Skoči do osrednje vsebine

3. 5. 1991: Posebna izjava Demosove vlade o nesmiselnem prelivanju krvi na Hrvaškem in o nujnosti preprečitve spopada, ki lahko ogrozi mir v vsej Jugoslaviji

Na današnji dan leta 1991 je odmeval poboj hrvaških policistov v Borovem selu v bližini Vukovarja. Po drugi svetovni vojni je bilo to največje prelivanje krvi v etničnih spopadih na jugoslovanskih tleh. Slovenska vlada je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje v sosednji republiki, izrazila pa je tudi skrb za svoje državljane, ki so bili na služenju vojaškega roka in bi morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem.

Demosova vlada.

Demosova vlada. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Napete razmere na Hrvaškem

Predsednik republike Hrvaške Franjo Tuđman je v zgodnjih jutranjih urah 3. maja 1991 nagovoril hrvaške državljane in jim dejal, da so doživeli najbolj tragičen dan v kratki hrvaški demokratični zgodovini in da je to začetek odkrite vojne proti Hrvaški. V Borovem selu je bilo ubitih dvanajst hrvaških policistov, več ljudi je bilo ranjenih. Do streljanja je prišlo, ker so nekaj dni prej člani srbske paravojaške enote v tem kraju postavili svoj štab in izobesili srbsko zastavo, ki sta jo v noči s 1. na 2. maj hrvaški policijski patrulji poskušali sneti. Na policiste so streljali, dva sta bila ranjena, dva pa so zajeli. Naslednji dan so jim na pomoč prišli policisti iz bližnjih Vinkovcev, a se je tudi nanje usula toča krogel. Tuđman je v nagovoru poudaril, naj se prebivalci Hrvaške ne odzivajo na pozive k spontanemu odporu, ker bo hrvaška oblast, če bo to potrebno, uporabila vsa sredstva za obrambo republike. Predsedstvo SFRJ in JLA pa je pozval, naj priznata legitimno izvoljeno hrvaško oblast.

Na ozemlje spopadov je JLA prišla z obrazložitvijo, da mora zaščititi srbsko prebivalstvo pred morebitnim hrvaškim maščevanjem. JLA naj bi v mednacionalnih sporih ohranjala nevtralnost, vendar je bila izvedba tega zelo vprašljiva, saj je bil vrh JLA izrazito prosrbski.

Izjava slovenske vlade

Slovenska vlada je v posebni izjavi v zvezi z dogodki na Hrvaškem zapisala, da z zaskrbljenostjo spremlja dogodke, ki preraščajo v odkrit oboroženi odpor proti legalni in legitimni oblasti v sosednji republiki. Opozorila je na pretečo nevarnost državljanske vojne in pozvala vse organe v republiki Hrvaški in republiki Srbiji ter predvsem federalne organe, naj storijo vse, da se ustavi nesmiselno prelivanje krvi in prepreči spopad, ki lahko ogrozi mir v celotni Jugoslaviji. Izrazili so podporo vodstvu republike Hrvaške pri njihovih prizadevanjih, da z legalnimi ukrepi zagotovijo mir in varnost vseh svojih državljanov.

Ob tem je slovenska vlada izrazila posebno zaskrbljenost za slovenske državljane, ki so služili vojaški rok in so morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem. Slovenski organi so bili v stalnih stikih z vojaškimi enotami in so tekoče reševali posamezne težave. Slovenska vlada je zveznemu izvršnemu svetu poslala tudi zahtevo, da zagotovi vse potrebno, da se državljani republike Slovenije, ki služijo vojaški rok, odpustijo iz JLA najpozneje do 10. junija 1991. Opozorili so, da ta zahteva ni poziv obveznikom, naj samovoljno zapuščajo JLA, saj da je treba to vprašanje urediti sporazumno oziroma z ustreznim aktom ob poteku plebiscitnega roka, tako da posameznikov ne bi doletele sankcije.

Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar, ki je bil tudi zaskrbljen nad temi dogodki, je poslal kardinalu in zagrebškemu nadškofu Franju Kuhariću sporočilo: »V hudih preizkušnjah hrvaškega naroda in v nevarnosti za mir na naših tleh je cerkev v Sloveniji združena z vami v molitvi za božje varstvo in pomoč.«

Ti dogodki so nakazali, da ni bilo več veliko upanja za mirno rešitev jugoslovanskega vprašanja. Jugoslovanska armada je tako nadaljevala s pripravami na vojaške posege. Z vsemi sredstvi je poskušala okrepiti bojno pripravljenost svojih enot. Te priprave so po besedah takratnega ministra za obrambo Janeza Janša »sovpadale s krčevitimi poskusi Srbije, da bi si še pred zamenjavo Borisava Jovića s Stipetom Mesićem v predsedstvu SFRJ zagotovila sprejem sklepov, na podlagi katerih bi lahko JLA dokaj avtonomno, a z legitimiteto vrhovnega poveljstva posegala tudi po skrajnih sredstvih« (Premiki, str. 179).

Zasedanje odbora skupščine evropskih regij za sodelovanje vzhodnih in zahodnih regij

Odbor skupščine evropskih regij za sodelovanje vzhodnih in zahodnih regij je bil ustanovljen leta 1990 z nalogo spodbujati regionalno sodelovanje med Vzhodom in Zahodom. V Ljubljani je 3. maja potekalo zasedanje delegacij dvanajstih evropskih regij, proučevale so možnosti za razširitev medsebojnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja. Minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je udeležence srečanja seznanil z zapletenimi razmerami v Jugoslaviji in spregovoril o slovenskih prizadevanjih za vzpostavitev lastnega gospodarstva in suverene države. Prepričan je bil, da se Slovenija mora osamosvojiti »ne zato, da bi postala izoliran otok, ampak da se lažje in hitreje vključi v evropsko skupnost, kamor po našem prepričanju tudi sodi«.

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

Delo, 4. maj 1991

Dnevnik, 4. maj 1991

Večer, 4. maj 1991

Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. 3., dopolnjena izd., Mladinska knjiga, Ljubljana 2013.

Pesek, Rosvita. Osamosvojitev Slovenije. Nova revija, Ljubljana 2007.

Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Delo, Slovenske novice, Ljubljana 1992.