Skoči do osrednje vsebine

1. 5. 1991: Veljati začel slovenski eku, predhodnik lastne slovenske valute

Mediji so poročali, da je prvi maj, medtem ko je Slovenija v procesu demokratizacije in priprav na osamosvojitev, izgubil precej političnega naboja. Ljudje so lepo vreme in prost dan izkoristili za delo na polju in v gozdu.

Bankovec za 5000 tolarjev.

Bankovec za 5000 tolarjev. | Avtor Gap/Wikipedia

Predhodnik slovenskega denarja

S tem dnem je osamosvojitvena vlada uveljavila posebno obračunsko enoto seku oziroma slovenski eku. Jugoslovanski okvir z visoko inflacijo, z neučinkovitim gospodarstvom in vse večjo politično negotovostjo je onemogočal normalno poslovanje v celotnem razponu: od ekonomskih subjektov do gospodinjstva običajnega državljana. »Slej ko prej bo treba priznati, da smo tak odlok potrebovali že dolgo,« je v svojem komentarju v časopisu Delo ugotavljal novinar Stojan Žitko in dodal: »Ne glede na to, da odlok iz taktičnih razlogov govori o prostovoljnosti pri odločanju za tako obračunsko enoto, pa bi iz več razlogov smeli upati, da bi seku čim prej postala obvezna oblika. Morda tudi pri trgovanju čez republiško mejo, kjer je zaradi neustrezne obrestne politike prihajalo do največjega prelivanja denarja in s tem tudi dohodka.«

Zdomci po Evropi se veselijo 26. junija

Naša luč ocenjuje, da bo pri osamosvojitvi Slovenije še najmanj težav na mednarodni ravni, ko bo treba pridobiti priznanje nove države: »Teže bo najbrž slovensko slovo Jugoslaviji sami, saj bo z njim Srbiji padel v vodo njen sen o veliki Srbiji, visokim srbskim in črnogorskim oficirjem, ki jim je Slovenija rezala kruh in dajala streho nad glavo, pa sladko življenje.« Uvodničar s svobodnega evropskega vidika pogleda tudi na slovenske notranjepolitične razmere: »Cene rastejo, brezposelnost je vedno večja. V tem težkem trenutku, ko bi morali vsi v Sloveniji storiti vse, da bo mlada, demokratična dežela čim prej zadihala iz polnih pljuč, si bivši oblastniki in njihova tovarišija dovolijo to, da krivijo sedanjo oblast za gospodarsko zmedo. Še bolj neodgovorne se kažejo s tem, da novo oblast ovirajo pri njenem prizadevanju za ozdravitev gospodarstva, ki so ga oni pripeljali na boben.« Ker naslednja številka mesečnika izide po predvideni osamosvojitvi, Naša luč že z odkritim navdušenjem pozdravlja prihajajočo državo na njeni poti v samostojnost ter ji želi vedno širši prostor družbene in gospodarske svobode.

Sporna odločitev skupščine še kar odmeva

Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je v Svobodni Sloveniji odzval na odločitev slovenskega parlamenta, da z zastave ne odstrani totalitarnega simbola. Za izhodišče je uporabil zapis v Delu, češ da rdeča zvezda ni problematična, ker da gre za starodaven simbol z mnogimi pomeni. Prepričani demokrat, ki je svoje človeško dostojanstvo in svobodo plačeval s 45 leti eksila, je v tem zgrožen prepoznal posledice totalitarne indoktrinacije. V daljšem spisu je med drugim zapisal: »Stara, z vezano črto zarisana peterokraka zvezda je bila res uročni ris proti mori; rdeča zvezda pa je očitno postala najkonkretnejši simbol prekletstva in poosebljenosti more same, ki je slovenski narod tlačila ter mu sesala kri neprimerno huje, kot so to počeli kdaj Avari, Obri, Huni, Bavarci, Turki, Madžari, Nemci, Vlahi in Srbi. Za Slovence je rdeča zvezda simbol najstrašnejšega, kar smo morali Slovenci pretrpeti v svoji tisočletni zgodovini: je simbol najokrutnejše tlake, jarma in gospode, valptov, rabljev, biričev, vohunov, ovaduhov, mučiteljev in morilcev, mučilnic, temnic, bunkerjev, smrtnih taborišč, množičnih skupnih morišč in brezen, zvrhanih trupel slovenskih fantov, mož, mater, starcev, otrok in deklet.«

Avtor: Lenart Rihar

Viri in literatura:

  • Delo, 3. 5. 1991.
  • Dnevnik, 3. 5. 1991.
  • Naša luč, Rafaelova družba.
  • Svobodna Slovenija.