Plut znova predsednik zelenih

14. decembra leta 1991 je v Ilirski Bistrici potekala peta skupščina Zelenih Slovenije, ki so bili na volitvah leto in pol prej presenečenje znotraj Demosa. So se pa po volitvah pokazale precejšnje razlike med članstvom, ki ga je povezovala predvsem zavzetost za okoljsko problematiko.

Strankin predsednik in član slovenskega predsedstva dr. Dušan Plut je na skupščini vnovič kandidiral in si zagotovil novi mandat. V jedru njegovega govora je bilo prepričanje, da je boj za ohranitev okolja pomembnejši od ideoloških sporov in da je stranki prav to zagotovilo enotnost. Je pa kljub temu napovedal formalno vzpostavitev frakcij med zelenimi.

Razprava je bila živahna in polna kritičnih tonov celo do strankarskih kolegov na vladnih položajih. Tako so kar delegati sami majali ministrska stolčka zelenih ministrov Mihe Tomšiča in Mihe Jazbinška. Po drugi strani je podpredsednik slovenske skupščine Vane Gošnik samozavestno govoril o tem, da so volilne obljube iz leta 1990 glede na svoj devetodstotni delež v parlamentu izpolnili več kot zgledno. Pripadnik levega krila stranke Srečo Kirn je poudaril, da morajo zeleni nujno vztrajati pri referendumu o zaprtju Jedrske elektrarne Krško. Ta je bila tudi sicer tarča precej pikrih opazk razpravljavcev.

Sicer pa politična usoda izpostavljenih udeležencev skupščine kaže, da se je Plut motil. Ideološka razhajanja so njegovo stranko razbila. K njenemu zatonu je veliko prispeval kar sam, potem ko je svoje krilo leta 1994 popeljal v Liberalno demokracijo Slovenije. V njej je Peter Jamnikar, ki je bil v Ilirski Bistrici izvoljen za predsednika izvršnega odbora, postal eden glavnih operativcev. Za podpredsednika izbrani dr. Stanko Buser je manj kot leto dni pozneje kandidiral za predsednika republike, a na listi Slovenske ljudske stranke. »Zelen« je dobri dve leti po skupščini med podpredsedniki ostal samo Vane Gošnik, poznejši zdravstveni minister dr. Božidar Voljč pa je pristal med liberalnimi demokrati.

Peterle in krščanski demokrati v Istri

Premier Lojze Peterle je v družbi drugih vidnih voditeljev Slovenskih krščanskih demokratov, zlasti vodje poslanskega kluba Ignaca Polajnarja in ministra Izidorja Rejca, obiskal članstvo svoje stranke v Istri. Povedal jim je, da počitnic za vlado ne bo niti po pričakovanem mednarodnem priznanju.

Toda po drugi strani naj bi priznanje odprlo pot h gospodarskemu okrevanju, tako da naj bi Slovenija po njegovem mnenju že leta 1993 imela gospodarsko rast. Pohvalil se je tudi, da je v Sloveniji proizvodnja upadla »le« za 15 odstotkov, na Slovaškem, kjer ni bilo vojne, pa kar za 20 odstotkov. Ni se bilo mogoče izogniti niti razpravi o tedaj vroči temi, načrtovanem 55. členu ustave, glede katerega je Polajnar ponovil znano stališče, da takšna snov v najvišji dokument države ne sodi, pač pa jo mora urejati zakon.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 16. 12. 1991.
• Večer, 16. 12. 1991.
• Dnevnik, 16. 12. 1991.
• Slovenec, 16. 12. 1991.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.