Skoči do osrednje vsebine

4. 5. 1991: Slovenska vlada s sprejetjem devetih predlogov t. i. osamosvojitvenih zakonov opravila pomembno delo

Na današnji dan leta 1991 je Demosova vlada obravnavala in sprejela kar devet predlogov zakonov, ki so bili ključnega pomena za osamosvojitev Slovenije. To je vključevalo zakone, ki so vzpostavili temelje prihodnje slovenske monetarne politike (npr. Zakon o Narodni banki Slovenije, Zakon o bankah in hranilnicah, Zakon o deviznem poslovanju), pa tudi zakone o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o prehajanju državne meje in njenem varovanju. Slovenska skupščina je te zakone skupaj z amandmaji sprejela v začetku junija, veljati pa so začeli z razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Slovenije.

Predstavniki vlade stojijo pred pročeljem državnega zbora.

Slovenska vlada je s sprejetjem devetih predlogov t. i. osamosvojitvenih zakonov opravila pomembno delo. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Končana priprava temeljne zakonodaje, ki odpira pot v slovensko osamosvojitev

Delo slovenske vlade se je posebej okrepilo, ko so se razmere v Jugoslaviji začele drastično zaostrovati in se je naglo približeval predvideni šestmesečni rok osamosvojitve, določen s plebiscitom. Z eskalacijo srbsko-hrvaškega spora v začetku maja 1991 je postalo skoraj vsemu slovenskemu političnemu vodstvu jasno, da je dejanska gospodarska in vsesplošna samostojnost Slovenije edina smiselna možnost. Slovenska vlada se je zato odločila, da je to pravi trenutek za obravnavo zakonodaje, ki jo je že dalj časa pripravljala. V soboto, 4. maja 1991, je sprejela sveženj predlogov bančne zakonodaje in zakonov s področja notranjih zadev – zakonov o državljanstvu, potnih listinah in varovanju meje.

Na tiskovni konferenci po seji vlade so o glavnih značilnostih svežnja t. i. osamosvojitvenih zakonov spregovorili predsednik vlade Lojze Peterle in ministri dr. Dimitrij Rupel, Janez Janša, Igor Bavčar in dr. Jože Mencinger. Vsi so poudarili, da je »vsa zakonodaja zglede iskala v podobni sodobni zakonodaji zahodnoevropskih držav«. Predloge zakonov, ki so opredeljevali denarni in bančni sistem, je predstavil Mencinger. Poudaril je, da Narodno banko Slovenije zakon določa za monetarno ustanovo z vsemi pooblastili, »ki jih taka banka ima v vsaki samostojni državi«. Minister Rupel je predstavil Zakon o deviznem poslovanju, ki naj bi temeljil na tržnih načelih. Največ predlogov zakonov je bilo s področja notranjih zadev, te je predstavil minister Bavčar. Opozoril je na osnutek zakona o državljanstvu, ki je predvideval štiri načine pridobitve državljanstva (po rodu, po teritorialnem načelu, na podlagi prošnje in po mednarodni pogodbi). Predlog zakona je tako omogočal, da bi za državljanstvo Republike Slovenije lahko zaprosili tudi državljani drugih jugoslovanskih republik, če so imeli stalno prebivališče v Sloveniji.

Predsednik Peterle je povedal, da naj bi bile vse pravne podlage za popolno osamosvojitev Slovenije pripravljene do 26. junija, predvidenega dneva razglasitve samostojnosti. Velika želja slovenskih voditeljev je bila, da bi razdružitev z Jugoslavijo potekala sporazumno. Vendar so morali slovenski politiki zdaj prevzeti pobudo. Tako je Janša opozoril: »Doslej smo se skušali prilagajati tistemu, kar je prihajalo iz federacije, s paketom teh zakonov pa prevzemamo lastno iniciativo.« Peterle je na novinarsko vprašanje, kaj bo, če druge države suverene Slovenije dlje časa ne bodo priznale, odgovoril: »V vladi se pripravljamo tudi na možnost krajše ali daljše mednarodne blokade samostojne Slovenije. Te možnosti se seveda zavedamo in smo nanjo pripravljeni.« Mencinger je dodal, da vsega pač ni mogoče vnaprej vedeti, Rupel pa je dal jasno vedeti, da bo Slovenija osamosvojitev izpeljala ne glede na to, ali bo do tedaj že dobila mednarodna zagotovila za priznanje.

V Beogradu seja predsedstva SFRJ in izredna seja zveznega izvršnega sveta o zapletenem politično-varnostnem položaju v državi

Seja predsedstva SFRJ, na kateri so sodelovali tudi predsednik zvezne vlade, zvezni minister za notranje zadeve, načelnik generalštaba JLA in predsednik vlade republike Hrvaške, ni prinesla ničesar novega in konkretnega pri reševanju jugoslovanske krize. Po seji je zvezno predsedstvo poslalo svojim državljanom sporočilo, po besedah komentatorja Dela »nabito z abotno prazno deklarativnostjo«. Predsedstvo je sklenilo, da je vzrok poslabšanja razmer nespoštovanje njihovega stališča, da je mogoče težave reševati na demokratičen način. Ocenilo je, da so dogodki v kninski Krajini in vzhodni Slavoniji, posebej pa tragični dogodki v Borovem selu pokazali vso zapletenost politično-varnostnega položaja v državi. Predsedstvo je zahtevalo, naj se v vsej državi takoj prekinejo dejavnosti, ki bi lahko pripeljale do novih neredov. Za mir naj bi poskrbela JLA. Tudi izredna seja zveznega izvršnega sveta ni prinesla napredka pri reševanju jugoslovanskih težav. Poudarili so, da pred dokončnim dogovorom o prihodnji ureditvi odnosov v jugoslovanski skupnosti »ni spreminjanja Jugoslavije niti njenih posameznih delov«, saj da to podpira tudi mednarodna skupnost. Ob koncu sporočila z izredne seje so še zapisali, da nedavne tragične dogodke zelo obžalujejo.

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

  • Delo, 6. maj 1991.
  • Dnevnik, 6. maj 1991.
  • Večer, 6. maj 1991.
  • Pesek, Rosvita. Skupščinski koraki k samostojni državi. Ljubljana 2008.
  • Tonin, Matej. Prva vlada Republike Slovenije, Zakaj so se razšli junaki osamosvojitve? Ljubljana 2010.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacij. Maribor 2013.