Skoči do osrednje vsebine

13. 12. 1991: Neenotna mednarodna skupnost

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Generalni sekretar OZN Perez De Cuellar je v poročilu Varnostnemu svetu v zvezi s krizo v Jugoslaviji zapisal, da na ozemlje Jugoslavije še ni bilo mogoče poslati modrih čelad, saj ni bilo spoštovano premirje, pa tudi za priznanje Slovenije in Hrvaške še ni bil primeren čas, saj bi to lahko krizo še bolj zaostrilo.

Perez De Cuellar in Hans van den Broek se pogovarjata na letališču. V ozadju letalo, levo hodi moški s kovčki, desno gre mimo moški.

Generalni sekretar OZN Perez De Cuellar (na fotografiji s Hansom van den Broekom) je v poročilu Varnostnemu svetu v zvezi s krizo v Jugoslaviji zapisal, da za priznanje Slovenije in Hrvaške še ni bil primeren čas, saj bi to lahko krizo še bolj zaostrilo. | Avtor Croes, Rob C. - Anefo/Wikipedia

Omahovanje v OZN

To omahovanje OZN je samo še podžgalo napadalce, zato so težke granate in rakete znova uničevale Karlovac in bližnje kraje. Srbska ofenziva je bila predvsem posledica De Cuellarjeve napovedi o razporeditvi mirovnih sil OZN, po katerem bi modre čelade poslali na vsa krizna območja Hrvaške od Belega Manastirja do Knina. Z ofenzivo je srbska stran poskušala utrditi svoje položaje, v njenem ozadju pa je bil načrtovani naskok jugoslovanske/srbske vojske na Sisak, ki so ga do tedaj hrvaški branilci z novimi silami in orožjem uspešno zavračali.

Sovjetska zveza/Rusija, Združene države Amerike in Evropska skupnost pa so pozvale Srbijo, Hrvaško in jugoslovansko/srbsko vojsko, da takoj uresničijo sporazum o ustavitvi ognja, ki je bil podpisan 23. novembra v Ženevi. V ta namen so sovjetski/ruski in ameriški veleposlanik ter nizozemski odpravnik poslov v Beogradu obiskali srbskega predsednika Slobodana Miloševića in namestnika zveznega sekretarja za obrambo Stanislava Broveta. Prav tako so v Zagrebu enak poziv izročili hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu. Koordinacijski odbor neuvrščenih držav pa je na sedežu OZN v New Yorku sprejel resolucijo o podpori enotni in celoviti Jugoslaviji.

Priznanje prvi korak iz krize

Na drugi strani je uradni Bonn želel počakati s priznanjem obeh nekdanjih jugoslovanskih republik do srečanja zunanjih ministrov Evropske skupnosti 16. in 17. decembra. Ob tem so iz Bonna sporočili, da ameriški pomisleki – predsednik ZDA George Bush je menil, da je krizo v Jugoslaviji mogoče rešiti le s pogajanji med sprtimi stranmi – ter zadržki OZN ne bodo vplivali na odločitev nemške vlade, da Slovenijo in Hrvaško prizna še pred Božičem. Glede stališča, da lahko priznanje obeh nekdanjih jugoslovanskih republik ovira mirovna prizadevanja, so na nemškem zunanjem ministrstvu svojim partnerjem v ES postavili retorično vprašanje: koliko premirij bi bilo treba še kršiti in kolikokrat bi Cyrus Vance (ameriški diplomat in posebni odposlanec generalnega sekretarja OZN za Jugoslavijo) še moral v Jugoslavijo, da bi postalo jasno, da se srbsko vodstvo in vojska izogibata odgovorni rešitvi in pogajanjem?

Priznanje kot legitimna pravica

Na seji komisije za mednarodne odnose slovenskega parlamenta pa je predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan v zvezi z napovedanim nemškim priznanjem Slovenije izjavil, da se »zadnje čase pojavlja formulacija, češ da bo Nemčija 'izpolnila obljubo' in priznala Slovenijo. Priznanje je naša legitimna pravica, saj izpolnjujemo vse pogoje zanj in Nemčije nismo prosili za nikakršno uslugo.« Po njegovih besedah je mnenje arbitražne komisije potrdilo pravilno odločitev Slovenije, da gre po poti razdružitve in ne odcepitve. Za pravilno pa se je pokazala tudi slovenska odločitev, da dejavno sodeluje v mednarodnih pogajanjih o rešitvi jugoslovanske krize. V nadaljevanju razdružitve Jugoslavije kot zvezne države pa bo tako treba urejati vprašanja sukcesije v skladu z načeli mednarodnega prava.

Efta bi sprejela neodvisno Slovenijo

Efta (European Free Trade Association – Evropsko združenje za svobodno trgovino, ustanovljeno s Stockholmsko deklaracijo) je bila pripravljena sprejeti nove članice, če so izpolnjevale zahtevane pogoje. V primeru Slovenije najpomembnejši element njeno mednarodno priznanje, je v pogovoru za Delo izjavil islandski zunanji minister Jon Baldvin Hanniballson, ki je januarja 1992 prevzel vodenje ministrskega sveta te ženevske gospodarske skupnosti. Skupnost, ki je bila do tedaj omejena na zahodno Evropo, se je s svojim delovanjem intenzivno širila na vzhodni del celine ter z vzhodnoevropskimi državami podpisala številne sporazume o prosti trgovini, kar je bilo tudi v strateškem interesu Slovenije. Sporazum o brezcarinskem poslovanju z državami Efte bi za našo državo pomenil lažje gospodarsko prestrukturiranje v sistem tržno naravnanega poslovanja ter bi dal pospešek njenemu gospodarskemu razvoju.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

  • Janez Janša, Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
  • Tomaž Kladnik (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
  • Vojna za Slovenijo, Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
  • Delo, 14. 12. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.