Skoči do osrednje vsebine

28. 4. 1991: Demos: »Ne izpustimo zgodovinske priložnosti«

Zadnja aprilska nedelja leta 1991 je pomenila nekakšen preobrat tako v slovenskem kot jugoslovanskem okviru. Na Brdu pri Kranju so se v tajnosti zbrali predsedniki Demosovih strank in se lotili zamud pri osamosvojitvenem procesu. Dogajanje v Kijevu v kninski občini pa je končalo skoraj mesec dni nekakšnega zatišja na Hrvaškem.
Oseba, vidna v hrbet, stoji za govorniškim pultom in ima roke dvignjene s prsti v simbolu zmage, spodaj sedi množica in ploska.

Demos: »Ne izpustimo zgodovinske priložnosti« (na fotografiji shod Demosa v Cankarjevem domu, 17. januar 1990). | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Demos se loti zamud

28. aprila 1991 so se na Račjem otoku na Brdu pri Kranju daleč od oči javnosti in možnosti za prisluškovanje sestali predsedniki Demosovih strank in nekateri ključni slovenski voditelji. Pobudo za sestanek sta dala ministra Igor Bavčar in Janez Janša, vodil pa ga je predsednik Demosa dr. Jože Pučnik. Med udeleženci pomembnega srečanja so bili vodje strank koalicije Lojze Peterle, dr. Dimitrij Rupel, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Franc Golija. Družbo so jim delali predsednik skupščine dr. France Bučar, sekretarja oziroma ministra Bavčar in Janša ter nekaj podpredsednikov koalicijskih strank.

Voditelj koalicije Pučnik je želel po odhodu treh ministrov iz vlade preveriti politično temperaturo pri posameznih Demosovih strankah. Njegovo izhodišče je bilo, da se morajo zdaj skupaj odločiti, ali bodo izkoristili zgodovinsko priložnost ali jo izpustili iz rok.  

Zato je vse predsednike osebno dvakrat povprašal, ali so pripravljeni prevzeti politično, pravno in moralno odgovornost za vse posledice, do katerih bi lahko prišlo v procesu neposrednega osamosvajanja Slovenije. Predsednik skupščine Bučar je opozoril, da temeljna zakonodaja, potrebna za osamosvojitev, sploh še ni sprejeta. Ministra Janša in Bavčar sta menila, da je odtok sredstev v zvezno blagajno, ki je bil predviden v proračunu, še vedno previsok. Po njunem prepričanju so bile pred vrati velike odločitve, tudi o ultimatih, ki jih je postavljala jugoslovanska armada, ter o meji in državljanstvu. Premierju Peterletu pa se je zdelo, da ni še nič zamujenega. Na koncu naj bi, kot se je spominjal Pučnik, vsi udeleženci srečanja na Brdu dosegli soglasje, da Slovenija 26. junija 1991 prevzame dejansko oblast na svojem ozemlju.

Kijevo kot napoved vročega maja

Če je vrh Demosa potrdil svojo odločenost, da ne glede na morebitne ovire izpelje štiri mesece staro plebiscitno izbiro Slovencev, so se razmere začele isti dan spet nevarno zapletati na Hrvaškem.

Vas Kijevo jugovzhodno od Knina je bila izrazita hrvaška »trdnjava« v sicer večinsko srbski občini Knin. Med skoraj 1.300 prebivalci kraja je bilo kar 99,6 odstotka Hrvatov. Zato so hrvaške oblasti v njem ob koncu aprila 1991 vzpostavile policijsko postajo pod svojim nadzorom. Ker so bile večinsko srbske tudi okoliške vasi in so se kninski Srbi zaradi nove hrvaške policijske navzočnosti v Kijevu počutili ogrožene, jim je na pomoč prihitela jugoslovanska vojska. Policijsko postajo je 28. aprila obkolilo pet armadnih oklepnih transporterjev. Hrvaški policisti so imeli navodilo, da sicer ne smejo streljati prvi, da pa morajo odločno odgovoriti na morebitni napad in se seveda ne umakniti. Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo oziroma obrambno ministrstvo se je izgovarjalo, da prihod novih (hrvaških) policijskih okrepitev na sporno območje neposredno ogroža mir in varnost, čeprav je šlo za hrvaško ozemlje.

Kijevo je tako postalo podoba hrvaškega odpora, napeti položaj tam pa je privedel do burnih dogodkov v Zadru in Splitu v začetku maja. Najhujšo kalvarijo in skoraj popolno uničenje je vas sicer doživela »šele« avgusta.

Nogometaši še kar po običajnem voznem redu

Medtem ko je v Sloveniji in tudi na Hrvaškem marsikaj kazalo na dokončni razhod z Jugoslavijo, so jugoslovanske zvezne lige zadnji aprilski konec tedna 1991 »poslovale« po običajnem razporedu. Splitski košarkarji, ki res niso bili več Jugoplastika, marveč POP’84, so v boju za prvaka sredi Beograda še enkrat porazili Partizan. Ljubljanski žogobrcarji iz Olimpije so nemoteno gostovali v Novem Sadu pri Vojvodini. Mariborski zvezni tretjeligaši pa so si po poročanju slovenskih medijev menda priigrali pomembno točko v dalmatinskem Stobreču. Kot da bi bila pred jugoslovanskim ligaškim sistemom še velika prihodnost in bi take točke še kaj štele.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 29. 4. 1991.
  • Večer, 29. 4. 1991.
  • Dnevnik, 29. 4. 1991.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.   
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, Ljubljana, 2013.