Skoči do osrednje vsebine

28. 11. 1991: Priznanje kot božično darilo

Pobudam Vatikana in Nemčije za mednarodno priznanje Slovenije se je pridružila še Italija, izjave podpore pa so prihajale tudi iz številnih drugih držav. Notranjo politiko pa sta razburkala razprava o prihodnosti naše največje banke in novi predlog proračuna.

Giulio Andreotti in Francesco Cossiga, črno-bela fotografija.

Italijanski premier Giulio Andreotti je izrazil pričakovanje, da bo pobudi Vatikana in Nemčije za takojšnje priznanje Slovenije sledilo veliko držav ES in tudi drugih. | Avtor archiviofoto.unita.it/Wikipedia

Napoved priznanj in atentatov

V prizadevanjih za mednarodno priznanje je bil vse dejavnejši Vatikan. Nekaj dni prej je poslal v Prago pobudo Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju, ki jo je vodila Nemčija, o takojšnjem priznanju Slovenije in Hrvaške (kot zadnji rok za to je Sveti sedež določil božič). Iz Bonna pa je tega dne prišla še ena dobra novica, da se bo Nemčiji pri načrtovanem priznanju Slovenije in Hrvaške pred božičem pridružila še Italija. Premier Giulio Andreotti je izrazil pričakovanje, da bo tej potezi sledilo veliko držav ES in tudi drugih. Ta odločna podpora Sloveniji in Hrvaški je očitno vznemirila srbske nacionalistične kroge, saj je nemška kriminalistična policija vlado v Bonnu opozorila, da srbski teroristi načrtujejo atentat na vodji nemške in italijanske diplomacije in še nekatere politične osebnosti, med njimi tudi na Otta von Habsburga. Med atentatorji naj bi bil tudi pravoslavni duhovnik.

Obetavne obljube v megli

Zunanji minister Dimitrij Rupel je medtem na izjemno meglen novembrski dan  uradno obiskal Luksemburg in tam dobil zagotovilo zunanjega ministra in pogajalca na Brionih Jacquesa Poosa o skorajšnjem priznanju Slovenije. »Vprašanje priznanja Slovenije je vprašanje nekaj tednov, « je izjavil gostitelj in Ruplu zagotovil, da se bodo v okviru haaške konference dogovorili tudi o ukinitvi sankcij za »kooperativne republike.«

Vlada ne bo zapustila Ljubljanske banke

V notranji politiki je močno odmevala izjava premierjevega svetovalca dr. Borisa Pleskoviča o vladni nameri glede razbitja (pre)močne Ljubljanske banke, v kateri je imela vlada z 12-odstotnim paketom delnic kontrolni delež. Vodstvo Ljubljanske banke je Pleskoviču očitalo, da je njegova izjava povzročila nezaupanje v LB (zlasti v tujini) in veliko gospodarsko škodo, on pa je pojasnjeval, da so ga tuji novinarji napačno povzemali, saj naj bi govoril o razbijanju monopolov, ki so bili tipični za socialistični režim. Kljub tem pojasnilom se je vlada od Pleskovičeve izjave ogradila in pooblastila finančnega ministra za dajanje izjav glede sanacije bank. Ta je glede LB izjavil, da ne bi naredili nič koristnega, če bi jo razbili na manjše banke. Poudaril je, da bo vlada poskrbela zanjo, saj je bila prav Ljubljanska banka v preteklosti velikokrat primorana v vprašljive naložbe, ki jih je narekovala takratna politika, zato še danes pokriva dolgove problematičnih podjetij, kar dodatno poslabšuje njeno finančno stanje.

Na kaj vezati zaupnico vladi?

Na javni seji članov sveta Demosa je bil govor o vladnem predlogu proračuna, ki je močno razdvajal koalicijske partnerje. Predsednik Demosa dr. Jože Pučnik je predlagal, da pri utemeljevanju svojih zahtev za kos proračunske pogače povedo, kje oziroma komu naj se vzame manjkajoča vsota denarja. Na seji so zbrani govorili tudi o vladni pobudi za glasovanje o zaupnici vladi, ki naj bi jo vezali na enega od zakonov. Razpravljavci so omenjali lastninsko zakonodajo ali pa predlagani proračun.

Avtor: mag.  Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

  • Večer, november 1991
  • Delo, november 1991
  • Dnevnik, november 1991
  • Slovenec, 29. november 1991
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989–1992.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30