24. 4. 1991: Peterle v Parizu o neodvisnosti, Kučan v parlamentu o preudarnosti
Obisk premierja Lojzeta Peterleta v Parizu
Vladna delegacija na čelu s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom je za štiri dni odpotovala v Pariz, kjer so bili napovedani pogovori s številnimi vidnimi predstavniki tamkajšnjega gospodarskega in političnega življenja. Med drugim z ministrom za zunanjo trgovino Jeanom-Mariejem Rauschem, predstavniki treh od štirih največjih parlamentarnih skupin in drugimi. Obisk je bil namenjen trem področjem: pojasniti položaj v Sloveniji, predstaviti stališča do jugoslovanske krize in orisati razmere v Jugoslaviji. Premier Lojze Peterle je za časopis Delo komentiral, da v Parizu ne postavljajo pod vprašaj načela priznavanja pravice od samoodločbe in neodvisnosti. Pogovori prvega dne pa so dajali vtis, da Francozi sicer razumejo, da obstoječa oblika Jugoslavije ni vzdržna, a so jih zanimale možnosti povezovanja, celo v smer konfederalne ureditve.
Parlamentarna razprava o osamosvojitvi Slovenije
Na današnji dan se je marca prekinjena seja na temo osamosvojitvene zakonodaje nadaljevala z uvodnim govorom predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana. Kučan je v svojem govoru poudaril, da je na sestankih s predsedniki drugih republik dosledno zastopal plebiscitno odločitev, da Slovenija postane suverena država, in da želi sporazumno urediti odnose iz skupnih področij v Jugoslaviji. Postopek razdružitve bi po Kučanovih besedah morali opraviti nenasilno, demokratično, postopno in sporazumno. V svojem govoru je neposredno kritiziral delo slovenske vlade, saj naj bi po njegovih besedah zamujala s sprejetjem nekaterih strategij oziroma zakonodaje. Kučan je tako dejal: »Vse bolj je očitno, da postaja osrednje vprašanje uveljavitve plebiscitne odločitve prav usposobljenost Slovenije, da uveljavi efektivno oblast.« Omenjal pa je tudi odnos z drugimi republikami, v zvezi s tem je, zanimivo, dejal, da predsedstvo republik meni, da bi morali preverjati tudi interese in pogoje za »postopno ustanovitev možne skupnosti za naprej /…/«. Čeprav je šlo zgolj za informativno sejo, je Kučan kritiziral tudi odhod Peterleta v Francijo, saj naj bi po njegovem mnenju moral biti prisoten na tej seji.
Sprejeta strategija slovenske zunanje politike
Zunanji minister Dimitrij Rupel je v svoji predstavitvi razložil, da gre za dokument, ki je osredotočen na mednarodno priznanje Slovenije, in poudaril, da je to največji in najpomembnejši cilj aktualne slovenske zunanje politike. Glede mednarodnih povezav pa je minister Rupel preprosto dejal: »Z Jugoslavijo ne moremo v Evropo …« Strategija slovenske zunanje politike je bila sicer potrjena, vendar pa je imel opozicijski del parlamenta veliko pripomb in je naložil sekretariatu za mednarodno sodelovanje njeno dopolnitev. Bistvene pripombe so se nanašale na status Slovenije in njeno prihodnjo nevtralnost. Opozicijo je zlasti motila morebitna vojaška pripadnost Slovenije mednarodnim povezavam oziroma organizacijam. Poslanke in poslanci pa so poudarili tudi pomembnost vloge parlamenta pri oblikovanju in izvajanju slovenske zunanje politike.
Avtor: Martin Nahtigal
Viri in literatura:
- Večer, 25. 4. 1991.
- Delo, 24. in 25. 4. 1991.
- Dnevnik, 25. 4. 1991.
Sorodne vsebine
-
15. 1. 1992: Slovenija – enakopravna med državami v Evropi in svetu!
-
14. 1. 1992: Slovenija ne bo podpisala tristranskega sporazuma o manjšinah
-
13. 1. 1992: Sveti sedež prizna Slovenijo, italijansko-slovenska pogajanja o manjšinah
-
12. 1. 1992: Ni težav za evropsko priznanje Slovenije
-
11. 1. 1992: Slovenski krščanski demokrati o pripravah na volitve
-
10. 1. 1992: Dogovor ES za posamično priznavanje novih držav
-
9. 1. 1992: Po zunanjepolitični umiritvi vihar doma
-
8. 1. 1992: V medijih teden dni po seji Sveta Demosa v Dolskem že predstavljena nova vladna koalicija od aprila
-
7. 1. 1992: Kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi?
-
6. 1. 1992: O priznanju Slovenije in o drugih jugoslovanskih republikah