsednik demokratske stranke dr. Dragoljub Mićunović pa je dejal: »Jasno je, da bodo po zasedanju v Bruslju priznali vse republike in ne le Slovenijo in Hrvaško.« Po njegovem mnenju bi bila to tudi edina smiselna stvar, menil je tudi, da je treba določiti neodvisnost republik in da bi bilo dobro, da tega ne bi reševali z vojsko, ampak bi prišle modre čelade, ki bi zagotovile, da se bodo dogovori izpolnili, ter da je treba ugotoviti, kaj je z etničnimi skupinami, z Bosno in tako dalje. Dr. Smilja Avramov, strokovnjakinja za mednarodno pravo in udeleženka v delovnih telesih haaške mirovne konference, pa je izrazila mnenje, da je ES izvedla agresijo na Jugoslavijo ter da je z ultimatom, naj se republike izrečejo o svoji samostojnosti, ogrozila obstoj Jugoslavije. Po njenem mnenju je to nedopustno dejanje, saj ima Srbija državnost že od berlinskega kongresa leta 1878, in predlagala je predsedstvu, naj ZN pošlje protestno pismo z opozorilom, da si ES prilašča vlogo razsodnika.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič

Viri in literatura:

• Delo, 18. 12. 1991.
• Dnevnik, 18. 12. 1991.
• Slovenec, 18. 12. 1991.
• Večer, 18. 12. 1991.
• »Beograd razume sklepe ES kot atentat na Jugoslavijo«, Delo, 18. 12. 1991.
• Saša Veronik, »Vztrajnost obrodila sadove«, Slovenec, 18. 12. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.