Skoči do osrednje vsebine

30. 4. 1991: Pripravljeni tudi na črni scenarij

Zaradi naglega zaostrovanja političnih razmer v Jugoslaviji se je zdela mirna rešitev konflikta vedno manj uresničljiva. Osamosvojitvena vlada se je zato pripravljala na najslabše scenarije, obenem pa se je spoprijemala z velikimi političnimi in ideološkimi razhajanji Demosove koalicije in tudi znotraj nekaterih koalicijskih strank, zlasti intelektualno močne SDZ.

Lojze Peterle in Spomenka Hribar.

Lojze Peterle in Spomenka Hribar. | Avtor Tone Stojko. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Variacije na temo osamosvajanja

Zaradi krepitve radikalnih armadnih voditeljev (npr. Blagoje Adžića), novih pritiskov vojaškega vrha na zvezno politiko in incidentov na Hrvaškem se je tudi v Sloveniji krepil strah pred vojaško intervencijo. Obrambni minister Janez Janša je tega dne v izjavi za Večer poudaril, da zvezna vojska brez Slovenije sploh več ne obstaja in bi lahko govorili le o morebitnem konfliktu s srbsko vojsko oziroma vojsko »ostanka Jugoslavije«. Za Janšo je bila vojaška intervencija odvisna od temeljnega vprašanja, »ali bo v Beogradu zmagal razum in bo osamosvojitev v glavnem dogovorni proces ali pa bodo poskušali preprečevati izvedbo plebiscitne odločitve Slovencev s silo«(Premiki, 116). Razvoj dogodkov na Hrvaškem pa je vedno bolj jasno nakazoval, da so »možnosti za povsem dogovorno razdružitev skoraj enake ničli in da se moramo pripraviti tudi na najslabše variante« (ibid., 117). Zato je ob koncu aprila koordinacijska skupina za primer izrednih razmer pretresala Janšev osnutek dokumenta Možne variante razdružitve z obrambnega vidika, ki je prinašal različne možne poteke zadnje faze osamosvajanja

Za Spomenko Hribar nevaren antikomunizem

V Slovenski demokratični zvezi (SDZ) so v zadnjih aprilskih dneh razpravljali tudi o prihodnosti svoje stranke, saj so se v njej kresali zelo nasprotujoči si pogledi. Zadnja seja sveta stranke je nekaj dni prej minila v znamenju iskanja identitete, imena, razprav o osamosvojitvi in polpretekli zgodovini … V uvodnem nagovoru je dr. Dimitrij Rupel predstavil zunanjepolitični vidik osamosvajanja Slovenije in poudaril pomen normalizacije in evropeizacije slovenske družbe, Igor Bavčar je osvetlil problematiko meja, carin ter priprave zakonov o tujcih in o državljanstvu, dr. Rajko Pirnat je kot član skupine za pravni sistem govoril o prenosu pooblastil z zveznih organov na republiške, Janez Janša pa je predstavil priprave na začetek usposabljanja nabornikov; v tem času je namreč v Poljčah potekal intenzivni trotedenski tečaj usposabljanja inštruktorjev in poveljnikov, ki je bil podlaga za načrtovani začetek usposabljanja nabornikov v maju.  

Osrednji del razprave pa je bil namenjen vprašanjem polpretekle zgodovine, odnosa do komunizma in sprave na Slovenskem. Dr. Dimitrij Rupel je napovedal, da se bo slovenska politika med drugim razdelila ob vprašanju privatizacije. Zato je SDZ odsvetoval ukvarjanje s preteklostjo, ki je ni mogoče spremeniti, ampak naj se ukvarja s sprejemanje realnosti in popravo krivic v sedanjosti. Po njegovem mnenju nam »še ena revolucija ni potrebna«. Spomenka Hribar, ki je bila le mesec dni prej prijazno sprejeta med Slovenci v Argentini in je po vrnitvi presenetila s svojimi pozivi k ustavitvi »antikomunistične histerije«, je strankino krizo identitete pripisala neurejenemu odnosu do temeljnih vprašanj: NOB, revolucija in komunizem. Glede NOB je poudarila, da ga ne moremo zreducirati zgolj na državljansko vojno, glede strahu pred komunizmom pa dodala, da je ta strah povsem absurden – nevaren je po njenem mnenju antikomunizem, ki naj bi po njenih izvajanjih postajal alibi za lastno nesposobnost vladanja. Slovenske krščanske demokrate je označila za stranko, ki se je edina poleg Zveze komunistov Slovenije opredelila svetovnonazorsko. Izrazila je mnenje, da je to lahko usodno in vodi v novo sektaštvo, tokrat na podlagi vere, ki bi morala biti osebna stvar. Hribar je zaključila, da se projekt osamosvajanja ne more posrečiti ob antikomunistični histeriji, kar je spodbudilo Antona Tomažiča, ki se je zavzel za desno usmeritev stranke in antikomunistično držo; OF namreč predstavlja začetek velike zarote, partizanskim in domobranskim vojakom pa je po Tomažičevih besedah treba priznati, da so se borili za domovino, in jih pietetno obravnavati. Povzetek razprave je objavila tudi argentinska Svobodna Slovenija, ki je opozorila tudi na razmišljanje dr. Tineta Velikonje o nerealni grožnji klerikalizma ter na repliko dr. Iva Urbančiča. 

Svet SDZ se je dogovoril za predčasni kongres stranke v oktobru, ki je prinesel razkol.

Avtor: Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

  • Delo, 3. 5. 1991
  • Večer, 30. 4. 1991
  • Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 2. 5. 1991
  • Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana 1992.
  • Kladnik, Tomaž. Slovenska vojska v službi domovine, Ljubljana 2006.