Skoči do osrednje vsebine

8. 6. 1991: Slovenija nadaljuje pot osamosvojitve z utrjevanjem svoje odločitve v mednarodnem prostoru

Volilni listič na mizi, roka, naslonjena na listič.

NATO je v teh dneh v Köbenhavnu razpravljal o jugoslovanski krizi. Predsednik vlade Lojze Peterle se je kljub vsemu dogajanju na domačem parketu trudil utrditi slovensko osamosvojitev v mednarodnem prostoru z obiskom v Rimu. Čedalje bolj sta se začeli kazati raznolikost in pluralnost domačega političnega in družbenega prostora.

Logotip NATO OTAN

Zunanji ministri držav članic zveze NATO so na dvodnevnem zasedanju v Köbenhavnu podpisali deklaracijo v podporo državam vzhodne in srednje Evrope. | Avtor Wikipedija

Vrh NATA v Köbenhavnu

Zunanji ministri držav članic zveze NATO so na dvodnevnem zasedanju v Köbenhavnu podpisali deklaracijo v podporo državam vzhodne in srednje Evrope ter predlagali ukrepe, ki naj bi okrepili varnost v tem delu Evrope. Med temi ukrepi je bil tudi predlog za proučitev možnosti hitrega odzivanja na krize s posebnim poudarkom na Jugoslaviji.

Generalni sekretar Manfred Wörner je dejal, da je »življenjski interes organizacije, da se demokracija in blagostanje razvijata v vseh državah vzhodne Evrope«. Ključen za nadaljnji odziv na jugoslovansko krizo je bil napovedani sestanek v Berlinu pozneje v juniju, na katerem naj bi na pobudo Velike Britanije proučili možnosti za hitro odzivanje na krize.

Slovenska vlada v Rimu

Predsednik vlade Lojze Peterle se je z močno delegacijo sestal s predsednikom italijanske vlade Giuliem Andreottijem. Predsednika vlade so spremljali guverner Narodne banke Slovenije France Arhar, svetovalec za ekonomska vprašanja Peter Pleskovič in predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Franc Horvat.

Peterle je na novinarski konferenci v Rimu zagotovil, da gre pri obisku predvsem za to, da bi čim bolj izčrpno obvestili ustrezne resorje italijanske vlade o razmerah v Sloveniji, hkrati pa želi pridobiti od Italije zagotovilo, da bo Slovenijo glede mednarodnih pravic in dolžnosti štela za naslednico Jugoslavije na aktualnih področjih. Predvsem je bilo to ključno z vidika, da je Italija še vedno vztrajala pri ideji o nespremenljivosti zunanjih in notranjih meja Jugoslavije ter zagovarjala možno zvezo držav.

Razgibano strankarsko in družbeno življenje

Sobota, 8. junij, je poskrbela tudi za razgibano strankarsko in družbeno življenje. Ustanovljena sta bila Socialdemokratska unija (SDU) in podmladek Slovenskih krščanskih demokratov.

SDU je postala ena od štirih strank v takratnem političnem prostoru, ki se je opredelila kot socialnodemokratska in hkrati kot levosredinska. Potrditev tega pa so v časniku Delo utemeljili s tem, da so na kongresu predvajali Internacionalo v klavirski izvedbi. Predsednik je postal sociolog Rastko Močnik, ki je v svojih člankih, zlasti v reviji Mladina, napadal in smešil Demos. Podpredsedniki so bili nekdanji visoki pripadniki nomenklature Nuša Kerševan, Andrej Cimerman in Živko Pregl ter člana Rado Bohinc in Jože Šlander.

Na isti dan so pod geslom »Za domovino, za svobodo, za življenje« mladi člani SKD oblikovali podmladek te stranke in zaupali vlogo predsednika Petru Rebercu, ki je v svojem govoru dejal: »Živimo v času, ki je za Slovenijo odločilen, saj pričakujemo uresničitev davnih želja naših prednikov o samostojni državi, hkrati ko pospravljamo ostanke partijskega enoumja.« MKD je ob ustanovitvi štela približno 2000 članov.

Na brestaniškem gradu je ob robu proslave v spomin dneva slovenskih izgnancev (7. junij) potekala ustanovitev Društva izgnancev Slovenije 1941–1945. Slavnostni govornik je bil predsednik Milan Kučan. V svojem govoru je, zanimivo, dejal: »Dramatična dogajanja, v katera smo potegnjeni, žal potrjujejo našo prastaro izkušnjo, da sovrag lahko pride s katere koli strani, da vloga okupatorja nikakor ni pridržana samo enim sosedom, ker se v spremenjenih zgodovinskih okoliščinah lahko pojavijo tudi z druge strani.«

Slovensko ministrstvo za obrambo pridobiva dodatno vojaško opremo in orožje

Koordinacijska skupina je spremljala aktivnosti JLA v vojašnicah po različnih krajih po Sloveniji, vzporedno si je prizadevala pridobiti dodatno vojaško opremo, orožje in strelivo za lastne obrambne sile. Nabornik JLA, ki je služil vojaški rok v Kranju in iz vojašnice pobegnil, je poslal vlogo za sprejem med nabornike v učnem centru TO v Pekrah.      

Avtor: Martin Nahtigal

Viri in literatura:

  • Delo, 9. in 10. 6. 1991.
  • Dnevnik, 9. in 10. 6. 1991.
  • Janša, Janez. Premiki: nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3., dopolnjena izdaja). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
  • Furlan, Boštjan, Peterle, Ožbej, Balažic, Marko. Slovenija in pika! Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacij, Maribor 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo in mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30