Skoči do osrednje vsebine

25. 4. 1991: Ministrski krst Jelka Kacina

Markovo leta 1991 je bilo pestro. Po seji vlade je imel krstni nastop novi republiški sekretar oziroma minister za informiranje, v parlamentu pa je bilo živahno v družbenopolitičnem zboru. V Beogradu je bil govor predsednika zveznega predsedstva Borisava Jovića nekakšen vrhunec in zaključek aprilskega zatišja pred burjo.

Jelko Kacin

Jelko Kacin se je širši javnosti kot minister v času osamosvojitvenih procesov zelo pomembnega resorja predstavil na tiskovni konferenci po seji vlade 25. aprila. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Jelko Kacin se predstavi

24. aprila 1991 začeta skupna seja zborov slovenske skupščine se je iztekla v dve pomembni glasovanji. Poslanci so odločali o imenovanju novega ministra za informiranje in predsednika slovenskega ustavnega sodišča. Perje je bolj frčalo ob prvi točki. Nekatere opozicijske politike je motilo, da je skupščinska zamenjava prvega mornarja iz njegove posadke potekala brez vladnega kapitana Lojzeta Peterleta, ki se je mudil na obisku v Franciji. Nazadnje jih je od 152 navzočih poslancev (kar je bila sorazmerno skromna udeležba v sicer 240-članski skupščini) za predlaganega naslednika Staneta Staniča, dotedanjega namestnika obrambnega ministra Jelka Kacina, na tajnem glasovanju glasovalo 99. Petdeset jih je bilo proti, tri glasovnice so bile neveljavne. Kandidat za predsednika ustavnega sodišča, poznejši notranji minister dr. Peter Jambrek, je bil deležen višje podpore. Pri glasovanju je bilo glasov za 117, proti njegovemu imenovanju je bilo samo štirinajst poslancev.

Jelko Kacin se je širši javnosti kot minister v času osamosvojitvenih procesov zelo pomembnega resorja predstavil na tiskovni konferenci po seji vlade 25. aprila. Med drugim je poudaril, da je kabinet v hudi časovni stiski, saj da je rok za uresničitev plebiscitne odločitve vse bližji, izpeljati pa je treba kup ukrepov in dejavnosti. Seveda je novinarje zanimalo tudi, ali bo podpredsedniku vlade dr. Jožetu Mencingerju z odstopom sledil še šef finančnega resorja dr. Marko Kranjec. Na to vprašanje je Kacin odvrnil, da odgovor nanj zares poznata le Kranjec sam in premier Peterle.

Vlada je na navedeni seji sprejela še simbolno pomembno odločitev o oznakah v Teritorialni obrambi. Potrdili so okrogel znak, ki se zgoraj končuje kot stiliziran Triglav, v barvah slovenske zastave.

Ideologija ali res skrb za državljane?

V skupščini so 25. aprila razpravljali še o zunanji politiki. Družbenopolitični zbor pa je, potem ko sta o njej govorila že preostala skupščinska zbora, razpravljal o interpelaciji opozicijske Stranke demokratične prenove (SDP), nekdanje Zveze komunistov Slovenije, o vladni gospodarski politiki.

Zbor zaradi nesklepčnosti razprave ni končal. A povedanega je bilo veliko. Do Demosa je bil verjetno najbolj kritičen prenoviteljski poslanec, sedanji moravški župan Milan Balažic. Vladajočim (pri tem je sicer treba povedati, da so bili v Peterletovi vladi tudi ministri iz vrst SDP) je očital, da imajo v ustih kar naprej narod, po drugi strani pa naj bi po njegovem mnenju ta isti narod izpostavljali »Tantalovim mukam«. Značilen za retoriko prenoviteljev v razpravi je bil njegov namig, da oblast »vzpostavlja roparsko varianto zgodnjega kapitalizma«.

Nič kaj presenetljivo so tovrstne razprave vzbudile ostre odzive. Prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije France Tomšič je večino očitkov iz interpelacije označil za ideološko obarvano, zaradi česar naj ne bi bila vredna resnejše obravnave.

Medel Jovićev nastop

Isti dan je bil v beograjski zvezni skupščini osrednji dogodek govor zveznega predsednika dr. Borisava Jovića. Ta je zveznim poslancem predstavil oceno stanja v državi v imenu celotnega predsedstva. Njegov nastop, ki je bil v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi zmernejši, nekateri poslanci pa so ga označevali kar za odvečnega, je bil nekak odraz sorazmerno mirnega aprila. Jović je tarnal nad domnevnimi paraustavnimi razmerami v federaciji, objokoval domnevno neustrezni odnos državljanov do lastne armade in se pritoževal nad poslabšanim mednarodnim položajem Jugoslavije, ki da je bila tako rekoč na pragu Evropske skupnosti, zdaj pa da je v tujini ne morejo več jemati resno. Toda po drugi strani je kot možnost rešitve krize omenil referendum in razdružitev kot njegovo posledico. Nazadnje se niso motili tisti, ki so predsednikov govor vrednotili podobno kot Delov komentator Vojko Flegar: »Zadnji (?) nastop dr. Borisava Jovića v vlogi predsednika jugoslovanskega predsedstva potrjuje domneve, da ta čas vsi v Jugoslaviji nekoga ali nekaj čakajo. /…/ Zatišje na jugoslovanski fronti traja pravzaprav že predolgo, da bi lahko zdržalo do tolikokrat omenjanega obiska Delorsa in Santerja.« In res, na novo hudo zaostritev na Hrvaškem ni bilo treba čakati več kot nekaj dni.  

Slovenke in Slovence je ob robu osamosvojitvenih prizadevanj dva dni pred 27. aprilom nekoliko zaposlovalo še vprašanje, kako se novi demokratični Sloveniji (če sploh) prilega praznovanje tega dneva, enega paradnih datumov v prazničnem koledarju socialistične predhodnice. Predsedstvo ljubljanskega Demosa je odločno menilo, da je »zaradi državljanske vojne med drugo svetovno vojno 27. april dobil na Slovenskem dejansko povsem revolucionarno obeležje«. Nekoliko zmernejši so bili v Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS). Njihovo predsedstvo je sicer priznavalo, da se je ta dan »v zavesti mnogih Slovencev ustalil kot simbol svobodoljubnosti in neodvisnosti slovenskega naroda«, a so opozorili, da se je nanj nalepilo »veliko protislovij in zgodovinsko še nerazčiščenih dejstev«. 

Avtor: Aleš Maver 

Viri in literatura:

  • Delo, 26. 4. 1991.
  • Večer, 26. 4. 1991.
  • Dnevnik, 26. 4. 1991.
  • Katoliški glas (Gorica), 2. 5. 1991.
  • Friš, Darko. Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor, 2013.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, Ljubljana, 2013.